TORBA ME JE NESLA V NAROBE ŠOLO

Nekega grdega jutra me je zbudil krt s svojim lajanjem. Nato me je v kopalnico odnesla postelja. Ščetka mi je umila zobe in mama se je obrila. Odletel sem v kuhinjo, kjer sem pojedel mleko in popil kruh. Zvezki so skočili v torbo, jaz pa v posteljo. Ko sem zaspal, je po 20 minutah zazvonil zvonec.

Ugotovil sem, da sem v šoli in da me je v šolo prinesla torba. Vsi so se mi smejali. Zahvalil sem se torbi. Seveda se je to zgodilo preden sem ugotovil, da sem na narobe šoli. Hitro sem šel na policijo povedati, da je hišnik padel. Nato me je udaril še policist, poletel sem mimo Lune, direkt na Mars.

Tam sem videl rusko vojsko, ki je gledala vesoljce. Nato so vesoljci videli Ruse in se hitro podali v vojno za planet. Poveljnika ruske in marsovske vojske sta imela glavno vlogo in sta se igrala kamen, škarjice, papir. Dolgo ni bilo zmagovalca. Napeta tekma je trajala od jutri do včeraj. Zmagali so vesoljci. Rusi pa so odšli bog ve kam.

Ampak jaz sem še vedno na Mmmarsu! Takoj so me prijeli in bil sem ujetnik. Tak ujetnik, ki je sedel na kavču, jedel čips in se redil. Raje sedim na kavču in se redim, kot da sem v šoli, delam nič in stradam.

Na Marsu sem živel petindevetdeset let. Ko sem se vrnil na Zemljo, sem ugotovil, da je petindevetdeset let na Marsu, pet minut na Zemlji. Poslali so me domov. Ampak staršev ni bilo nikjer. Seveda! Hranita ovce. Ampak, saj nimamo ovc! Kar naenkrat se zbudim. Ampak tokrat zares, saj se mi je tisto prej sanjalo.

Lovro Hrustelj, 5. r POŠ Nova Cerkev