Literarno glasilo

Literarni natečaj ob slovenskem kulturnem prazniku Moja domovina

(Pia Stožir, 5.b)
PESEM O MOJI DOMOVINI

Slovenija, od kod lepote tvoje?
Kjer Triglav se vzpenja v nebu,
kjer Soča drvi z modro vodo
in blejski otoček krasi jezero.

Planica, naša snežna kraljica,
je dom zlatih skakalcev
in vseh oboževalcev.

Tu so doma tudi fantje
svetovnega formata,
ki jih nazaj privabijo
dobrote slovenskega pečata.

Tu so Dončič, Rogljič in Pogačar,
trojica, ki jim diši potica,
kranjska klobasica
in prekmurska gibanica.

V Postojnski jami človeška ribica živi
ter gruča lipicancev proti Ljubljani drvi.
Deželo našo vsako pomlad
kurenti prebudijo,
praznike pa nas z Zdravljico veselijo.

(Minka Ferjuc, 5.b)
MOJA DOMOVINA

Kaj imamo, sploh ne vemo,
dobro pijemo in dobro jemo.
Ne samo potica,
tudi vince naša je sladica.

Vsem na morje, v hribe se mudi,
res se dobro nam godi
v vsej tej raznolikosti.

Čeprav majhna je dežela,
kotičkov vseh še ne poznamo,
Slovenijo, deželo našo, radi imamo.

(Sara Čretnik, 5. s)

(Nina Šplajt, 5. n)
DOMOVINA

Domovina je tam, kjer so lepe gore,
hribi, morje in prekmurska ravnina.
Tam se čuti dobro in odkrito srce
ter kotiček, kjer vlada resnica.
Tam stoji moj rojstni kraj
in se čuti toplina.
Tam je moja domovina,
kjer cveto rumene rožice.
nikdar pozabila je ne bom.

(Vita Vranc, 5. n)
DOMOVINA

Domovina je tam,
kjer svoj dom imam.
V Sloveniji je lepo,
ker ptički pojo.
Vse, kar si zaželim,
tu je, če si dovolim.
Imam morje, reke, gore
in najvišji vrh.
To je naš visokogorski Triglav.
Pozimi pobeljen s snegom je,
poleti poln rožic je.
Ob božiču pa ob pesmih
zberemo se,
saj to naša navada je.

(Alen Amon, 4.b – Zmagovalna pesem)

(Pia Dobovičnik, 4. b)

(Mara Fendre, 4. b)

(Eva Cimperšek, 4. a)

(Andraž Verže, 4. r. POŠ Nova Cerkev)

TORBA ME JE NESLA V NAROBE ŠOLO

Nekega grdega jutra me je zbudil krt s svojim lajanjem. Nato me je v kopalnico odnesla postelja. Ščetka mi je umila zobe in mama se je obrila. Odletel sem v kuhinjo, kjer sem pojedel mleko in popil kruh. Zvezki so skočili v torbo, jaz pa v posteljo. Ko sem zaspal, je po 20 minutah zazvonil zvonec.

Ugotovil sem, da sem v šoli in da me je v šolo prinesla torba. Vsi so se mi smejali. Zahvalil sem se torbi. Seveda se je to zgodilo preden sem ugotovil, da sem na narobe šoli. Hitro sem šel na policijo povedati, da je hišnik padel. Nato me je udaril še policist, poletel sem mimo Lune, direkt na Mars.

Tam sem videl rusko vojsko, ki je gledala vesoljce. Nato so vesoljci videli Ruse in se hitro podali v vojno za planet. Poveljnika ruske in marsovske vojske sta imela glavno vlogo in sta se igrala kamen, škarjice, papir. Dolgo ni bilo zmagovalca. Napeta tekma je trajala od jutri do včeraj. Zmagali so vesoljci. Rusi pa so odšli bog ve kam.

Ampak jaz sem še vedno na Mmmarsu! Takoj so me prijeli in bil sem ujetnik. Tak ujetnik, ki je sedel na kavču, jedel čips in se redil. Raje sedim na kavču in se redim, kot da sem v šoli, delam nič in stradam.

Na Marsu sem živel petindevetdeset let. Ko sem se vrnil na Zemljo, sem ugotovil, da je petindevetdeset let na Marsu, pet minut na Zemlji. Poslali so me domov. Ampak staršev ni bilo nikjer. Seveda! Hranita ovce. Ampak, saj nimamo ovc! Kar naenkrat se zbudim. Ampak tokrat zares, saj se mi je tisto prej sanjalo.

Lovro Hrustelj, 5. r POŠ Nova Cerkev

Presenečenje ni uspelo

Nekega dne smo jaz ter moja brata sami ostali doma, starša sta namreč odšla v Ljubljano, kjer sta iskala novo pohištvo za naše sobe. Odločili smo se, da bomo mami in očetu med tem časom pripravili presenečenje.

Odšla sta že dopoldan, vrnila pa se nista do večera. Moj brat Ambrož je takoj, ko sta starša odšla, vprašal: “Zelo mi je dolgčas, kaj gremo počet?” Gašper mu je odgovoril: “Tudi meni je, se gremo igrat družabne igre?” Jaz pa sem dejala: “Kaj, če mami in očetu pripravimo presenečenje?” Oba sta se s tem strinjala in vsi smo bili zelo navdušeni.

Najprej smo se spraševali, kaj bi sploh naredili. Gašper je predlagal: “Kaj, če jima pripravimo lov na zaklad?” “Ne vem, se ti ne zdi to malo otročje za njiju?” sem dejala. Ambrož pa v tistem trenutku vzklikne: “Gremo speč torto!”

Vzeli smo sestavine, posode ter recept. Peka je bila zelo zabavna kljub vsemu neredu, ki je med njo nastajal. Vsak je bil zadolžen za določeno stvar. Pripravili smo maso, segreli pečico in pripravili dekoracijo. Ko smo torto postavili v pečico, smo bili vsi zelo ponosni ter veseli, da nam je načrt uspeval.

Čez nekaj časa je bila torta pečena. Hitro smo stekli k pečici, nato pa torto vzeli iz nje. Po prostoru je zelo zadišalo, mi trije pa smo jo morali okrasiti in žal ne pojesti.

Torta je bila pripravljena. Izgledala je čudovito. Nismo mogli verjeti, da smo spekli tako lepo sladico. Hkrati smo bili malo prestrašeni, da ne bi bila dobra.

Ure so hitro minevale in mami in oče sta bila že skoraj doma. Jaz ter brata smo se oblekli, vzeli torto in odšli ven. Čakali smo na starše. Med čakanjem sva se jaz in Gašper lovila, Ambrož pa je mirno stal s posladkom v rokah. Kar naenkrat pa se je zgodila huda nezgoda – Gašper se je zaletel v Ambroža, Ambrož se je prevrnil, torta pa je zgrmela na tla.

Jaz sem stala pred njima in se zgrozila ob pogledu na to, kar se je zgodilo. Vsi skupaj smo bili žalostni, hkrati pa tudi jezni. Spogledali smo se, nato pa je Ambrož le spregovoril: “Super, drugič poskusimo še hišo zažgati.” Bil je zelo jezen na naju z Gašperjem. Opravičila sva se mu, a kljub temu je bil še vedno zelo besen.

V tistem trenutku se je pred hišo pripeljal nam zelo znan avto. Domov sta prispela mami in ati. Vsi smo bili zelo prestrašeni, a glede presenečenja nismo mogli storiti nič.

Starša sta stopila iz avta, mi pa smo stali mirno kot v vojski. Ambrož je hitro stekel v hišo. Z Gašperjem sva se začudila, a ko je Ambrož pritekel ven, je imel v roki torto. Spraševala sem se, od kod mu ta torta. Nato pa je le povedal: “Prinesel sem torto, ki je ostala od tvojega rojstnega dne.”

Starša sta začudena, a, ko jima povemo vso zgodbo, nas potolažita.

Vsi, ki so izvedeli za to dogodek, so dejali, da smo imeli super načrt, zaradi Ambroža se je pa vse končalo še bolje. Ta dogodek mi bo za vedno ostal v spominu kot čudovit dan z mojima bratoma, čeprav se ni končal po naših načrtih.

Leontina Topolovec, 7. a

Presenečenje je uspelo

 Bližale so se zimske počitnice in hkrati tudi mamin rojstni dan. Predlani sem se odločila, da ji za njen praznik pripravim presenečenje. Nekaj pa je prišlo vmes, kar mi je presenečenje skoraj uničilo.

Prebudila sem se v zasneženo jutro. Zbudila sem se prva in se odpravila iz postelje. Hitro sem napihnila balone, pripravila šopek dišečih rož in jagodno čokolado – to ima namreč mami najraje. Nato sem napisala še ljubko pismo in ga položila v kuverto.

Odpravila sem se proti mamičini sobi. Zaslišala sem korake, ki so se mi bližali. Tresla sem se kot šiba na vodi, saj sem mislila, da prihaja slavljenka. Vrata so se začela odpirati in debelo sem gledala, kdo bo prišel iz sobe. Kamen se mi je odvalil od srca, ko sem zagledala brata. Vprašal me je, kaj počnem, jaz pa sem mu pa odvrnila: ,,Si čisto pozabil, danes je mamin rojstni dan!” Skupaj sva odšla do spalnice in potrkala, odprla vrata in zaklicala: ,,Vse najboljše, mami!” Mami se je prebudila in usta so se ji raztegnila v širok nasmeh, kar je pomenilo, da je bila res vesela presenečenja.

Kasneje smo skuhali kosilo in povabili na obisk babici. Po obroku je še sledila torta in praznovanje se je nadaljevalo. Zvečer smo se z družino odpravili na krajši sprehod po Celju.

Ta dan je bil meni in moji družini odličen, zabavali smo se in naš nasmeh je ves čas segal do ušes. Iz tega dogodka sem se naučila, da je družina največje darilo, ki ga lahko dobiš v življenju.

Živa Gostenčnik, 7. a

PRESENEČENJE JE USPELO

Pred nekaj leti, natančneje 9. 1. 2017, sem dopolnil devet let. Z mojim prijateljem Tilnom sva sedela na moji postelji, ko mi je pripovedoval o pripravljanju presenečenja.

Mrzlo, zimsko jutro se je prevesilo v hladen, sončen dan. Prihajal sem iz šole, kjer so mi sošolci voščili lepe želje za rojstni dan. Istočasno pa se je nekaj kilometrov stran Tilen pripravljal, da mi ga polepša.

Po napornem treningu sem se izmučen odpravljal domov. Danes naj ne bi dobil daril, saj se v družini vedno zberemo ob sobotah. Vstopil sem v blok, odšel po stopnicah in odprl vrata stanovanja. Že čez nekaj sekund sem poskočil od veselja.

Pozdravil sem starše in sestro ter vstopil v svojo sobo. ,,Bu!” je vzkliknil Tilen, ki se je skrival ob steni. Edina stvar, ki sem jo lahko izustil, je bil tih pozdrav. Obrnil sem se k vratom, kjer so stali nasmejani ati, mami in Tara. Srce mi je še naprej hitro utripalo, a prevzela sta me sreča in veselje. Prijatelj je stopil k meni in rekel: ,,No, vse najboljše, kajne?” Objela sva se, in se začela igrati.

Igrala sva se več ur, nato sva pojedla večerjo in se še naprej zabavala. Ko je moral oditi, sem se mu zahvalil in spoznal, da je res pravi prijatelj.

Naslednji dan sem sošolcem povedal to zgodbo in vsem je bila všeč. Ta nepozabni dogodek nikoli ne bo zapustil mojega spomina. Takrat sem si obljubil, da mu bom nekega dne tudi jaz pripravil takšno presenečenje.

Teo Košenina, 7. a