Presenečenje ni uspelo

Nekega dne smo jaz ter moja brata sami ostali doma, starša sta namreč odšla v Ljubljano, kjer sta iskala novo pohištvo za naše sobe. Odločili smo se, da bomo mami in očetu med tem časom pripravili presenečenje.

Odšla sta že dopoldan, vrnila pa se nista do večera. Moj brat Ambrož je takoj, ko sta starša odšla, vprašal: “Zelo mi je dolgčas, kaj gremo počet?” Gašper mu je odgovoril: “Tudi meni je, se gremo igrat družabne igre?” Jaz pa sem dejala: “Kaj, če mami in očetu pripravimo presenečenje?” Oba sta se s tem strinjala in vsi smo bili zelo navdušeni.

Najprej smo se spraševali, kaj bi sploh naredili. Gašper je predlagal: “Kaj, če jima pripravimo lov na zaklad?” “Ne vem, se ti ne zdi to malo otročje za njiju?” sem dejala. Ambrož pa v tistem trenutku vzklikne: “Gremo speč torto!”

Vzeli smo sestavine, posode ter recept. Peka je bila zelo zabavna kljub vsemu neredu, ki je med njo nastajal. Vsak je bil zadolžen za določeno stvar. Pripravili smo maso, segreli pečico in pripravili dekoracijo. Ko smo torto postavili v pečico, smo bili vsi zelo ponosni ter veseli, da nam je načrt uspeval.

Čez nekaj časa je bila torta pečena. Hitro smo stekli k pečici, nato pa torto vzeli iz nje. Po prostoru je zelo zadišalo, mi trije pa smo jo morali okrasiti in žal ne pojesti.

Torta je bila pripravljena. Izgledala je čudovito. Nismo mogli verjeti, da smo spekli tako lepo sladico. Hkrati smo bili malo prestrašeni, da ne bi bila dobra.

Ure so hitro minevale in mami in oče sta bila že skoraj doma. Jaz ter brata smo se oblekli, vzeli torto in odšli ven. Čakali smo na starše. Med čakanjem sva se jaz in Gašper lovila, Ambrož pa je mirno stal s posladkom v rokah. Kar naenkrat pa se je zgodila huda nezgoda – Gašper se je zaletel v Ambroža, Ambrož se je prevrnil, torta pa je zgrmela na tla.

Jaz sem stala pred njima in se zgrozila ob pogledu na to, kar se je zgodilo. Vsi skupaj smo bili žalostni, hkrati pa tudi jezni. Spogledali smo se, nato pa je Ambrož le spregovoril: “Super, drugič poskusimo še hišo zažgati.” Bil je zelo jezen na naju z Gašperjem. Opravičila sva se mu, a kljub temu je bil še vedno zelo besen.

V tistem trenutku se je pred hišo pripeljal nam zelo znan avto. Domov sta prispela mami in ati. Vsi smo bili zelo prestrašeni, a glede presenečenja nismo mogli storiti nič.

Starša sta stopila iz avta, mi pa smo stali mirno kot v vojski. Ambrož je hitro stekel v hišo. Z Gašperjem sva se začudila, a ko je Ambrož pritekel ven, je imel v roki torto. Spraševala sem se, od kod mu ta torta. Nato pa je le povedal: “Prinesel sem torto, ki je ostala od tvojega rojstnega dne.”

Starša sta začudena, a, ko jima povemo vso zgodbo, nas potolažita.

Vsi, ki so izvedeli za to dogodek, so dejali, da smo imeli super načrt, zaradi Ambroža se je pa vse končalo še bolje. Ta dogodek mi bo za vedno ostal v spominu kot čudovit dan z mojima bratoma, čeprav se ni končal po naših načrtih.

Leontina Topolovec, 7. a