PRESENEČENJE JE USPELO

Proti koncu februarja se je bližal očetov rojstni dan in odločila sem se, da mu pripravim nepozabno presenečenje. Letos sem ga želela presenetiti prav na poseben način, saj je praznoval štirideset let. Moja želja je bila, da si ta dan zapomni za vedno.

Ko sem se zjutraj zbudila, sem najprej pomislila na to, da ima moj oče rojstni dan, zato sem se oblekla in odhitela v trgovino. Najprej sem se ustavila v prodajalni s kravatami. Takoj ko sem vstopila, me je trgovec nagovoril: »Pozdravljena, kako ti lahko pomagam?« Jaz pa sem s prijaznim glasom odgovorila: »Iščem popolno darilo za očeta, danes ima rojstni dan!« »Potem pa si prišla na pravo mesto!« se je pohvalil. Skomignila sem z rameni in mu sledila. Pokazal mi je ogromno polico z veličastnimi kravatami. »Kar vzemi si čas!« se mi je nasmehnil. Dolgo sem gledala v vse kravate, vendar se mi nobena ni zdela prava za očeta. Odšla sem iz trgovine in poskušala najti nekaj drugega, ampak stvari so bile predrage in niso se mi zdele pravšnje.

Popoldne sem pojedla kosilo. Po licih so mi začele teči solze, mama pa je vprašala: »Kaj je narobe? Ti kosilo ni bilo všeč?« Povedala, sem ji, kako sem iskala darilo za očeta, vendar ga nisem našla. Potem pa sem se spomnila, da mu lahko sama naredim darilo, ki bo res nepozabno.

Zaprla sem se v sobo in poiskala vse potrebno za pripravo darila. Vse skupne slike mene in očeta sem prilepila na list papirja. Zdelo se mi je, da izgleda kar v redu. Namenila sem se v očetovo stanovanje, da ga presenetim. Odšla sem s kolesom. Nenadoma pa sem zapeljala v veliko luknjo na cesti. Guma kolesa se je predrla na ostrem kamnu! Padla sem, presenečenje pa se je uničilo. Planila sem v jok in se žalostna odpravila domov. Presenečenje sem poskusila popraviti, vendar mi ni uspelo. Vse sem naredila od začetka, ampak ni izgledalo tako dobro kot prvič.

Prosila sem mamo, da me je odpeljala do očetovega stanovanja. Mislila sem, da ne more biti huje, ko sem ugotovila, da se bom morala odpraviti po stopnicah, saj je bilo dvigalo pokvarjeno. Ko sem končno prišla do vrat očetovega stanovanja, sem začutila cmok v grlu. Nekako sem zadihala in pozvonila. Ko je odprl vrata, sem zavpila: »Presenečenje!« Oče je od veselja planil v jok. Bil je presrečen. Naročila sva pico in se zabavala. Ko sem prišla domov, sem vse povedala mamici in ugotovila, da se z malo truda in potrpežljivosti vse da. Torej je letošnje presenečenje uspelo.

Amadeja Roškarič, 7. a