Literarno glasilo

Presenečenje je uspelo

»Mami ima rojstni dan, mami ima rojstni dan! Ojoj, mami ima rojstni dan, jaz pa še nisem naredila darila! Hmm, to mora biti poseben rojstni dan! Kakšno naj bo torej darilo? Plišasto igračo sem sešila prejšnje leto, risbice so preveč otročje, jaz sem vendar že odraslo dekle … Hmm! Že vem! Naj bo to majhna zabava. Ja, super! Pa še torto bom spekla!« tako so mi švigale misli. Prejšnje poletje je bil namreč mamin poseben rojstni dan, jaz pa sem dolgo premišljevala o darilu in se nazadnje odločila, da ji pripravim zabavo.

»Toda, Eli, le kako boš to izpeljala? Saj veš, da mami ne bo lahko prelisičiti?« je rekel očka. »Saj vem, saj vem … ampak ravno zato potrebujem tebe,« sem mu odgovorila. Kako mi gre na jetra, ko mi starši ne zaupajo! Z atijem sva le prišla do rešitve in se dogovorila, da bo očka odpeljal mami ven, jaz pa bom vse pripravila.

Zjutraj sem se zbudila ter pogledala na koledar. Ja, danes je ta dan! Hitro sem stekla v kuhinjo in čestitala mamici. »Bodi zdrava in vesela!« sem ponosno rekla in jo objela. Potem sem opazila očka, ki mi je pomežiknil. Tako sem bila vesela, saj je prišel dan, ko bom dokazala, kaj vse zmorem sama.

Okoli desete ure je ati odpeljal mami na rojstnodnevno kavico. Takoj, ko so se vrata zaprla, sem stekla v sobo po okraske, ki sem jih kupila nekaj dni pred dogodkom.

»Puf,« in kot bi mignil, je minila ura. »Seveda,« sem si mislila: »Ko rabiš čas, ta teče zelo hitro, ko pa sediš v šoli in vsakih 5 minut gledaš na uro ter upaš, da se pouk konča, se čas vleče kot čigumi!«  Ko sem obesila vse okraske, sem pričela s peko torte. Poiskala sem recept na internetu in s težavo naredila ter spekla testo. »Mami, zdaj te pa čisto razumem,« sem zasopla.

Po dolgih urah mučenja je bila torta končno narejena. Ampak povem vam, da nisem bila ponosna na tisto razvalino. Zmazek, ki naj bi bila torta, je bil grozen na izgled. Vendar, ko si to čudo položil v usta! Oh, tisto je bilo nekaj. Mami me je vedno učila, da ne sodim po izgledu, temveč po notranjosti in vsebini! Pa še kako prav je imela. Kmalu mi je ati napisal, da se z mami že peljeta domov. Torto sem skrila, sama pa se umila, saj sem bila umazana od moke.

»Tok, tok,« so se oglasila vrata. Srce mi je začelo razbijati sto na uro. Odprla sem vrata in zagledala starše. »Vse najboljše mami!!!« sem zavpila in ji skočila v objem. Ko je mami zagledala okrašeno hišo, so ji iz oči začele teči solze.

»Hvala, hčerkica, hvala,« je ponavljala. Z očkom sva jo povabila v kuhinjo, jaz pa sem vsa ponosna potegnila iz omare torto. »AAAA!« sem zakričala. Solze so se ulile tudi iz mojih oči. Padla sem!!! PADLA!!! Tudi torta je padla in se raztreščila. Solze so lile v potokih. Neee! Svoje žalosti niti ne morem izraziti. Jokala sem še dolge minute. Mami me je končno potolažila in se zahvalila. Videti je bilo, da je bila ganjena. Vse se je dobro končalo, ampak  ne bom pozabila tega, kar se je zgodilo.

Za vedno si bom zapomnila ta dogodek. Nikomur nisem nič povedala o njem, saj me je sram. Naučila pa sem se, da vsega ne zmorem sama.

Elizaveta Vučina, 7. a

PRESENEČENJE  JE  USPELO

 Bilo je poletje, zadnji dan šole. Zelo sem bil vesel – ne samo zaradi konca šole, temveč tudi zaradi prihajajočega večera tistega čudovitega dne.

Ko sem prišel domov, sem bil presrečen, da so zdaj počitnice in imam več prostega časa, prav tako pa sem vedel, da se bom tisti dan še zelo zabaval. Moja mami je imela rojstni dan aprila, ampak zaradi situacije s covidom in njenim napornim delom, nismo mogli prirediti zabave. Se vam mogoče že sanja, o čem bom govoril?

Ko se je vse malo pomirilo, smo lahko priredili zabavo – in to na zadnji dan šole. Bližal se je čas zabave, zato smo se uredili in odšli do bližnje gostilne, kjer smo imeli rezerviran prostor. Ko smo stopili skozi vrata, v dvorani ni bilo DJ-ja, ki si ga je mami sicer želela, temveč ansambel, ki ga je naročil oči. Mami je bila zelo začudena, a vseeno tako zelo vesela, da je kar zaplesala. Počasi so prišli vsi povabljeni in nato je sledila prava zabava. Vsi smo peli, plesali, se smejali, dokler ni prišel tisti poseben trenutek. Moj oči je imel govor, v katerem se je zahvaljeval in vse, kar spada zraven. Jaz sem stal ob njem in ga poslušal, naenkrat pa mi je rekel: “Tian, čas je.” Jaz sem imel nalogo, da prinesem šopek. Šopek sem držal za hrbtom, da ga mami ne bi videla. Ker je govor še kar trajal, me je mami želela objeti, a jaz sem se ji izmikal. Eden od članov ansambla je začel igrati na klarinet, pesem pa se mi je zdela znana. Nato pa kar naenkrat oči začne drugače govoriti in poklekne. Moja mami in vsi mi smo bili zelo začudeni. Vsi smo čakali, da se bo zgodilo tisto ključno – oči jo je končno vprašal: “Bi se poročila z mano?” in mami mu je glasno ter v solzah sreče odgovorila: “Da!” Vsi smo bili zelo veseli in smo potočili nekaj solz, tudi jaz, ki sem vse snemal. Med nami je bila tudi naša prijateljica matičarka, ki je očija in mami kar na licu mesta poročila. Za tem je začela igrati vesela glasba in vsi smo zaplesali ter peli in se veselili.

Za vse nas je bil to en prečudovit večer, ki ga ne bomo nikoli pozabili. Spominjali se ga bomo z lepimi občutki. Presenečenje za mami je uspelo, uresničila se ji je dolgoletna želja in zdaj je poročena. Vsa družina je srečna in želim si, da bo ta zakon trajal.

Tian Selčan, 7. a

Presenečenje je uspelo

Bil je februar, zunaj je snežilo in malo pihalo. Moja mami je praznovala rojstni dan. Želeli smo, da je njen dan lep, poln presenečenj in prijetnih trenutkov. Med praznovanjem pa se nam je zgodilo nekaj nepričakovanega.

Bila je nedelja. Vsi smo bili zelo veseli ter polni pričakovanj, kako bo mami všeč darilo, ki smo ji ga pripravili. Zbudili smo se zgodaj, saj se po navadi mami zbudi zelo hitro. Žak je z vstajanjem imel kar nekaj težav, Živa in jaz pa sploh ne. Naredili smo okraske in pripravili zajtrk. Ko se je mami zbudila, nas ni našla več v postelji. Najprej se je zelo prestrašila, a nas je zaslišala iz kuhinje. Takoj ko je vstopila, smo vsi vzkliknili: ,,Vse najboljše!” Bila je zelo vesela in skupaj smo pojedli zajtrk. Po zajtrku smo pospravili mizo in se odpravili do babice. Pri njej smo pomagali pripraviti kosilo. Po kosilu pa se je zgodilo nekaj prav strašnega, nekaj, kar smo si najmanj želeli in pričakovali. Mami je sedela za mizo in pila kavo z babi, Živa in jaz pa sva prinesli torto. Žak je pritekel za nama in dejal: ,,Ni torte brez svečk!” V tistem trenutku pa mu je spodrsnilo in  z glavo je udaril naravnost v torto, ki je seveda padla na tla. Vse smo najprej vprašale Žaka, ali je dobro, on pa nam je odgovoril: ,, Ja, jaz sem, hvala, ampak torta ni!” Vsi smo pogledali torto, ki je ležala na tleh. Ni nam preostalo drugega, kot da smo nastali nered pospravili in počistili. K sreči je imela babi rezervni načrt, kot da bi vedela, da se lahko zgodi kaj tako groznega.  Rekla je: ,,V kuhinji, v hladilniku imam pecivo, ki sem ga spekla včeraj«. Malo nam je odleglo, saj mami vendarle ne bo ostala brez sladkega presenečenja za rojstni dan. Na pecivo smo dali svečke, jih prižgali in gledali mami, kako jih je upihnila in si nekaj zaželela.

Ta dan mi je bil zelo všeč, no, razen tistega dela, ko je Žak padel v torto. Na koncu se je vseeno vse dobro izšlo. Mislim, da nam je presenečenje za mami z babičino pomočjo vseeno uspelo.

Žana Gostenčnik, 7. a

Presenečenje je uspelo

V sredini aprila je moja mami imela štirideseti rojstni dan. Z bratom in očetom smo se pripravljali, da jo presenetimo.

Teden pred rojstnim dnevom je ati mami kupil nov telefon. Na rojstni dan smo ga zavili v praznični papir in okrasili s pentljo. Jaz sem nabral venčne liste vrtnice, moj brat pa je pripravil sestavine za torto. Ko smo torto spekli in okrasili, nas je poklicala mami in sporočila, da pride kmalu domov. Postavili smo se na položaje, okrasili hodnik z rožami in čakali, da se mami pripelje.

Čez nekaj minut smo zaslišali zvok avtomobila na dovozu. Pripeljala se je mami, izstopila iz avtomobila in potrkala na vhodna vrata. Ati ji je odklenil in prišla je na hodnik. Jaz sem jo obsul z listi vrtnice in vsi skupaj smo ji zapeli pesem Vse najboljše. Bila je zelo presenečena. Nato smo ji voščili in predali darilo. Ko je darilo odprla, so se ji zasvetile oči in ostala je brez besed. »Kupili ste mi nov telefon!« je vzkliknila. Ko nas je vse objela, smo jo popeljali v kuhinjo in tam jo je pričakala torta. »Kako je lepa,« se je raznežila. Čez nekaj časa so prišli še sorodniki in skupaj smo praznovali ter se veselili.

Meni, mojemu bratu in atiju je bilo v ponos, da smo jo tako presenetili. Mami nas je nato vsaj stokrat pohvalila ter se zahvalila za darilo. Ko smo to pripovedovali drugim, so nam rekli, da smo mojstri za presenečenja.

Jon Jurčenko, 7. a

PRESENEČENJE JE USPELO

Proti koncu februarja se je bližal očetov rojstni dan in odločila sem se, da mu pripravim nepozabno presenečenje. Letos sem ga želela presenetiti prav na poseben način, saj je praznoval štirideset let. Moja želja je bila, da si ta dan zapomni za vedno.

Ko sem se zjutraj zbudila, sem najprej pomislila na to, da ima moj oče rojstni dan, zato sem se oblekla in odhitela v trgovino. Najprej sem se ustavila v prodajalni s kravatami. Takoj ko sem vstopila, me je trgovec nagovoril: »Pozdravljena, kako ti lahko pomagam?« Jaz pa sem s prijaznim glasom odgovorila: »Iščem popolno darilo za očeta, danes ima rojstni dan!« »Potem pa si prišla na pravo mesto!« se je pohvalil. Skomignila sem z rameni in mu sledila. Pokazal mi je ogromno polico z veličastnimi kravatami. »Kar vzemi si čas!« se mi je nasmehnil. Dolgo sem gledala v vse kravate, vendar se mi nobena ni zdela prava za očeta. Odšla sem iz trgovine in poskušala najti nekaj drugega, ampak stvari so bile predrage in niso se mi zdele pravšnje.

Popoldne sem pojedla kosilo. Po licih so mi začele teči solze, mama pa je vprašala: »Kaj je narobe? Ti kosilo ni bilo všeč?« Povedala, sem ji, kako sem iskala darilo za očeta, vendar ga nisem našla. Potem pa sem se spomnila, da mu lahko sama naredim darilo, ki bo res nepozabno.

Zaprla sem se v sobo in poiskala vse potrebno za pripravo darila. Vse skupne slike mene in očeta sem prilepila na list papirja. Zdelo se mi je, da izgleda kar v redu. Namenila sem se v očetovo stanovanje, da ga presenetim. Odšla sem s kolesom. Nenadoma pa sem zapeljala v veliko luknjo na cesti. Guma kolesa se je predrla na ostrem kamnu! Padla sem, presenečenje pa se je uničilo. Planila sem v jok in se žalostna odpravila domov. Presenečenje sem poskusila popraviti, vendar mi ni uspelo. Vse sem naredila od začetka, ampak ni izgledalo tako dobro kot prvič.

Prosila sem mamo, da me je odpeljala do očetovega stanovanja. Mislila sem, da ne more biti huje, ko sem ugotovila, da se bom morala odpraviti po stopnicah, saj je bilo dvigalo pokvarjeno. Ko sem končno prišla do vrat očetovega stanovanja, sem začutila cmok v grlu. Nekako sem zadihala in pozvonila. Ko je odprl vrata, sem zavpila: »Presenečenje!« Oče je od veselja planil v jok. Bil je presrečen. Naročila sva pico in se zabavala. Ko sem prišla domov, sem vse povedala mamici in ugotovila, da se z malo truda in potrpežljivosti vse da. Torej je letošnje presenečenje uspelo.

Amadeja Roškarič, 7. a

PRESENEČENJE JE USPELO

Poletje prinaša pričakovanja in doživetja. Lanske poletne počitnice smo se z družino odločili, da se za mamičin rojstni dan odpravimo na morje. Bili smo zelo veseli, da smo se po dolgi karanteni odpravili na bolj oddaljen kraj.

Prišel je dan odhoda, na katerega smo vsi nestrpno čakali. Vožnja je trajala kar dolgo, zato sem zaspala. A kar naenkrat moj bratec Andraž zavpije: »Anja, poglej morje!« Zbudim se in zagledam prekrasen moder zaliv.

S sabo smo na plažo vzeli vse potrebno za čofotanje v vodi. Plavali smo, čofotali in se imeli odlično. A midva z atijem sva načrtovala presenečenje za mamico. Po kopanju v topli vodi smo se z družino odpravili na kraj presenečenja. Odšli smo v mesto, kjer smo mamici naročili dvonadstropno torto. Šteli smo: »Tri, dva, ena in zdaj!« Srce mi je začelo hitreje biti, ko sem čakala na njen odziv. Ko jo je zagledala, je bila zelo vesela. »Najlepša hvala«, se je zahvaljevala. Prav tako ji je bil všeč okus jagode, ki je njen najljubši. Bila sem zelo navdušena, da je presenečenje uspelo.

Pojedli smo okusno torto in se skupaj zelo zabavali. A prišel je tudi čas odhoda. Odpravili smo se proti domu. Med vožnjo sem poklicala babico in ji pripovedovala o presenečenju. »Babi, a najvažnejše je to, da sem se naučila, da je družina največje bogastvo tega sveta«, sem ji dejala. Z mano se je strinjala in mi zaželela lep preostanek dneva.

Anja Vreže, 7. a

Srce mi je padlo v hlače

Bilo je sredi poletja, nekje v sredini julija. Jaz in dve moji prijateljici smo bile na počitnicah pri mojih starih starših v Tolminu.

Po končanem kosilu smo se odločile, da si malo ogledamo Tolmin, saj sta bili Tjaša in Katarina tam prvič. Odločile smo se, da si bomo najprej pobliže ogledale Sočo, saj je poleti še posebej lepa. Res smo si ogledale Sočo, a pot nas je potem zanesla do vzpetine po imenu Mengore. Pot je bila mikavna, saj se je vila po gozdu, zato smo ji sledile. Hodile smo in hodile, vendar poti ni bilo konca, sonce pa se spuščalo vedno nižje, nas pa je še kar gnala trma, da bi prišle do vrha. Obstale smo in Katarina je vprašala: »Kaj bomo pa zdaj? Sonce je že skoraj zašlo, me pa tavamo po gozdu.« Postalo nas je kar malo strah, vendar smo vedele, da moramo obdržati mirno kri. S Tjašo sva le molčali in sprva Katarini nisva odgovorili, saj še sami nisva vedeli kaj storiti. Potem je Tjaša le spregovorila: »Ali imamo s sabo vsaj telefon?« S Katarino sva v en glas odgovorili z ne.

Sonce je zašlo in na obzorju se je videla le še majhna packa rdeče svetlobe. Poskušale smo poiskati kakšno pot, ki bi nas vodila nazaj do naselja. Smola. Vse poti so vodile navzgor. Bilo nas je kar precej strah. Mene pa je še posebej skrbelo, kaj bo rekla mama, ko pridemo nazaj domov. Malo smo bile že panične, saj nismo več videle, kje stopamo. Poskušale smo se držati in gibati čim bolj blizu druga drugi. Končno smo našle pot, ki je vodila nazaj proti naselju. Kar malo smo si oddahnile, mene pa je še vedno skrbelo, kaj bo rekla mama, ko pridemo domov.

Hodile smo nazaj proti ulici, v kateri je hiša mojih starih staršev. Bližje kot smo bile hiši, bolj me je bilo strah, kaj bo rekla mama in ali nas bo okregala. Ko smo prišle do doma, sem se mami opravičila in povedala, da smo se izgubile v gozdu. Okregala nas je in rekla: Joj, kako me je skrbelo! Klicala sem vas preko mobilnega telefona, nobena izmed vas se ni oglasila. Ali niste imele nobenega telefona s sabo?!« Me smo samo odkimale … Mama nam je rekla le še, naj drugič raje vzamemo s sabo telefon ali pa naj se vrnemo pred temo. Prikimale smo in se ji še enkrat opravičile.

To je bila zanimiva in kar malo strašljiva dogodivščina, vendar poučna. Tega dogodka ne bom nikoli pozabila, saj me je bilo takrat zelo strah, da mi je kar srce padlo v hlače.

Zana Ledl, 7. d

MOJA DRUŽINA

V MOJI DRUŽINI NAS JE PET,
TO JE VČASIH ZA ZNORET!
VELIKOKRAT NAS VEŽE LJUBEZEN,
KI SE NAS NALEZE KOT BOLEZEN.

VESELJA NIKOLI NE ZMANJKA,
KER JE ATI ZVEZDA DRUŽINSKEGA SESTANKA,
A PRIJAZNOST VEDNO PRIČARATA
BRATEC IN SESTRICA, KI SE RADA ZABAVATA.

PRI MAMICI MORA BITI VEDNO RED,
V TEM VZTRAJA V NEDOGLED.
MOJA DRUŽINA JE NAJBOLJŠA NA CELEM SVETU
IN JE NE BI DAL ZA NIČ NA PLANETU!

DORIJAN STROPNIK, 5. b

PRIJATELJSTVO

Prijateljstvo je lepo,

je sončno in pa slepo.

Ima 2, 3, 4, 5, 6 prijateljev,

posebnih, iskrenih in prijetnih.

7, 8 in 9 pa postane že projekt.

Pri njem je vse prijetno,

sploh če rečeš lepo.

Lili Germ 5. B

                                            Moje nepozabno doživetje

Decembra leta 2019 smo se jaz, moja družina ter družina moje leto mlajše prijateljice z letalom odpravili na potovanje na Mauritius. Na počitnicah smo bili dva tedna.

Med temi počitnicami se mi je zgodilo veliko lepih in zanimivih dogodkov, ki jih ne bom nikoli pozabila. Predstavila vam bom enega izmed njih.

V hotelu, v katerem smo bivali, smo preživljali večino našega časa. Kopali smo se v bazenu ter v morju, igrali smo se različne vodne igre, s prijateljico sva se zelo zabavali pri najinih “akrobacijah”, ki sva jih izvajali v bazenu. Nekega dne, ko sva sedeli na plaži, so nama starši prišli povedat, da bomo šli naslednji dan na izlet. Tega sva se obe zelo veselili.

Naslednje jutro smo se zbudili že okoli sedme ure. Uredili smo se, pripravili stvari za izlet ter odšli na zajtrk. Ko smo pozajtrkovali, smo se odpravili k recepciji hotela, kjer nas je že čakal prevoz. Z minibusom smo se odpravili proti pristanišču, ki je bil oddaljen približno eno uro. Tam smo počakali, da smo se lahko vkrcali na katamaran. S prijateljico sva bili zelo navdušeni in komaj sva čakali, da bomo odpluli.

Na katamaranu so nam posredovali vsa navodila, ki jih je bilo treba upoštevati zaradi varnosti. Med vožnjo sva zelo uživali in se zabavali – opazovali sva morje, okolico in čudovito naravo, najbolj pa nama je bilo všeč, ko sva lahko ležali na sprednjem delu katamarana, saj se je od tam videlo čisto vse.

Starši so se pogovarjali s kapitanom in pogovor je bil zelo zanimiv. Kapitan je vedel, kje je Slovenija in vedel je veliko o naših športnikih. Pogovor sem z veseljem poslušala tudi jaz, saj nisem mogla verjeti, da ve toliko o naši majhni državi. Kapitan je tudi povedal, da je njegova največja želja, da bi nekoč videl sneg in v njem naredil angelčka. Potem smo pluli že zelo daleč stran od obale in nato je nastopil najbolj pomemben del izleta.

Katamaran se je čisto počasi začel ustavljati. Vsi na njem smo bili nestrpni. Potem smo kar naenkrat sredi morja videli delfine. Bilo jih je zelo veliko in kar naprej so skakali iz morske vode. Plavali so v veliki skupini. Priplavali so tudi pod naš katamaran in ker smo sedeli na sprednjem delu, ki je bil spleten iz zelo močne vrvi, so bili čisto blizu mene – pod mano so priplavali skoraj na manj kot meter razdalje. Tega trenutka ne bom pozabila nikoli. Še večkrat smo jih videli, kako so skočili iz vode. Vsi smo jih občudovali in bili presrečni, da smo jih videli.

Katamaran se je počasi odpravil naprej. Naš naslednji postanek je bil blizu obale, vendar še vedno dosti daleč, da smo lahko uživali v raziskovanju morja, saj smo se šli potapljat. Dobili smo plavutke ter vodna očala in vsak posebej je odšel v morje. Raziskovanje morja je bilo zanimivo in razburljivo. V njem je bilo zelo veliko raznobarvnih rib, različnih oblik ter velikosti in veliko raznolikih koral. Pri potapljanju sem zelo uživala, najbolj mi je pa bilo všeč, ko sem se s pomočjo plavutk potopila zelo globoko in lahko plavala zelo blizu rib.

Po potapljanju smo se odpeljali v smer pristanišča, s katerega smo odpluli, vendar to še ni bilo vse. Med vožnjo smo se ustavili in z manjšim čolnom smo se tisti, ki smo želeli, odpravili do bližnje obale. Tam so domačini prodajali različne vrste spominkov. Jaz sem tam dobila verižico v obliki delfina, ki jo nosim vsak dan, ker mi pomeni zelo veliko, saj se ob njej vedno spomnim na dogodke, ki smo jih doživeli na teh počitnicah, pred vsem srečanja z delfini. Čez nekaj časa smo se odpravili nazaj na katamaran in nato odpluli proti pristanišču. Ko smo prispeli smo se poslovili, od celotne posadke ter kapitana in z se minibusom odpeljali proti hotelu.

Ko smo prispeli, smo se uredili in odšli na večerjo. Po večerji smo odšli na sprehod in se nato odpravili vsak v svojo hotelsko sobo, kjer smo legli v postelje, vendar jaz nisem mogla zaspati, saj sem še vedno razmišljala o vsem lepem, kar se mi je zgodilo tistega dne. Nikoli ga ne bom pozabila.

Leontina Topolovec, 7. a