Nekega dne si je miško čevljarček izumil zlate copate.

To je slišal medved Piko. Odšel je k prijateljici lisički Lari. Vprašal jo je, ali je slišala po radiu, da je miško izumil zlate copate. Odšla sta k mišku in ga vprašala, če lahko dobita zlate copate.

Miško je rekel: »Seveda, lahko! A niso zastonj. Stanejo 7,50 jagod.«

»Ojoj,« je zakričal Piko: »Doma sem pozabil denarnico. Samo ponjo grem. Takoj bom nazaj.«

Ta čas je Lara odšla po sladoled, ki so ga delili na drugi strani jase. Medved Piko je imel prav. Takoj je bil nazaj. Piko je vprašal: »Kje je Lara?« Miško mu je rekel: »Na sladoled je šla. Tam na drugi strani je.« Piko je šel  k Lari in jo vprašal: »Ali si greva kupit zlate copate?« »Najprej pojejva sladoled,« mu je odgovorila lisička Lara.

Pojedla sta sladoled in se vrnila k mišku. Mišek jima je rekel, da sta prepozna, ker je zmanjkalo zlatih copat.

»Bova prišla pa jutri,« sta rekla Piko in Lara.

Odšla sta domov in se naspala. Naslednje jutro je Piko navsezgodaj zjutraj prišel pred Larina vrata in potrkal: tok, tok, tok. »Lara!!!« je zaklical. Zbudil je Laro.

»Zakaj si tukaj?« »Si že pozabila? Greva po zlate copate, a ne?« se je veselil Piko.

Šla sta k čevljarčku mišku. Na vratih je pisalo: Danes je zaprto, ker je praznik. Nihče se ni spomnil, razen miška, da ima lisička Lara rojstni dan. Miško se je pritihotapil do njene hiše in na vrata obesil napis: VSE NAJBOLJŠE!

Ko sta Lara in Piko šla domov, sta na poti videla balone. Potem se je tudi Piko spomnil, da ima Lara rojstni dan. »Takoj pridem! Tu me počakaj,« je rekel Piko. Piko je šel v trgovino po torto. Kmalu je prišel nazaj, v rokah je nosil škatlo, v kateri je bila slastna torta. »Kaj pa imaš?« je zanimalo Laro. »Presenečenje!« ji je odvrnil Piko. Šla sta k Lari domov in tam ju je že čakal miško. Zakričal je: » Vseee najboljšeee, draga prijateljica Lara!«. Za darilo je dal obema zlate copate. »Juhuhu!« sta rekla Piko in Lara.

Posladkali so se s torto, nataknili zlate copate in živeli so srečno do konca svojih dni.

                                                                       Lucija Slemenšek, 3. c

Ko odmislim šolo,  kar poletim,

nato se mi ti prikradeš v sanje.

Ob vonju po tebi  kar zadrhtim,

oni naj se kar zaljubijo vanje!

Še malo pa bo konec poletja,

iz samote nastopil bo krik.

Ko v šolo bom prišel, konec bo petja,

in šolske klopi bo strašen dotik.

Luka Povše, 6. c

Rima je za to,

da se pesem rima.

Če se pesem ne bi rimala,

bi bila kot temna pesem,

ki nima konca.

Pesništvo težko je zelo,

saj rime najti je težko.

Konec pesmi lep bo,

saj zaloge rim zmanjkalo ne bo.

Nuška Rožman, 6. c

Poezija

je kot čarovnija.

Nisem ne pesnik

ne poet.

Deklamacija

ali reklamacija,

a ni isto to,

to je pesništvo

Žan Vertačnik, 6. C

Ni je učiteljice, ki bi imela toliko srca,

a to je gospa Tinca bila.

Kot bi bilo včeraj, se spomnim

njenih besed: »Otroci, če se vam kaj podre,

ponovite to spet.«

Na desni strani njene mize

šopek je cvetel in

ljubek koledar v kotu je visel.

Kot je ona naredila,

da poklic ni zgrešila,

po njeni poti bom šla,

saj me je navdihnila do srca.

Monika Petek, 6. c

Kitica je ena majhna pikica.

V njej se skrivata verz ali dva,

potem pa še vsak povabi prijatelja.

Skupaj se zabavajo, pišejo rime,

da se jih potem še kakšen stih prime.

Poet se trudi, piše pesmi

pa mu reče šef: »Malo se zresni!«

Pesnik pa zavija z očmi,

pesmi pa kar ni in ni!

Pia Leber, 6. c

Le kaj je rima?

Rima je prima.

Kaj bi se rimalo na vrt?

Nič drugega kot  krt.

Iščeš rimo,

vse je mimo.

Naj bo prava

in zdrava.

Tara Bukšek, 6. c

Matematika je prava stvar,

za njo ti ni treba biti star.

Če jo znaš, si spoštovan,

če pa ne, pa zasmejan.

Enačbe, krogi, odvodi, kvadrati,

integrali, vektorji, koreni, predikati,

funkcije, matrike, vektorski prostori,

eliptike,tenzorji, metrični prostori.

Ampak v šoli pri njej so sami ukori.

Tam se učijo čisto osnovno,

Torej: operacije, ničesar na polno.

Svit Dimovič, 6. b

Danes je prvi pomladni dan,

s soncem obsijan.

Ptički žvrgolijo,

ker se pomladi  veselijo.

Tudi travnik se prebuja,

Vedno več nam cvetov ponuja.

Vsi se vsega tega veselimo,

Saj bo norenje zunaj še bolj fino.

Larisa Skamen, Alja Pekovšek, 6. b