Presenečenje je uspelo

»Mami ima rojstni dan, mami ima rojstni dan! Ojoj, mami ima rojstni dan, jaz pa še nisem naredila darila! Hmm, to mora biti poseben rojstni dan! Kakšno naj bo torej darilo? Plišasto igračo sem sešila prejšnje leto, risbice so preveč otročje, jaz sem vendar že odraslo dekle … Hmm! Že vem! Naj bo to majhna zabava. Ja, super! Pa še torto bom spekla!« tako so mi švigale misli. Prejšnje poletje je bil namreč mamin poseben rojstni dan, jaz pa sem dolgo premišljevala o darilu in se nazadnje odločila, da ji pripravim zabavo.

»Toda, Eli, le kako boš to izpeljala? Saj veš, da mami ne bo lahko prelisičiti?« je rekel očka. »Saj vem, saj vem … ampak ravno zato potrebujem tebe,« sem mu odgovorila. Kako mi gre na jetra, ko mi starši ne zaupajo! Z atijem sva le prišla do rešitve in se dogovorila, da bo očka odpeljal mami ven, jaz pa bom vse pripravila.

Zjutraj sem se zbudila ter pogledala na koledar. Ja, danes je ta dan! Hitro sem stekla v kuhinjo in čestitala mamici. »Bodi zdrava in vesela!« sem ponosno rekla in jo objela. Potem sem opazila očka, ki mi je pomežiknil. Tako sem bila vesela, saj je prišel dan, ko bom dokazala, kaj vse zmorem sama.

Okoli desete ure je ati odpeljal mami na rojstnodnevno kavico. Takoj, ko so se vrata zaprla, sem stekla v sobo po okraske, ki sem jih kupila nekaj dni pred dogodkom.

»Puf,« in kot bi mignil, je minila ura. »Seveda,« sem si mislila: »Ko rabiš čas, ta teče zelo hitro, ko pa sediš v šoli in vsakih 5 minut gledaš na uro ter upaš, da se pouk konča, se čas vleče kot čigumi!«  Ko sem obesila vse okraske, sem pričela s peko torte. Poiskala sem recept na internetu in s težavo naredila ter spekla testo. »Mami, zdaj te pa čisto razumem,« sem zasopla.

Po dolgih urah mučenja je bila torta končno narejena. Ampak povem vam, da nisem bila ponosna na tisto razvalino. Zmazek, ki naj bi bila torta, je bil grozen na izgled. Vendar, ko si to čudo položil v usta! Oh, tisto je bilo nekaj. Mami me je vedno učila, da ne sodim po izgledu, temveč po notranjosti in vsebini! Pa še kako prav je imela. Kmalu mi je ati napisal, da se z mami že peljeta domov. Torto sem skrila, sama pa se umila, saj sem bila umazana od moke.

»Tok, tok,« so se oglasila vrata. Srce mi je začelo razbijati sto na uro. Odprla sem vrata in zagledala starše. »Vse najboljše mami!!!« sem zavpila in ji skočila v objem. Ko je mami zagledala okrašeno hišo, so ji iz oči začele teči solze.

»Hvala, hčerkica, hvala,« je ponavljala. Z očkom sva jo povabila v kuhinjo, jaz pa sem vsa ponosna potegnila iz omare torto. »AAAA!« sem zakričala. Solze so se ulile tudi iz mojih oči. Padla sem!!! PADLA!!! Tudi torta je padla in se raztreščila. Solze so lile v potokih. Neee! Svoje žalosti niti ne morem izraziti. Jokala sem še dolge minute. Mami me je končno potolažila in se zahvalila. Videti je bilo, da je bila ganjena. Vse se je dobro končalo, ampak  ne bom pozabila tega, kar se je zgodilo.

Za vedno si bom zapomnila ta dogodek. Nikomur nisem nič povedala o njem, saj me je sram. Naučila pa sem se, da vsega ne zmorem sama.

Elizaveta Vučina, 7. a