Ob strani

Učenke 2. razreda POŠ Nova Cerkev so se preizkusile kot pesnice. Pesem Dušana Radovića so po svoje prepesnile. Nastale so še tudi prve rime drugošolk.

 

MALIM SO VŠEČ

MALIM SO VŠEČ ELEKTRIČNE REČI

KOT RECIMO TELEFONI,

KOT RECIMO TABLICE,

KOT RECIMO, KOT RECIMO …

 

MALIM SO VŠEČ PUHASTE REČI

KOT RECIMO MEDVEDKI,

KOT RECIMO VOLNA,

KOT RECIMO, KOT RECIMO …

Prepesnila Eva Močenik

 

MALIM SO VŠEČ

MALIM SO VŠEČ MAJHNE REČI

KOT RECIMO LONČEK,

KOT RECIMO NOGAVIČKE,

KOT RECIMO, KOT RECIMO …

 

MALIM SO VŠEČ IGRAČE

KOT RECIMO ČLOVEK NE JEZI SE ,

KOT RECIMO DOMINE,

KOT RECIMO, KOT RECIMO …

Prepesnila Lia Vranc Farčnik

 

MALIM SO VŠEČ

MALIM SO VŠEČ NENAVADNE REČI

KOT RECIMO MANIKERKA,

KOT RECIMO FRIZERKA,

KOT RECIMO, KOT RECIMO …

 

MALIM SO VŠEČ SLADKE REČI

KOT RECIMO LIZIKA,

KOT RECIMO PENICA,

KOT RECIMO, KOT RECIMO …

 

MALIM SO SMEŠNE BESEDE VŠEČ

KOT RECIMO »ŠPAJZ«,

KOT RECIMO »ESIHFLAJŠ«,

KOT RECIMO, KOT RECIMO …

Prepesnila Iva Kovač

 

ČEBELA

ČEBELA POČASNELA

ČEZ RDEČO LUČ LETELA.

POLICIJA JE PRIŠLA,

ČEBELA V ZAPOR JE ŠLA.

ČEBELA LEPO PROSILA JE,

IZ ZAPORA ODLETELA JE.

Ema Samec

 

NAŠ KUŽA

 

URA POLNOČ JE,

KUŽA DOBIL PRIBOLJŠEK JE.

PRIBOLJŠEK ZLOMIL SE JE,

KUŽA NESREČEN LEGEL JE.

 

Lina Škof Petek

 

 

Ob strani

  1. razred POŠ Socka

Najlepše misli o prijateljstvu

KAJ MI POMENI PRIJATELJSTVO

(Ula Koprivnik, 4.s)

 

Prijateljstvo mi pomeni veliko.

Prijatelj je tisti, ki mi pomaga, kadar sem v težavah.

Prijatelju lahko zaupam.

Prijatelj je tisti, ki mi stoji ob strani.

Prijatelj je tisti, ki je prijazen do vseh.

Prijatelj je tisti, ki je na tvoji strani.

Brez prijateljev bi bila žalostna.

Na svetu bi bilo lepo, če bi bili vsi prijatelji.

Prijatelj zna biti zabaven.

Prijatelj ve, kaj ti je všeč in česa ne maraš.

Prijatelj poskrbi zate, kadar te ni v šoli.

____________________________________________________

 

KAJ MI POMENI PRIJATELJSTVO

(Anja Podpečan, 4.s)

 

Prijateljstvo je čudovita pesem,

ki v trenutku zadiši

in se ne ustavi, dokler živi.

prijateljstvo je tisto,

kar srce si zaželi.

 

Prijateljstvo je tisto,

kar vsak želi imeti,

vključno z ognjemeti.

Ker brez ognjemeta ni praznovanja,

ki tvori pot do znanja.

 

Prijateljstva se ne kupi in ne proda,

prijateljstvo je tisto, kar pride iz srca,

in je čudovito kot mavrica pisana.

 

Vsako prijateljstvo je lahko čarobno,

če si to zaželiš.

Prijateljstvo je nerazdružljivo,

če to želiš.

 

Prijateljstvo pomeni osrečevati drugega.

Prijateljstvo je kot zlato sonce,

in naš največji zaklad,

je kot zrak, ki ga diha prav vsak.

 

KAJ MI POMENI PRIJATELJSTVO

(Alja Korošec, 4.s)

 

Pravi prijatelj te na snegu

ne potisne po bregu.

Pravi prijatelj ti na snegu

pomaga pri begu.

 

Pravi prijatelj te tolaži,

ko te nekdo drug sovraži.

Pravi prijatelj ti ne grozi

in ti ne žuga s pestmi.

 

Pravi prijatelj zate skrbi

in zate drži pesti.

Pravi prijatelj ti pomaga,

če se ti kaj hudega zgodi.

 

Zato mi prijateljstvo veliko pomeni.

Pravi prijatelj po navadi vedno ostane prijatelj.

Pravi prijatelj je vedno prijazen ne glede na to, kaj je bilo.

Ko si v stiski, ti prijatelj vedno pomaga.

Ko padeš, ti pravi prijatelj vedno pomaga vstati.

 

____________________________________________________

 

KAJ MI POMENI PRIJATELJSTVO

(Mia Omerza Bosak, 4.s)

 

Prijatelj je tisti, ki mu zaupaš in se na to osebo lahko zaneseš.

Z njim se zabavaš, razumeš, sta nerazdružljiva in se igrata skupaj.

Lepo je imeti prijatelja, ki pred tabo nič ne skriva,

se skupaj smejeta in pogovarjata.

Vedno si stojita ob strani, se lovita in se smejita.

Se ne prepirata, kričita in si grda obraza molita.

Prava prijatelja odideta skupaj na sprehod.

Prijateljstvo je lepo, če se zanj trudimo.

Skrbimo za prijatelja tako, kot on skrbi zate.

Lepo je prijateljstvo, naj traja in naj bo še lepše!

Ob strani

NEZGODE V ŠOLI

 

Prideš v ponedeljek,

se šola začne,

ko zvonec binglja,

že čakamo učitelja.

 

Zazvoni požarni zvonec

in s šolo je konec.

Hitimo v copatih

in pri najbližjih vratih

nas dež začne prati,

zdaj mokri smo vsi.

 

Torek in sreda,

prava sta beda.

Joj, počitnice rad bi imel!

Pa moj list je cel bel,

dela je veliko,

da dobil bi petico.

Ana Kugler, 9. b

 

OD PONEDELJKA DO PETKA

 

Ko zjutraj zbudim se,

v šolo hitim,

s torbo in zvezki

se vsa veselim.

 

Ko pridem v šolo,

na smeh se držim,

s svinčnikom pišem,

se veliko naučim.

 

V ponedeljek pouk

še kar hitro mi mine.

V torek se ura

mi dolgo že vije.

 

V sredo v šoli

najraje bi spala,

v četrtek najraje

bi bila še mala.

 

V petek veselo

iz šole hitim

in vikenda

se zelo veselim.

Klara Komplet, 9. b

 

ŠOLA

 

Šola nam gre vsem na živce,

le odmor je pravo zabavišče.

 

Vsi smo veseli, ko zvonec zazvoni,

sploh, če te učiteljica ven ne spusti.

 

Peta ura se ravnokar konča,

samo še šesta pa sem že doma.

 

Kako smo veseli, ko gremo domov,

a glej ti to, spet za zvezki smo.

Luka Žitnik Tovornik, 9. d

 

Ob strani

Šolski natečaj Naj pesem na temo ŠOLA

  1. mesto med pesmimi četrtošolcev: Zoja Kovačič, 4. a

ŠOLA

Če v šolo hodiš rad,

boš potem postal junak.

Šola naj te veseli,

saj so v njej prijatelji.

 

Tralala, trilili, šolski zvonec že zvoni.

Ko si v šoli je lepo,

včasih pa lahko hudo.

Tukaj učimo se, kar za nas pomembno je.

Če doma bi ves čas bili,

bi se res dolgočasili.

 

Šolsko torbo si nadeni, da boš frajer  res na sceni.

Saj šola res je super kul,

ker večkrat imamo dober žur.

Zoja Kovačič, 4. a

 

ŠOLA

Za šolo res delati je vredno,

ker drugače v življenju ti bo bedno.

Čeprav včasih je težko,

se zato truditi moraš zelo.

 

Vsak dan naloge je veliko,

upoštevati je treba tudi vejico in piko.

Včasih je treba kaj narisati,

včasih pa tudi kaj napisati.

V šoli so prijatelji,

so pa tudi strogi ravnatelji.

Učitelji težijo,

ampak nas tudi nasmejijo.

 

Naša učiteljica je najboljša,

to pravita tudi moja sošolca.

Vsak naš učenec ima svoj talent,

zato dobimo tudi kakšen kompliment.

Nik Gaber, 4. r. POŠ Šmartno v Rožni dolini

 

ŠOLA

 

Šola je prima,

je kot rima,

je kot pot brez meja,

je velika ali majhna,

kot drevo in pa rak!

 

Šola je polje,

kjer znanje se žanje,

je odlična gospodična,

ki se učiti zna!

 

In to še ni vse!

Je lepotica kakor ptica,

le da leteti ne zna.

Ima sošolcev in sošolk,

da bo počila od školjk.

 

Je kraljica vseh meja,

je potomka stolpnic, ja!

A ko razjezi se, o, to je hudo,

zato raje pustimo jo!

 

Ko umiri se,

vedno vse pozabi,

utrujena je

in nič se ji ne da.

 

A kaj naj naredimo,

naj vse jo naučimo?

A kaj, če spet se razjezi

in vse spet pozabi.

 

Imam idejo,

naučimo jo

in nikoli več ne razjezimo!

Zdaj pa lepo naučili smo jo

in počasi odidimo.

Neli Motaln, 4. r. POŠ Nova Cerkev

 

ŠOLA JE LAHKO VESELA

 

Šola je lahko vesela ali pa tudi ne.

Ko vstopiš v šolo, se ti nasmehnejo.

Šola je dovolj velika prav za vsakega,

vsak, ki na novo pride,

za njega prostor je.

Sošolci te vedno sprejmejo.

Ne vem, kaj bi brez njih –

to je moj svet.

V šoli ni prav nič težko,

če ti prijatelji pomagajo,

če sodelujemo, v višave pridemo.

Za ocene se borimo,

da  poklic dobimo,

ki si ga že dolgo želimo.

Mia Petek, 4. a

 

ŠOLA

Šola ni samo učenje,

vendar veliko tam se naučiš.

Naloge so dane zato,

da iz njih veliko izvemo.

 

Tam imaš prijatelje,

ki te potolažijo, ko si žalosten.

Dolgčas je sedeti in pisati,

a trud se mora poplačati.

 

Šola je lahko majhna ali velika,

a vedno tam lepo se imamo.

Tudi šola je lahko lepotica,

a tudi če je dolgočasna.

 

Z leti pridobivaš znanje,

za teste moraš se učiti,

tudi če to ni zabavno.

 

Raje ne razjezite je,

učenci, umirite se!

Ko umirimo se,

vse dobro je.

 

Zdaj vsi v šoli lepo se imamo,

vsi se učimo.

Vsi so zadovoljni in veseli,

šola res zabavna je!

Nika Močenik, 4. r. POŠ Nova Cerkev

 

 

 

ŠOLA

Najprej se zjutraj zbudim,

zatem se v šoli že učim.

Tam imam prijatelje

in super učitelje.

 

V šoli imam spraševanja in teste,

učiteljica reče: „Kaj že veste?″

Na hodnikih je, kot da smo sredi avtoceste,

na kosilu pa jemo suhe preste.

 

Ko je zadnji šolski dan,

učiteljica reče tole:

„Zdaj ko že vse veste,

lahko domov greste.″

Amalija Jager, 5. c

 

 

PRIJAZNA ŠOLA

Lahko je majhna ali velika,

visoka ali nizka,

saj to sploh ni važno,

važno je učenje!

Učitelji so prijazni,

če gledajo skoz′ prste!

Če je dobra ocena, dobiš nagrado,

če pa slaba, zbežiš v sobo!

Tam so tudi prijatelji,

prijazni so vsi,

najboljši pa so odmori,

ko lahko zabavaš se!

V šolo vredno hoditi je,

saj izveš veliko,

pa službo lahko dobiš!

Tako se lahko preživljaš,

da za hrano imaš,

če ti pa ne uspe,

pa lahko ponavljaš.

Tim Čretnik, 5. r. POŠ Socka

 

ŠOLA

Šola ni nobena fora,

večkrat je kot nočna mora.

Zbuditi se moraš,

ko je zunaj zora.

 

Med poukom sediš,

nikakor ne spiš,

pišeš in se ne smejiš

in ko je čas, oceno dobiš.

 

Bereš knjige

in revije,

se učiš,

preden zboliš.

 

Šola je prava mora,

vidi se že s kora!

Zanimiva zame je

in to je konec pesmice.

Gašper Košar, 5. r. POŠ Nova Cerkev

 

ŠOLSKI SVET

Šola včasih res naporna je,

a prav zares koristna je,

ko se učimo, možgančke krepimo.

 

Ko slabo oceno dobiš, cel svet se ti podre.

A brez skrbi življenje naprej nese te,

ker vem, da naslednja ocena zagotovo

boljša bo, se učim, kot da nič ni bilo.

 

Včasih pa šola prav zabavna je,

ko s prijatelji med odmori igraš se.

 

Ko pa zadnji zvonec zazvoni,

učiteljica domačo nalogo podeli,

cel razred pa domov odhiti.

 

Ko pa pridem domov,

domačo nalogo hitro naredim,

da se lahko s prijateljicami

na igrišču dobim.

Maruša Počivavšek, 5. r.

 

ŠOLA

V šoli se učimo brati, pisati in šteti,

pri glasbi pa tudi kaj lepo zapeti.

Tudi pri matematiki se imamo lepo,

saj šteti znamo do sto.

 

Telovadbo imamo vsi radi,

saj odbojko vsak rada vadi.

Iskanje krajev, rek in hribov,

pri družbi izgleda zelo zanimivo.

 

Če se ne učim,

potem slabo oceno dobim.

Odlično oceno dobim,

če pridno za zvezki sedim.

 

Učenci smo včasih živahni in razigrani,

v razredu pri uri pa postanemo zbrani.

V šoli včasih ni lahko,

ko se naj novega naučimo je pa zelo lepo.

Klara Kračun, 5. r.

 

ŠOLA

Naloga, učenje,

to je eno samo hitenje.

To je šola za otroke,

da počrpajo znanje na obroke.

 

Na šoli se vijejo predolgi hodniki,

ki so preglašeni z glasno čudnimi kriki.

Ko pa nastopi težek test,

vse utihne, saj ocena je kot bdeča pest.

 

Šola je zanimiva, včasih pa bedna,

a ko naučiš se snov tega tedna,

vse se polepša, saj znaš kot Mara,

ki je vseveda

in je od učenja na trenutke tudi malo bleda.

 

Učiteljica napiše račune,

jaz pa pojdem tja do Lune,

kjer so pravljice doma

in se domišljija poigra.

 

Ko se snov oteži,

želimo pobegniti iz šole vsi.

Nato pa se zgodi: zvonec zazvoni

in cela šola odhiti.

Eva Cimperšek, 6. a

 

ŠOLA

Zjutraj je treba

zgodaj vstat,

nikoli ne moreš

še malo zaspat.

 

Hitro vstaneš,

na zajtrk hitiš,

da slučajno

ne zamudiš.

 

Zgodovina res

ni fina,

saj so letnice

kot zverina.

 

Slovenščina res

težka je,

saj moraš poznati

naglase vse.

 

Učitelji za šport

res strogi so vsi,

saj ti dajo za tekat

kroge tri.

 

Najboljša stvar

pri šoli je,

da tam srečaš

vse prijatelje.

Jure Lipovšek, 6.a

 

ŠOLA

V šoli se učimo,

nove prijatelje dobimo.

Če nam kaj ne gre,

lahko vprašamo učitelje.

 

Vedno nasmejani,

otroci razigrani.

A ko na vrsti delo je,

vsi skrijejo se.

 

Slovenščina, ki nam misliti da,

zgodovina, ki zares je fina.

Če učiš se, ni težko,

le verjemi in ti lažje bo.

 

Pri matematiki računi prevladujejo,

eksperimenti pri naravoslovju so.

Včasih je lepo in včasih je težko,

a vedno lažje bo, če se potrudimo.

 

Šport, ki ga vsakdo rad ima,

likovna, ki ni preveč težka.

V šoli včasih je težko,

a s prijatelji ti lažje bo.

 

So razna tekmovanja,

na katerih pridobimo nova znanja.

Ni važna zmaga ne poraz,

le, da pošten imaš obraz.

Mara Fendre, 6. a

 

ŠOLA

Na šoli so dolgi hodniki,

na njih se slišijo res čudni kriki.

Dolga je razlaga,

nam se v glavi dela zgaga.

 

Po enem mesecu so polni zvezki,

za kosilo so vedno zrezki.

V šoli je neskončno pisanje,

če je napaka,

je še neskončno brisanje.

 

V vrtcu nas ima vzgojiteljica,

v šoli pa stroga učiteljica.

V šoli velikokrat dobim čigumi,

žvečijo ga že mali umi.

 

Ko zvonec zazvoni,

cela šola domov odhiti.

Tia Arnič, 6. a

 

ŠOLA

Ali je šola res tako grozna, kot se zdi?

V njej se najde veliko lepih stvari,

kot so prijatelji, ki radi te imajo,

ter učitelji, ki dobro te poznajo.

 

Če zvonec zazvoni,

lahko srečni smo vsi.

Odmor vedno super je,

ker s prijatelji veliko družiš se.

 

V šoli morata pokati samo

smeh in radost in ne greh ter žalost.

Ko pa pride prepir,

učitelj reče: „Prosim, dajte mir.″

 

Med učenjem se veliko naučimo,

čeprav se nam zdi, da samo trpimo.

Nekaterim je ta reč zabavna,

večini pa zelo težavna.

 

Na šoli veliko zaposlenih je,

kot so učitelji, ravnateljica in kuharice.

Zaposlenih mora biti zelo veliko,

ker v šoli je učencev nepredstavljivo.

 

Učenci že komaj čakajo na konec,

saj imajo že šole zvrhan lonec.

Ko pa se šolski zvonec ponovno vključi,

pa se šola zaključi.

Ajda Videnšek, 6. c

 

PESEM O ŠOLI

Šola je greh,

počitnice so smeh.

Zdaj, ko je sedem let minilo,

se je čist’ vse spremenilo.

Odlične ocene šle so v nič,

a vsak dan je b’lo fajn ko hudič.

Matematika, slovenščina, fizika in kemija,

vse te predmete obvladam kot prava junakinja.

Skupaj raziskujemo svet in se učimo,

veselo ustvarjamo in sanje uresničujemo.

V razredu sedimo, smejimo se in klepetamo,

prijateljstva se stkejo kot nitke v prepletu.

Vsak dan je nova dogodivščina, nova priložnost,

da rastemo in gradimo svojo prihodnost.

Zarja Marzidovšek, 7. b

 

ŠOLA

V šolo hodim, se učim,

da ocene dobre jaz dobim.

 

Učenec znati mora vse,

da zabava se lahko prične.

 

Ko zvonec zazvoni,

odmor se prične,

sreča, smeh … začuje se.

Tarik Genjac, 6. d

 

ŠOLA

Ko zjutraj se zbudim,

hitro pohitim,

da v šolo ne zamudim.

Ker pridno se učim,

same petke pridobim

in s prijatelji se novega znanja veselim.

 

Znova in znova se športne veselim,

saj po igrišču lahko se

za žogo podim.

Nik Stražišar, 7. b

 

ŠOLA

Šola ni prav lahka šala,

je pa včasih prava zabava,

dve uri se učimo in

dobre ocene dobimo.

 

S sošolci se zabavamo,

skupaj si pomagamo,

kadar pa je res težko,

skupaj vsi stopimo.

 

Kosilo imamo res prav dobro,

zdravo in slastno,

ko pa s poukum končamo,

se hitro z avtobusom odpeljemo.

Neža Pirh Ramšak, 7. c

 

ŠOLA

Šola res zabavna je,

v njej veliko naučimo se.

 

Zjutraj se zbudimo

in hitro na bus odhitimo,

sicer neopravičeno uro dobimo,

če slučajno k pouku zamudimo.

 

Če smo kaj vprašani,

se dobro naučimo,

da odlično oceno pridobimo.

 

Na koncu leta pa se veselimo,

da na morje odhitimo,

saj dobra spričevala dobimo.

 

Za vikende pridno se učimo

ter včasih s prijatelji dobimo,

da znanje svoje poglobimo.

Tajda Žnidar, 7. c

 

ŠOLA

Zjutraj s torbo na ramenih

v šolo odhitim

vem, da tam bo dolgočasno,

a vseeno se bodrim.

Vem, da v šolo treba je,

da učim se,

znanje pridobim ter kmalu

za tem to šolo zapustim,

maturiram,

dobro delo dobim

ter počasi, a le dobro obogatim.

Liam Grubelnik Martič, 7. b

 

KAJ JE POMEN ŠOLE?

 Šola je stavba velika,

ki je vsepovsod raznolika.

Je hram znanja,

in truda za priznanja.

 

Cel dan v klopeh sedimo,

se s prijatelji smejimo,

domače naloge prepisujemo

in snov zapisujemo.

 

Učenje nam prihodnost gradi,

ki se je marsikdo boji.

V šoli je mnogo skrivnosti,

znanja in mladosti.

Neža Planko, 8. c

 

 

 

 

Šolski literarni natečaj Naj pesem šol. l. 2023/2024

Ob strani

Literarni natečaj Naj pesem na temo ŠOLA šol. l. 2023/2024

Zmagovalci:

  • 5. razred: BENJAMIN OTOREPEC, 5. B
  • 6. razred: JULIJ HLADNIK, 6. D
  • 7. razred: ANJA LUŽAR, 7. C
  • 8. razred: VERONIKA BLIZNAC, 8. C
  • 9. razred: VAL HAŽIČ, 9. d

 

Prava pot

Tam, kjer izvira znanje,

tam, kjer uresničijo se sanje,

tam šola stoji.

 

Tu nevednost zahaja,

tu znanje vzhaja,

tu tvoj pogled na svet se spremeni.

 

Na srce ti polagam

in s tem tvoji pameti pomagam,

naj ti v muko ne bo,

v šolo hoditi vsako jutro.

 

Naj igric tol′k ne bo,

rajši knjigo v roke vzemimo,

saj to bo naredilo,

da nevednost svita ne vid′la več ne bo.

 

Če šole ni,

znanje izpuhti

in telefon

na šolsko škodo vseh,

bitko dobi.

 

Če to se slučajno zgodi,

pripravi potovalko,

saj človeštvo v propad hiti.

 

Benjamin Otorepec, 5. b

 

ŠOLA

 

Šola naše je življenje,

sama radost in veselje.

Vsi v njo radi zahajamo

in v njej veselo rajamo.

Ko učitelj v razred prihiti,

vedno vstanemo se vsi.

Ko zvonec zazvoni,

vsi iz učilnice skočijo – en, dva, tri.

 

Ko rabim pomoč,

prijatelj pomaga mi rekoč:

„V šoli znati moraš vse,

zato rad spodbujam te!″

V šoli rad se učim

in dobre ocene si pridobim.

 

Ko v kuhinji kaj zadiši,

že k njej pridrvimo vsi.

Želodčki naši so veseli,

ker spet dobro kosilo bomo imeli.

Ko konec kosila je,

vsi v svoje učilnice razgubimo se.

 

V šoli naši je lepo,

saj si med seboj pomagamo.

Naj ostane še naprej tako,

pa življenje lepše bo.

Julij Hladnik, 6. d

 

ŠOLA

 V šoli res super je,

ko s prijatelji družimo se.

Vsak dan se nekaj novega naučimo

in nove izkušnje pridobimo.

Najraje pa imamo vsi,

ko šolski zvonec na koncu ure pozvoni,

če pa še domače naloge ni,

srečni smo vsi.

 

Tudi teste pišemo mi,

takrat nas zelo skrbi,

da le dobre ocene dobimo

in domov z veseljem odhitimo.

Nov navdih dobimo,

da se zopet pridno učimo,

sebi in staršem zadovoljstvo naredimo.

 

Lepo pa je,

ko se zabavamo in smejimo,

si dneve popestrimo,

skrbi na strani pustimo

in tudi učitelje razvedrimo,

včasih pa tudi razjezimo

ter šolo do naslednjega dne zapustimo.

Anja Lužar, 7. c

 

ZAKAJ MORAM V ŠOLO?

Starši so rekli drugače kot mi,

a meni je šola samo za v smeti.

Če šola obstajala ne bi ta več,

veseli in srečni, bilo bi odveč.

 

„Zakaj moram v šolo?″ je vprašal otrok.

„Saj mojo prihodnost naredil bo Bog!″

Je jokal, je stokal vse svoje dni,

a končno spoznal, da brez znanja mu ni.

 

Veliko učenja, veliko skrbi,

a sam je že mislil, da znanja več ni,

sam s sabo je padel v velik prepad,

da končno dobil bo veliko nagrad.

 

„Zakaj moram v šolo?″ sprašujemo se,

a znanje pomembno za vsakogar je.

V življenju brez znanja uspeha ne bo,

zato se potrudi, za prihodnost bo šlo!

Veronika Bliznac, 8. c

 

MOJA ŠOLA

V šoli sedim, od dolgčasa kričim

in si želim,

da zvonec naredi ring ring.

 

Če domače naloge ne naredim,

jih po ta zadnji dobim.

Ko domov odhitim,

se nič ne učim in samo zabavati želim.

 

Vsak si želi, da šole ni,

čeprav se nemogoče zdi.

Učiteljica teži,

nam pa dol visi.

 

Zdaj šport sledi,

vsak tega se razveseli.

Čeprav neumno se zdi,

šolo potrebujemo vsi.

 

Šesto uro sedim,

se v uro zatopim,

kazalec se upočasni,

kot da traja sto dni.

 

Vsi prijatelji so odšli,

se z avtobusom odhiti,

domov prispeli smo vsi,

da bi se zabavali.

Val Hažič, 9. d

 

 

ZBIRKA PRAVLJIC

Ob strani

                                    TI KITARA RAZGLAŠENA

Nekoč pred davnimi časi je živela kitara. Ta kitara ni bila navadna kitara. Bila je razglašena kitara. Vsak, ki je zaigral nanjo, je dobil razglašeno melodijo, da se je vse kar treslo. Vsi so nanjo poskušali igrati melodijo, a nikomur ni uspelo. Saj je bila kitara trmasta. Nekega dne je prišel največji glasbenik Marko. Tudi njemu ni uspelo. Dvanajst dežel stran je živela deklica Jana, ki je prihajala iz revne družine. Imela pa je dober posluh. Zato se je odločila, da se bo odpravila in poskusila zaigrati. In res, le njej je uspelo  dobiti lepo melodijo. Kitara pa se je naučila, da je lepo, če nekdo igra melodijo nanjo.

Zdaj pa res lahko noč pa eno kitaro na pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.

VERONIKA PODREBERŠEK, 4. R., POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI

 

                                                  PLIŠASTI MEDO

Nekoč je živel plišasti Medo. To ni bil navaden medvedek. Ta Medo je bil še posebno mehek. Rad je bil v rokah otrok. A ko je njegova lastnica dobila novo igračo, je čisto pozabila na Medija. Medo se je začel jokati in stokati, saj se je znašel v smeteh. Ko so prišli smetarji, je smetarska roka vzela smeti in dala vse smeti vase. Iz odpadkov so naredili novega medvedka. V trgovino je prišla deklica in ga kupila. Zato moramo za igrače skrbeti.

Zdaj pa res lahko noč in enega Meda za pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.

AJŠA VERBEK, 4. R., POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI

 

                                       TI ROPAR PREBRISAN  

Nekoč je živel  ropar. To ni bil navaden ropar. To je bil najboljši ropar v soseski. Lahko je ukradel tudi najbolj dragoceno stvar, ki so jo varovali 1000 in 1 varnostnik. Načrtoval je nekaj velikega. Odločil se je, da bo ukradel kraljičino krono. Ampak to ni bilo tako lahko. Okoli krone je bilo najmanj 100 000 sužnjev. Naredil je načrt, da bo na gostiji, ki bo nocoj, ugasnil luči, ukradel krono in se izmuznil ven. Toda neka deklica, po imenu Daša, se je odločila, da bo za vsak slučaj vzela kamero, ki snema v temi. In nocoj  so se res ugasnile vse luči. Deklica Daša je prižgala kamero in zagledala roparja. Prižgala je vse luči in pokazala na roparja. Potem so uradno predstavili Dašo za najboljšo policistko. Roparja pa so aretirali. Zdaj pa lahko noč in enega roparja za pomoč. Zdaj pa pokrij se, zavij se in zaspi.

NIK GABER, 4. RAZRED, POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI

 

                                     TI LUČ POSEBNA

Nekoč je živela  luč. Ta luč ni  ni bila navadna, bila je posebna. Ta luč se je prižgala, ko je videla človeka. Enkrat je bilo toliko ljudi, da se je uničila. Luč je bila nekaj dni  uničena. Na koncu so videli, da je uničena, zato so jo popravili. Luči  se je zdelo, kot da je nova, zato  je delala bolje kot nikoli prej. Zdaj  pa res  lahko noč in eno luč za pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.

LIAM  SVEČAK, 4. RAZRED, POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI

 

                                        TI  KNJIGA  POŽREŠNA               

Nekoč je živela knjiga. To ni bila navadna knjiga. To je bila knjiga, ki  je  jedla  črke. Ko je videla črke, jih je posrkala vase. Zato je bila že zelo težka in debela. V sebi je imela že celo abecedo od A do Ž. Knjiga ni hodila v šolo, saj bi pojedla vse črke, ki bi jih  učiteljica  napisala  na  tablo. Za zajtrk je jedla abecedo, tudi za kosilo in večerjo. Spala je na  polici ali v predalu. Zdaj pa res lahko noč in eno knjigo na pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.

JULIJA  APOTEKAR, 4. r., POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI

 

                                           POSEBNI SVINČNIK    

Nekoč je bil svinčnik. A to ni bil navaden svinčnik. Znal je hoditi, deliti, množiti in opraviti vse namesto tebe. Dečku Jakobu je napisal teste. A nekega dne je deček Jakob izgubil svinčnik. Fant ga je iskal in svinčnik je iskal Jakoba.  A  svinčnik še ni bil nikoli nikjer drugje kot v peresnici in v rokah Jakoba. Na koncu  sta se le našla in Jakob je prisegel, da ga ne bo nikoli več izgubil. Zdaj pa res lahko noč in en svinčnik na pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.

DOMEN BREZLAN, 4. RAZRED, POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI

 

                                 POKVARJEN PRALNI STROJ

 Nekoč je bil  pralni stroj. To ni bil navaden pralni stroj,  bil je pokvarjen pralni stroj. Vedno, ko je zagledal gospodinjo s kupom umazanega  perila, se je pokvaril. Ta pralni stroj ni maral vode. Ponoči je govoril s sušilnim strojem. Zavidal mu je , saj je vedno dobil že samo vlažna oblačila, ki jih je z vročim vetrom posušil. Nekega dne je z gospodinjo prišel tudi serviser. Poslušal je njun pogovor. Nemudoma je začel kašljati, brneti, se tresti in spuščati kapljice vode. Serviser ga je pobožal in mu obljubil, da ga bo popravil. Zamenjal mu je vse dele in vanj izpustil vodo. Pralni stroj od groze in strahu ni vedel kaj storiti. Zadaj  je že videl goro umazanega perila, ki ga je čakala. Obljubil si je, da tokrat zdrži. Naslednji dan pa se bo spet pokvaril. Zdaj pa lahko noč in en pokvarjen pralni stroj za pomoč, pokrij se, zavij se in zaspi.

TAJA KOŠEC, 4. RAZRED, POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI

 

                                                    GRIZI  TORBA

Nekoč je živela ena torba. To ni bila navadna torba, to je bila grizi torba. Vse, kar si dal vanjo,  je  pojedla. Nekega dne, ko je šel deček Primož v šolo, mu je vse, kar je imel  v  grizi torbi, pojedla. Primož  se je tako razjezil, da je grizi torbo vrgel ven na dež. Grizi torba je bila tako osamljena, da je nehala  jesti šolske potrebščine. Videl jo je deček Jan. Jan  je Primožev  prijatelj. Jan je Primožu povedal, da je našel njegovo torbo. Primož je svojo torbo vzel nazaj. In bil končno  zadovoljen z  grizi  torbo in ona s Primožem. Zdaj pa lahko noč in eno torbo na pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.

LINA BREZNIK, 4. RAZRED, POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI

 

                                                 TI HECNA HIŠA

Nekoč je bila hiša, ampak ta hiša ni bila navadna hiša. Bila je nekaj posebnega. Bila je tresi hiša. Ko si stopil vanjo, se je zatresla. Nekega jutra je deček Luka stopil vanjo in hiša je kot ponavadi  rekla: «Tresi, tresi, tresi in človeka pretresi.« A Luke ni pretresla, zato si je Luka ves čas do doma pel: »Tralala, hopsasa, drajsasa, hiša me ni pretresla.» Doma je to povedal mami, očetu, bratu, sestri, babici, dedku in celo hišnim ljubljenčkom. Ker pa hiša Luke ni pretresla, je bila užaljena, zato se je zrušila. Zdaj pa lahko noč in eno hišo na pomoč. Zavij se, pokrij se in zaspi.

ZALA ČREMOŽNIK, 4. R., POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI

 

                                                          PLIŠO MEDO

Nekoč  je  bil   medo  za  spanje. To  ni  bil  navaden  medo  za  spanje, ta  medo  je  bil  nekaj  posebnega. Bil je najbolj  ljubek  na  svetu. Vsi  so  ga  hoteli, tudi  odrasli. Ampak  prodajalec  ga  ni  prodal. Ta  medo  je  bil  namenjen  prodajalčevi hčeri. Ime  ji  je  bilo  Natalija, stara  je  bila  5 let. Ko  ga  je prinesel  domov,  se  je  Natalija  zelo  razveselila. Objela  ga  je, bil  je  tako  mehek, da  mu  je  dala  ime  Plišo. Bil  je  čas  za  spanje. Natalija  in  Plišo  sta  odšla  v  posteljo. Natalija  je  zaspala  in  takrat  se  je  zgodil  čudež. Plišo  se  je  začel  tako svetiti, da bi skoraj zbudil Natalijo. Plišo je padel s postelje. Deklica je začela jokati. V sobo ni prišel oče, ampak njej brat William. Pobral ji je Pliša in odšel nazaj v posteljo. Naslednje jutro je Natalija dala Pliša v nahrbtnik, ker je šel z njo v vrtec. Prišla je v vrtec in pozdravila svojega najboljšega prijatelja Nika. Deklica je poiskala svoj znak ter odložila svoje stvari. Nato je Pliša pokazala Niku. Takrat je prišla vzgojiteljica in jim povedala, da prihaja v vrtec nova deklica, Zala. Medo se je v predalu zasvetil. Zala tega ni opazila. Usedla se je zraven Natalije. Povabila je Zalo na obisk. Zala je prikimala. Ravno takrat je Plišo padel iz predala. Natalija se je odločila, da ga nikoli več ne bo nesla v vrtec. Doma je mirno zaspala z njim v naročju.

Zdaj pa res lahko noč, enega medveda na pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.

DAŠA BREZLAN, 4. R., POŠ ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI

 

ROMEO IN JULIJA DANES

Ob strani

ROMEO IN JULIJA DANES

V Veroni živita dve družini Capulet ter Monteg. Vendar se sovražita, saj so Montegi muslimani, Capuleti pa kristjani. Slednja je zelo ugledna družina in ima velik vpliv na dogajanje v mestu. Zato priredijo zabavo ob začetku novega leta. Na zabavo pa niso vabljeni tisti, ki nimajo iste vere, prepričanj, načel in pogleda na svet.

  1. PRIZOR

(Romeo se je po končanem pouku pogovarjal s prijateljema o zabavi, ki jo pripravlja družina Capulet za svojo hčer Julijo.)

MERCUTIO: A gremo danes zvečer na zabavo pri Capuletovih? Slišal sem, da bo dobra muska pa tudi lep razgled.

ROMEO: Ja, sam sej veš, da bo tam zagotovo Rozika, v katero sem bil lansko leto. Ne bi je rad spet tam srečeval pa se menu.

BENVOLIO: Pa ja dobra ideja Mercutio, dej Romeo, zaka si tak zatežen, mal zabave.

ROMEO: No, mogoč bi šel, sam itak mi ne bota ata pa mama dovolila, če veš kak komplicirata, če se družim z družbo, ki ma drugačno vero ko mi, sploh, če so to kristjani, kar Capuletovi so.

MERCUTIO: Mogoč pa se jima lahka zlažeš, da se bomo dans zvečer lepo učil pri men, ko mamo naslednji teden test iz zgodovine.

ROMEO: No, če mi rata prepričat, pridem. Sam z Roziko se ne bom menu, če sta mela kake take namene.

MERCUTIO: Ja, prosim, zrihtaj pa napiši, kak se boš zmenil.

ROMEO: Okej, zmenjen, se slišimo! Ajde!

MERCUTIO & BENVOLIO: Ajde!

 

  1. PRIZOR

(Romeo se zlaže očetu ter mami in se skupaj s prijateljema vtihotapi na zabavo pri Capuletovih.)

MERCUTIO: O, glej tamle tvojo Roziko! Se grem mal menit z njo, ti pa če nočeš, pa se mal razglej.
BENVOLIO: Jaz sem tak žejen, si grem sam po neki za pit iskat.
ROMEO: Zvlekla sta me sem, zdaj me pa kar zapuščata, okej.

(Romeo se res razgleda in nato opazi Julijo, ki se je ob strani pozibavala z ritmom glasbe. Nekaj časa je kar strmel, saj še nikoli ni videl lepšega dekleta. Potem ga Julija mimogrede pogleda in obstane. Po nekaj trenutkih stopi do nje in jo ogovori.)

ROMEO: Hoj!
JULIJA: Hoj!
ROMEO: Je tole kar dobra zabava, ane? (Se zave, kaj je izrekel, zardi …)
JULIJA (se zasmeje): Ja, zabava je kar dobra, ja.
ROMEO: Ja …veš, se mi zdi, da v mojem telefonu nekaj manjka.
JULIJA: Zakaj pa? Sej maš verjetno mobilnega tak ko vsi dandanes?!
ROMEO: Ja ne, meni se zdi, da manjka tvoja številka. (Ji poda telefon.)
JULIJA (se spet zasmeje, vzame telefon in napiše svojo številko): Izvoli!
ROMEO: Hvala …Tale pesem vidim, da ti je zelo všeč. Greva plesat?
(Jo prime za roko in se odpravita na plesišče. Nekaj časa še plešeta in se gledata. Počasi se bližata in se ob koncu pesmi poljubita.)
JULIJA: Kak ti je pa ime?
ROMEO: Ja, jaz sem…
TYBALT: Julijaa! Si to ti?! Kaj pa počneš z Montegom!

JULIJA: Oprosti, moram it, mojemu bratrancu se meša … ,saj res, kako ti je že ime?
ROMEO: Romeo (premor) Monteg. Tebi?
JULIJA (malce prestrašeno pogleda, saj ugotovi, kdo je): Julija (premor) Capulet. No, se slišiva.
ROMEO: Se slišiva.

(Ko spoznata, kdo sta, je že prepozno, da bi družinski spor in nestrinjanja mogle preprečiti njuno zvezo.)

  1. PRIZOR

(… Julija pristopi k Tybaltu.)

TYBALT (zelo zaščitniško): Zakaj pa plešeš s tem Montegom? A je tvoj fant?
JULIJA: Seveda ne, kako si lahko to mislil …
TYBALT: Ne vem, zdelo se mi je, da sta se mogoče POLJUBILA PRED VSEMI?
JULIJA (v zadregi pogleda v tla): Nehaj, nič ni bilo.TYBALT: V redu, samo previdna bodi! Ne pozabi, zakaj se sovražimo. Če ne ga bom lastnoročno pretepel. Nima se te pravice dotikat, kaj šele poljubljat!

(Odideta.)

  1. PRIZOR

(Pozno zvečer po plesu v Julijini sobi. Julija ves čas razmišlja o Romeu. Zazvoni telefon. Neznana številka.)

JULIJA (začudeno pogleda in se oglasi): Večer? Kdo je?

ROMEO: Počakaj malo, kdo se je to oglasil! Sliši se, kot da bi govoril angel in v zaslonu se vidi kot sonce, ki izžareva z druge strani! A zato nocoj na nebu lune sploh ne vidim več. Luna je proti temu soncu bleda, kot da bo vsak čas ugasnila! To je ona, moja draga! O, da bi vedela, da je!

JULIJA: Saj sem na drugi strani, Romeo! O, Romeo, zakaj si Romeo? Tybaltu sem lagala zaradi tebe. Prosim te, odpovej se svojemu očetu, če ne pa prisezi, da si moj, in jaz ne bom več Capuletova. Ker samo tvoje ime je moj sovražnik!

ROMEO: Če ti nočeš, nočem biti več Romeo. Zdaj ko vem, bi ga takoj ovrgel. Reci mi ljubi in bom prekrščen.

JULIJA: Zakaj naj te kličem ljubi? Ali me ljubiš??

ROMEO: Ja. Obljubim na luno blaženo!

JULIJA: Ne prisegaj, Romeo. Zakaj si me sploh poklical, kaj če kdo zve, da me kličeš? Kaj če Tybalt izve?

ROMEO: Ljubezen mi je dala pogum, da sem te poklical. Ljubezen se je uprla strahu in tvoja družina me ni zadržala pred tem.

JULIJA: Joj, če kdo to izve Romeo, sva v težavah!

ROMEO: Saj sem samo s tabo varen …

JULIJA: Ampak, Romeo, povej mi, ali me res ljubiš? Vem, da mi boš rekel, da me ljubiš in ti bom verjela. Toda če boš prisegal, boš to obljubo mogoče prelomil. Res sem lahkomiselna, ampak verjemi, da ti bom zvesta. Torej, če me res ljubiš, mi to odkritosrčno povej!

ROMEO: Prisežem ti na vse, da te …

JULIJA: Ne, nič ne prisegaj, kljub temu da sem te vesela. Nisem pa vesela te zveze, ki je kot blisk, je prenagel in hitro mine. Preden karkoli rečeš, moram iti spat, da ne bo kdo kaj posumil! Lahko noč, ljubi!

ROMEO: A kar šla boš, jaz pa bom ostal brez tvoje prisege?

JULIJA: Dala sem ti jo, še preden si prosil za njo. A zdi se mi, da bi bilo bolje, da ti je še ne bi dala.

ROMEO: Zakaj bi jo preklicala? Čemu?

JULIJA: Radodarna, bi ti jo dala spet! Ampak slišim korake, zato se ne morem več pogovarjati. Zbogom, dragi moj! (Prekine.)

Ana Marguč, 9. c

 

ROMEO IN JULIJA – SODOBNA RAZLIČICA

Družini Capulet in Monteg sta obe lastnici ogromnih, uspešnih in bogatih podjetij. Med sabo gojita smrtno sovraštvo. Julija, hči Capuleta, priredi pustno zabavo v maskah, ki se je udeleži tudi Romeo, sin Montega, s svojimi kolegi. Romeo in Julija se zaljubita hitreje, kot se kuha instant juha. Ko spoznata svoji pravi identiteti, je že prepozno.

(Julija stoji na balkonu in zre v daljavo, Romeo se skriva v senci.)

ROMEO (zase): Oh, Julija je moja luč, ki me vodi čez najtemnejše noči. Svetlejša je kot ekran mojga laptopa, ko ponoč igram igrce. Njene oči se v soju lune svetijo kot bleščice na njeni obleki prejšno noč. Rad bi bil njen povšter in ji nežno podpiral glavo vsako noč, rad bi ujel vsako njeno milo solzico, ki jo potoči, kej ji je sošolka rekla, da je debela v teh hlačah. Želim si biti njen telefon, da bi me ves čas gledala, da bi me oboževala. Rad bi bil njen pulover in jo objemal cel dan.

JULIJA: Oh, beda!

ROMEO (še vedno zase): Joj, kako lep glas ima! Cel dan bi jo lahko poslušu. Za razliko od prfokse za kemijo v šoli.

JULIJA: O, Romeo, zakaj morš bit Romeo. Če se najine familije ne bi neki kregale, bi bla kamot skup. Prav štekam ne, ka je sploh fora njihovih prepirov. Pa sam zato, kr mava take priimke, se morva tut midva sovražt. Sej ime nč ne pomen. Insta bi bil insta, tut če se ne bi imenoval insta. Midva pa tu. Js bi bla tvoja ljubica, ti pa moj ljubček.

ROMEO (zdaj naglas): Želim bit tvoj ljubček, ljubica!

JULIJA (presenečena in rahlo prestrašena): Kdo si? Pokaž se! Moj fotr ma pištolo in ni me je strah uporabit!

ROMEO: Šit. Plis ne strelat! Sam js sm: tvoj ljubček. (To izgovori tako, da poudari besedo ljubček.)

JULIJA: Romeo, si to ti? (Z očmi ga najde, ko se skriva za drevesom.) Ne deli se norca iz mojih misli. Niso ble namenjene, da jih kdo čuje. Sploh pa ne ti.

ROMEO: Sj se ne! (Z nasmeškom na obrazu.) Izrazila si željo, da bi bil tvoj ljubček. Zato me ne kliči Romeo, ampak ljubček, ljubica.

JULIJA (hihitaje): Romeo …

ROMEO (jo prekine): Nope. Ljubček mi je ime.

JULIJA: Tudi dobro. Ljubček moj, kak si pa sploh pršu sem? Imamo kamere in varnostnike. Pa še bodečo žico na dvometrski ograji.

ROMEO: Ljubček bi ti povedal, da ga je vodila ljubezen. Romeo pa je v bistvu naredu luknjo v vaši ograji.

JULIJA: Se zavedaš, da če te kir iz moje familije vidi, si mrtu.

ROMEO: Bojim se samo tvoje zavrnitve in rahlo tvojega očeta s pištolo.

JULIJA: A, kako poetično si to povedu. Sam te ne morm ljubiti. Sori.

ROMEO: Ne morš? Rekla si, da če bom tvoj ljubček, lahko …

JULIJA (ga prekine): Ne opominji me na moje brezvezne fantazije. Te bi rada pozabila.

ROMEO: Pozabila? Zakaj pa? Skupi bi pa midva ja bla ful fajna.

JULIJA: Ja pa jade. Če bi kir zvedu, da se sam pogovarjam s tabo, bi mela hišni pripor do svojga 40. leta! Kaj šele da bi dejtala. Oba bi naju ubil!

ROMEO: Ne vidim težave s tem.

JULIJA: Uh, ne razumeš. Pravim …

ROMEO: Ne, ne razumem. (Reče, ko jo spet prekine.)

JULIJA: A me lahk nehaš prekinjat? No, v glavnem …

ROMEO: Ti si me tud enkrat prekinla.

JULIJA (zdaj že nekam razdražena): Ja, ti si me pa že tretjič. Hotela sem rečt, da je preveč tvegano.

ROMEO: Sj zarad tveganja je zanimivo!

JULIJA: Pa kak to misliš zanimivo?

ROMEO: Ma dej probi si predstavlat. Na skrivaj bi se dobivala, se delala, da se sovražva in se poljubljala pod mesečino, kot je današnja.

JULIJA: Prav imaš! Predstavljam si! Totalno lahko to izvedeva!

ROMEO: Res?

JULIJA: Neeeee! Tak ko si ti lahk poetičn, sm lahk js sarkastična. (Se nasmeji.)

ROMEO: Resno mislim! Posebno bo. Kot v romantičnih filmih!

JULIJA: Tut dobr prepriču si me. Morm priznat, da si vztrajen.

ROMEO: Iskreno ne vem, če si to misla v dobrem al slabem smislu. No, saj ni važn. (Zakriči na glas.) Dejtam Julijo Capulet!

JULIJA: Ššššššš! Ti meni, da bi se skrivala, pol pa takle kričiš. Hiter pejt, zdi se mi, da čujem nekoga na hodniku. (Vse to reče v šepetu.)

(Romeo odide in pri tem v ograji naredi še eno luknjo namesto, da bi odšel čez prvo.)

V nadaljevanju se zgodi poroka, umre ogromno mladih ljudi vključno z Romeom in Julijo, s čimer ima policija ogromno dela ter najpomembnejše: družini se pobotata.

Urška Sitar, 9. a

 

ROMEO IN JULIJA DANES     

IGRALCI:

  • JULIJA
  • ROMEO
  • TEODOR

 

Na mestnem trgu tik ob reki Ljubljanici stojita dve zelo priljubljeni pekarni v Ljubljani. A ti pekarni oz. družini, ki vodita svoji pekarni, naj bi bili na smrt skregani. Nihče točno ne ve zakaj, a neke govorice pravijo, da naj bi pekarna Kaupulet skušala ukrasti recept za odličen rogljič pekarne Monteg. Ampak saj ne vemo, če je to res, saj v današnjih časih kroži veliko lažnih informacij. Obe družini sta v mestu tudi zelo priljubljeni in imata zelo lepa ter pametna otroka.

Nekega dne je bila organizirana zelo priljubljena zabava med mladostniki. Zabava je bila organizirana v bližnjem klubu. Seveda sta se otroka sprtih družin morala udeležiti zabave, saj bi bila drugače zbadana od vrstnikov.

 

ROMEO (stoji na ulici in kliče prijatelja Teodorja): Kje si?  Čakam te že cele 4 minute!

TEODOR: Počakaj malo! Sem že skoraj tam. Moral sem si še samo počesati lase, ker nikoli ne veš, kdaj pride mimo kakšna lepa punca.

ROMEO (se nasmeji): Ahh … Že upaš v to. No, v,redu naj ti bo, ampak pohiti, saj te ne bom več dolgo čakal. (Romeo prekine.)

Kmalu za tem se Romeu pridruži Teodor. Fanta kmalu za tem stopita v klub in Romeo že v prvem pogledu na vse barvne luči pri neki mizi zagleda lepotico, ki mu je ukradla srce.

ROMEO (šepetne Teodorju): Ej, Teodor, poglej tisto lepotico tam za mizo.

TEODOR: Kaj?… Kaj?… Nič ne slišim, glasba je preveč glasna.

ROMEO: Pravim, da poglej tisto lepotico za mizo!

TEODOR: Ne, hvala, ne bom potice, sem ravno prej jedel.

ROMEO (se nasmeje, stopi bližje k Teodorju in mu še enkrat ponovi): Poglej tisto lepotico tam za mizo!

TEODOR: Mah … no … meni so bolj všeč blondinke kot pa rjavolaske. Poleg tega poglej no,  kakšno obleko pa nosi!?

ROMEO: Ahh … daj nehaj. Poglej tvojo dekle, tisti »čigumi« žveči kot nekakšna krava!

TEODOR (ves presenečen nad govorom Romea in njegovo samozavestjo): Veš kaj, če upaš žaliti mojo dekle, pa se opogumi in pristopi do tiste tvoje lepotice!

ROMEO: Prav imaš, kar grem. (Romeo odide in pristopi do lepotice.)

ROMEO: O, poglej tega angela tu.

JULIJA (začudeno pogleda okoli sebe): A si v redu? Si se kam udaril, da vidiš okoli sebe angelčke?

ROMEO: Neee…. govoril sem o tebi. Poglej se, kako si lepa.

JULIJA  (vsa začarana reče): Oh! Hvala, veš, tudi ti si čudovit. Bi šel z menoj malo po mestu, da se spoznava.

(Romeo takoj prikima. Teodor še nekajkrat zavpije za njim, a Romeo ves začaran pozabi na prijatelja in ga pusti samega v klubu.)

(Julija in Romeo se sprehajata in spoznavata, kmalu tudi ugotovita, da sta sin in hči skreganih družin, a njiju to ne moti.)

JULIJA (po triurnem sprehajanju ga pogleda in mu reče): Romeo, žal mi je, ampak zjutraj moram očetu pomagati v pekarni, zato se bova morala posloviti.

ROMEO: Velja, a obljubi, da ti telefonske številke nisem dal zaman.

JULIJA: Seveda nisi, te pokličem, preden odidem pomagat očetu.

(Julija in Romeo se objameta in se poslovita. Ko odhajata drug od drugega, imata nasmeh na obrazu in se vedno bolj veselita naslednjega srečanja.)

 

Tajda Grum, 9. c

 

 

 

DRAMSKO BESEDILO: ROMEO IN JULIJA LETA 2023

PRVI PRIZOR

  • IGRALCI: družina Capulet, družina Monteg, Romeo, Julija, Romeov prijatelj (Rok) in drugi
  • PRIZORIŠČE: disko

Nekega dne se v disku odvija zabava. Udeležijo se je vsi mladi in nekaj družin. Med njimi tudi družini Capulet in Monteg, ki se na smrt sovražita. Zabava je prijetna, glasna in vesela, dokler se ne srečata Romeo Monteg in Julija Capulet.

ROMEO (Roku, ki je poleg njega): Poglej bejbo, ki je ravno šla mimo naju. A ni božanska?

ROK: Že res da je, ampak ali ti ni všeč tista s treninga?

ROMEO (zasanjano): Mislim, da ne več …

Romeo se počasi približuje Juliji.

ROMEO (prijazno, očarljivo): Hojla! Kako si?

JULIJA (prijazno): Hoj! Super! Pa ti?

ROMEO: Zmeraj boljše. Si za en ples?

JULIJA: Ja, itak.

Romeo in Julija zaplešeta, nato se usedeta in naročita pijačo.

ROMEO: Aja, skoraj bi se pozabil predstaviti. Sem Romeo.

JULIJA: No, jaz pa sem Julija.

ROMEO: Nekam znana se mi zdiš … Se mogoče poznamo?

JULIJA: Em … ne vem … Drugače sem Capuletova. Ti?

ROMEO (začuden in šokiran): Resno? Saj ne morem verjeti, da si Capuletova.

JULIJA (začudeno in zmedeno): Zakaj pa si tako začuden?

ROMEO: No, sedaj boš izvedela … Namreč, jaz sem Montegov.

JULIJA (v šoku): Kaj?! Lahko me kdo vidi, da se pogovarjam s tabo. Moram iti!

Julija vstane in odide.

 

 

DRUGI PRIZOR

  • IGRALCI: Romeo in Julija
  • KJE: preko telefona

Naslednji dan Romeo pokliče Julijo v upanju, da se bo lahko oglasila. Juliji zazvoni telefon.

ROMEO: Hejla! Zakaj si včeraj kar odšla?

JULIJA: Zato, ker bi me lahko kdo videl in bi bila totalna drama.

ROMEO: Aha! No, v bistvu te ne kličem zaradi tega, ampak …

JULIJA (ga prekine): Ampak kaj …?

ROMEO: Ampak zato, ker ti moram nekaj povedati.

JULIJA: Kaj pa, če smem vedeti? Daj, Romeo, pohiti, preden me kdo sliši, da se pogovarjava.

ROMEO (zavlačujoče in zasanjano): Emm … Kako naj to povem … Ja, no, všeč si mi. Tako si lepa pa te tvoje oči, pa lasje in postava …

JULIJA: Ooooo, hvala. Če po resnici povem, si ti tudi meni.

ROMEO: A čist resno ali?

JULIJA (odločno): Ja, čist resno!

ROMEO (navdušeno): Saj ne morem verjeti. No, torej bova skupaj?

JULIJA: Z veseljem! Samo, če to izvejo moji doma, ne bo dobro, saj se vendar sovražimo. Joj, Romeo, zakaj si Romeo?

ROMEO: Že res, ampak ljubezen premaga vse, saj ne bodo izvedeli.

JULIJA: Se popolnoma strinjam. Zdaj pa moram iti, ker me stari kliče. Se slišiva jutri!

ROMEO: Zmenjeno. Čavči!

 

 TRETJI PRIZOR

  • IGRALCI: stari Capulet (očka) in Julija
  • PRIZORIŠČE: doma

Stari Capulet sliši, da se Julija pogovarja po telefonu in to z nekim fantom. Zaradi zanimanja, s kom se pogovarja in zaradi vesele novice, ki ji jo mora predati, Juliji vdre v sobo.

JULIJA: Očka?? Kaj pa ti tukaj?

STARI CAPULET: Prišel sem pogledat, kako si.

JULIJA: In zato kar vdreš v mojo sobo?!

STARI CAPULET: Ja! Ali slučajno ne smem?

JULIJA: Prosim, če naslednjič potrkaš.

STARI CAPULET: Ajaaaa, saj res. Ne smem vdreti sredi najbolj romantičnega pogovora.

JULIJA: Kakšnega romantičnega pogovora? Kaj želiš povedat s tem?

STARI CAPULET: Nič, nič. Si se mogoče pogovarjala s Parisom?

JULIJA: Ne. Zakaj?

STARI CAPULET: Ja, ker si mu všeč. In še simpatičen dečko je, tako da ne bi bilo slabo, če bi se kje dobila.

JULIJA: Zakaj mi ravno zdaj bluziš o tem Parisu??

STARI CAPULET: Saj ti ne, samo povem ti.

V tem trenutku Julija dobi sms. Julija pogleda in po tiho prebere.

STARI CAPULET: Kdo ti je poslal sms? Mogoče kakšna simpatija?

JULIJA: Očka, nehaj! Paris me vabi ven in to v kino.

STARI CAPULET: Julija, to je edinstvena priložnost zate. Izkoristi jo!

JULIJA: Ampak meni Paris ni všeč.

STARI CAPULET: Julija, poslušaj, kar sem ti rekel. Prosim, če mu napišeš ja in se tega tudi držiš.

Stari Capulet zapusti sobo v upanju, da je hčerki našel bodočega moža. Ampak Julija že ima svojega fanta, ki ga neskončno ljubi.

 

ČETRI PRIZOR

  • IGRALCI: Julija in psihologinja
  • KJE: preko telefona

PSIHOLOGINJA: Dober dan!

JULIJA: Sem Julija Capulet. Stara sem 15 let in imam problem.

PSIHOLOGINJA: Ja, povej.

JULIJA: Imam fanta, za katerega ne ve nihče. In moj očka želi, da bi bila s Parisom, kar pa nočem.

PSIHOLOGINJA: Razumem. Najbolje bo, da se res zaupno pogovoriš z očetom.

JULIJA (malo nesramno, ker ni dobila pravega nasveta): Hvala in lep dan!

 

PETI PRIZOR

  • IGRALCI: Romeo in Julija
  • KJE: po telefonu

JULIJA: Ej, Romeo!
ROMEO: Ja, povej.

JULIJA: Prosim, če prideš pome pred pokopališče. Ostalo ti razložim potem.

ROMEO: Prav. Pridem čez 10 min.

JULIJA: Hvala, se vidiva!

 

ŠESTI PRIZOR

  • IGRALCI: Romeo in Julija
  • KJE: v avtu

Romeo je prišel do pokopališča. Julija je vzela nekaj stvari teh odhitela.

JULIJA (zadihano in ukazovalno): Prosim, če odpelješ čim dlje.

ROMEO: OK. No, zdaj pa povej, kaj je.

JULIJA: Še prej … Zelo te imam rada! Najrajše na svetu. In zelo sem vesela, da te imam!

ROMEO: Tudi jaz tebe. In res mi ni žal, da sva skp!!

Nato se poljubita. V tem momentu pa se iz nasprotne smeri pripelje avto. V prometni nesreči oba umreta.

 

Nastja Zupanc, 9. c

 

 

Sodobna Romeo in Julija

Romeo leži v svoji postelji s telefonom v roki in gleda objave na Instagramu. Naenkrat zagleda Julijo.

Romeo: Wow, kakšna huda bejba!

Ta pa je res tako lepa,

da bi z njo šel gledat Barbi film.

Le kako jo naj ogovorim?

Ji bom začel slediti.

(Julija začne prenos v živo.)

Julija:             Dragi moji sledilci!

Romeo:           Wow, pa je res lepa.

Še njen glas je dober.

Julija:             Ne boste uganili, ampak

dans sem v šoli zagledala

najbolj seksi tipa ever.

Ime mu je Romeo Monteg.

Ampak najhujša stvar –

on je iz A razreda.

In mi cejevci ne hodimo

z onimi iz A razreda.

Romeo:           A naj kaj komentiram?

Julija:              Ampak on je res tako lep,

da bi zanj bila pripravljena

odstopiti svoje mesto

v vrsti za kosilo.

Romeo, zakaj se ne moreš

prestaviti v C razred.

Romeo (komentira): Julija, če to,

da se prestavim v C razred

pomeni, da boš moja punca,

potem me imej kar za cejevca.

Julija:             Kdo je @romeojecar1212?

Romeo:           Napačen profil, ampak

to sem res jaz.

Julija:             Romeo, si ti?

Romeo:           Ja.

Julija:             OMG. Kako si me našel?

Romeo:           Videl sem tvoj nov selfi.

Res si lepa. Tako lepa,

da mi je vseeno, če si cejevka.

Julija:             Joj, upam, da nobeden od

mojih sošolcev ne gleda zdajle.

Romeo:           Zate se je vredno boriti.

Julija:             Piši mi zasebno … (Julija prekine prenos v živo.)

 

Odlomek, prirejen po Shakespearejevi tragediji Romeo in Julija

 

Una Boštjančič, 9. a

 

 

 

Ob strani

                                                    ZGODBA O KOSOVKI

Nekega pomladanskega dne je kosovka v gnezdu hranila svoje mladičke. Nebo so prekrivali oblaki. Veter je nežno pozibaval krošnje dreves. Tudi deževniki so pridno pričeli rahljati zemljo. V zraku je bila pomlad.

Mladički v gnezdu so čutili lakoto, mama kosovka je doživljala veliko veselje, ko je svojim mladičkom prinesla hrano. Kar naenkrat zagleda, da eden mladiček v gnezdu manjka. Kakšno razočaranje za mamo kosovko. »Le kar naj sedaj storim?«,  je zavpila kosovka. Mimo je prišla sivo-bela muca. Ko je videla, da je kosovka v stiski, je takoj priskočila na pomoč. Splezala je pod krošnjo drevesa in rešila ubogega mladička, ki se je zagozdil med veje. Veliko kosovkino razočaranje se je s pomočjo mačke spremenilo v veliko olajšanje.

Muca je s svojim dejanjem pokazala, da si moramo v stiski pomagati in da je v slogi moč.

                                                                                                              Andraž Vreže, 5. r

Ob strani

PRIJATELJICA

Moja prijateljica je taka,

da se vedno rada zabava.

In z mano

in s tabo.

 

Ker prijatelj je tisti,

ki reče ti,

da zaupa vate

in uspelo ti bo.

 

Če misliš,

da prijateljev nimaš,

motiš se zelo.

Vsak ima prijatelja,

tudi navideznega.

Moje izkušnje take so bile,

dokler nisem spoznala

prave prijateljice.

 

Nika Butinar Jakopič, 9. d