TI KITARA RAZGLAŠENA
Nekoč pred davnimi časi je živela kitara. Ta kitara ni bila navadna kitara. Bila je razglašena kitara. Vsak, ki je zaigral nanjo, je dobil razglašeno melodijo, da se je vse kar treslo. Vsi so nanjo poskušali igrati melodijo, a nikomur ni uspelo. Saj je bila kitara trmasta. Nekega dne je prišel največji glasbenik Marko. Tudi njemu ni uspelo. Dvanajst dežel stran je živela deklica Jana, ki je prihajala iz revne družine. Imela pa je dober posluh. Zato se je odločila, da se bo odpravila in poskusila zaigrati. In res, le njej je uspelo dobiti lepo melodijo. Kitara pa se je naučila, da je lepo, če nekdo igra melodijo nanjo.
Zdaj pa res lahko noč pa eno kitaro na pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.
VERONIKA PODREBERŠEK, 4. R., POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI
PLIŠASTI MEDO
Nekoč je živel plišasti Medo. To ni bil navaden medvedek. Ta Medo je bil še posebno mehek. Rad je bil v rokah otrok. A ko je njegova lastnica dobila novo igračo, je čisto pozabila na Medija. Medo se je začel jokati in stokati, saj se je znašel v smeteh. Ko so prišli smetarji, je smetarska roka vzela smeti in dala vse smeti vase. Iz odpadkov so naredili novega medvedka. V trgovino je prišla deklica in ga kupila. Zato moramo za igrače skrbeti.
Zdaj pa res lahko noč in enega Meda za pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.
AJŠA VERBEK, 4. R., POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI
TI ROPAR PREBRISAN
Nekoč je živel ropar. To ni bil navaden ropar. To je bil najboljši ropar v soseski. Lahko je ukradel tudi najbolj dragoceno stvar, ki so jo varovali 1000 in 1 varnostnik. Načrtoval je nekaj velikega. Odločil se je, da bo ukradel kraljičino krono. Ampak to ni bilo tako lahko. Okoli krone je bilo najmanj 100 000 sužnjev. Naredil je načrt, da bo na gostiji, ki bo nocoj, ugasnil luči, ukradel krono in se izmuznil ven. Toda neka deklica, po imenu Daša, se je odločila, da bo za vsak slučaj vzela kamero, ki snema v temi. In nocoj so se res ugasnile vse luči. Deklica Daša je prižgala kamero in zagledala roparja. Prižgala je vse luči in pokazala na roparja. Potem so uradno predstavili Dašo za najboljšo policistko. Roparja pa so aretirali. Zdaj pa lahko noč in enega roparja za pomoč. Zdaj pa pokrij se, zavij se in zaspi.
NIK GABER, 4. RAZRED, POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI
TI LUČ POSEBNA
Nekoč je živela luč. Ta luč ni ni bila navadna, bila je posebna. Ta luč se je prižgala, ko je videla človeka. Enkrat je bilo toliko ljudi, da se je uničila. Luč je bila nekaj dni uničena. Na koncu so videli, da je uničena, zato so jo popravili. Luči se je zdelo, kot da je nova, zato je delala bolje kot nikoli prej. Zdaj pa res lahko noč in eno luč za pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.
LIAM SVEČAK, 4. RAZRED, POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI
TI KNJIGA POŽREŠNA
Nekoč je živela knjiga. To ni bila navadna knjiga. To je bila knjiga, ki je jedla črke. Ko je videla črke, jih je posrkala vase. Zato je bila že zelo težka in debela. V sebi je imela že celo abecedo od A do Ž. Knjiga ni hodila v šolo, saj bi pojedla vse črke, ki bi jih učiteljica napisala na tablo. Za zajtrk je jedla abecedo, tudi za kosilo in večerjo. Spala je na polici ali v predalu. Zdaj pa res lahko noč in eno knjigo na pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.
JULIJA APOTEKAR, 4. r., POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI
POSEBNI SVINČNIK
Nekoč je bil svinčnik. A to ni bil navaden svinčnik. Znal je hoditi, deliti, množiti in opraviti vse namesto tebe. Dečku Jakobu je napisal teste. A nekega dne je deček Jakob izgubil svinčnik. Fant ga je iskal in svinčnik je iskal Jakoba. A svinčnik še ni bil nikoli nikjer drugje kot v peresnici in v rokah Jakoba. Na koncu sta se le našla in Jakob je prisegel, da ga ne bo nikoli več izgubil. Zdaj pa res lahko noč in en svinčnik na pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.
DOMEN BREZLAN, 4. RAZRED, POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI
POKVARJEN PRALNI STROJ
Nekoč je bil pralni stroj. To ni bil navaden pralni stroj, bil je pokvarjen pralni stroj. Vedno, ko je zagledal gospodinjo s kupom umazanega perila, se je pokvaril. Ta pralni stroj ni maral vode. Ponoči je govoril s sušilnim strojem. Zavidal mu je , saj je vedno dobil že samo vlažna oblačila, ki jih je z vročim vetrom posušil. Nekega dne je z gospodinjo prišel tudi serviser. Poslušal je njun pogovor. Nemudoma je začel kašljati, brneti, se tresti in spuščati kapljice vode. Serviser ga je pobožal in mu obljubil, da ga bo popravil. Zamenjal mu je vse dele in vanj izpustil vodo. Pralni stroj od groze in strahu ni vedel kaj storiti. Zadaj je že videl goro umazanega perila, ki ga je čakala. Obljubil si je, da tokrat zdrži. Naslednji dan pa se bo spet pokvaril. Zdaj pa lahko noč in en pokvarjen pralni stroj za pomoč, pokrij se, zavij se in zaspi.
TAJA KOŠEC, 4. RAZRED, POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI
GRIZI TORBA
Nekoč je živela ena torba. To ni bila navadna torba, to je bila grizi torba. Vse, kar si dal vanjo, je pojedla. Nekega dne, ko je šel deček Primož v šolo, mu je vse, kar je imel v grizi torbi, pojedla. Primož se je tako razjezil, da je grizi torbo vrgel ven na dež. Grizi torba je bila tako osamljena, da je nehala jesti šolske potrebščine. Videl jo je deček Jan. Jan je Primožev prijatelj. Jan je Primožu povedal, da je našel njegovo torbo. Primož je svojo torbo vzel nazaj. In bil končno zadovoljen z grizi torbo in ona s Primožem. Zdaj pa lahko noč in eno torbo na pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.
LINA BREZNIK, 4. RAZRED, POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI
TI HECNA HIŠA
Nekoč je bila hiša, ampak ta hiša ni bila navadna hiša. Bila je nekaj posebnega. Bila je tresi hiša. Ko si stopil vanjo, se je zatresla. Nekega jutra je deček Luka stopil vanjo in hiša je kot ponavadi rekla: «Tresi, tresi, tresi in človeka pretresi.« A Luke ni pretresla, zato si je Luka ves čas do doma pel: »Tralala, hopsasa, drajsasa, hiša me ni pretresla.» Doma je to povedal mami, očetu, bratu, sestri, babici, dedku in celo hišnim ljubljenčkom. Ker pa hiša Luke ni pretresla, je bila užaljena, zato se je zrušila. Zdaj pa lahko noč in eno hišo na pomoč. Zavij se, pokrij se in zaspi.
ZALA ČREMOŽNIK, 4. R., POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI
PLIŠO MEDO
Nekoč je bil medo za spanje. To ni bil navaden medo za spanje, ta medo je bil nekaj posebnega. Bil je najbolj ljubek na svetu. Vsi so ga hoteli, tudi odrasli. Ampak prodajalec ga ni prodal. Ta medo je bil namenjen prodajalčevi hčeri. Ime ji je bilo Natalija, stara je bila 5 let. Ko ga je prinesel domov, se je Natalija zelo razveselila. Objela ga je, bil je tako mehek, da mu je dala ime Plišo. Bil je čas za spanje. Natalija in Plišo sta odšla v posteljo. Natalija je zaspala in takrat se je zgodil čudež. Plišo se je začel tako svetiti, da bi skoraj zbudil Natalijo. Plišo je padel s postelje. Deklica je začela jokati. V sobo ni prišel oče, ampak njej brat William. Pobral ji je Pliša in odšel nazaj v posteljo. Naslednje jutro je Natalija dala Pliša v nahrbtnik, ker je šel z njo v vrtec. Prišla je v vrtec in pozdravila svojega najboljšega prijatelja Nika. Deklica je poiskala svoj znak ter odložila svoje stvari. Nato je Pliša pokazala Niku. Takrat je prišla vzgojiteljica in jim povedala, da prihaja v vrtec nova deklica, Zala. Medo se je v predalu zasvetil. Zala tega ni opazila. Usedla se je zraven Natalije. Povabila je Zalo na obisk. Zala je prikimala. Ravno takrat je Plišo padel iz predala. Natalija se je odločila, da ga nikoli več ne bo nesla v vrtec. Doma je mirno zaspala z njim v naročju.
Zdaj pa res lahko noč, enega medveda na pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.
DAŠA BREZLAN, 4. R., POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI