6. RAZRED

DRUŽINA

Rada imam svojo družino, sestro in mamo fino, brata razigranega ter očeta nasmejanega.   Ko sem bila še mlajša, se mi je zdel vsak starš strog, želela sem si, da bi poznala magičen urok.   Urok bi me v deželo odpeljal, kjer noben ukaz nič ne bi veljal. Tam bi lahko počela, kar bi hotela, le učiti se ne bi smela.   Lahko bi cele dneve lenarila, a tako bi si življenje zanemarila. Zato je,  da so starši strogi, prav, saj bo tako otrok sploh kaj znal. Tinkara Štravs, 6. a

Hvaležna sem za dom, za dosti hrane in pijače, čevlje, majice in hlače ter za vse doma izdelane igrače.   Z mamico smo jih zašili, z očetom pa jih iz lesa naredili. Mlajši otroci se s takšnimi ne igrajo, ker jih več ne poznajo.   Vsak večer, preden zaspim, k vsakemu v objem odhitim in ker rada jih imam, še vsakemu poljubček dam.

MOJA DRUŽINA

Moja družina je zelo velika

in zato nam nikoli ne zmanjka medsebojnega stika.

Venomer se kaj dogaja,

veliko doživetij k nam prihaja in odhaja.

 

Vsak nam reče:

»Pri vas je super biti otrok,

saj to pomeni sedemkratni odklop.«

Vsak poseben je po svoje,

toda kar je moje, je tudi tvoje.

 

Pri nas lepo je biti otrok,

čeprav nas starši včasih spravijo v jok,

vendar v grlu dolgo ne ostane cmok,

ker o tem, kaj je prav,

pomenimo se, ko naslednji je obrok.

 

Ljubezen temelj naše je družine,

zvestoba, iskrenost, pravičnost najboljše so vrline.

Brez truda in dela dan nam ne mine,

mislim, da ne bomo odrasli brez vsebine.

 

Škoda, da vsem otrokom ni tako lepo,

ob misli na uboge mi je res hudo.

Otrokom z obraza bi morala sijati sreča,

sicer življenje zanje je le prazna vreča.

Lučka Novak, 6. a

 

 

ČAS KORONE

Doma sem rad, ker lahko grem kasneje spat,

doma sem rad, ker je tam tudi moj brat,

doma sem rad, ker mami pripravi dobro kosilo,

doma sem rad, ker je družinskih sprehodov obilo.

 

Pogrešam šolo, ker tam nogomet s sošolci igram,

pogrešam šolo, ker tam razlago snovi imam,

pogrešam šolo, ker hodimo na izlete in v gledališče,

pogrešam šolo, učitelje in veliko igrišče.

 

Korona virus vedno v moj računalnik prihaja,

ni elektrike, ni povezave in kar naprej nagaja.

Da že enkrat bo kot prej, si močno želim,

Da sorodnike in prijatelje na rojstni dan povabim.

 Jakob Jezovšek, 6. c

 

SEM OTROK

Sem otrok, ki ni rad sam,

najmlajša v družini za sestro racam,

veliko ljubezni svojemu kužku dam,

najraje svojo družino na svetu imam.

 

Sem otrok, ki se rad igra,

smeji, joče in od navdušenja cepeta,

se guga, teka in po hribu kobaca,

mu hitro minevajo otroška leta ta.

 

Sem otrok, ki hitro raste,

da svojo sestro čim prej preraste,

da ob ovirah ni bušk in kraste,

sem le otrok, z željo, da kmalu odraste.

Una Boštjančič, 6. a

 

NAŠA DRUŽINA

 Naša družina je zanimiva,

raznolika, igriva in iskriva.

Še posebej sedaj, ko smo doma

in skupaj odkrivamo vse skrivnosti sveta.

V naši družini nas je pet,

zato v hiši vlada popoln nered.

Vsak ima za svoje delo ideje,

tudi ko kukamo izpod odeje.

Otroci radi skupaj plešemo,

pesmi razne pojemo.

Kdaj pa kdaj si film zavrtimo

in se ob vsebini lepi veselimo.

Z njimi odraščati je lepo,

saj imamo radi se zelo.

Kornelija Rezar, 6. c

 

 

7. RAZRED

MOJA MLADOST

Sedaj, ko smo mladi,

brž odrasli bi radi.

 

Na nas preži

mnogo težav in skrbi.

Nalogo napravi,

se pesem nauči …

Vse to nas muči

in še mnogo drugih stvari.

 

Mama teži mi,

naj se učim,

jaz pa raje s kužkom

v park pohitim.

 

Kljub temu me vsaka

še taka naloga počaka.

 

Mladost je naša vendarle lepa,

čista kot snežna kepa.

Za vse naše potrebe in želje

starši poskrbijo,

saj rajši kot sebi

nam ugodijo.

Miha Kokot, 7. b

 

SEDMI RAZRED

Sedmi razred je kakor pokora,

vsak dan v šolo hoditi se mora.

Ampak ko bila bi to vsaj šola!

Tako pa doma ob tablici sedim,

pišem, se nič ne veselim,

prijatelje gledam kakor na sliki,

omejeni so naši stiki.

Mama teži in gleda v zvezke,

vsak dan sprašuje,

če imam vse zapiske.

Jaz pa bi rad le šel na kolo

in s prijatelji se zapeljal pod širno nebo.

Miha Župnek, 7. b

 

ODBITA KORONA

Teden za tednom korona teži,

jaz pa doma z možgani na off.

Odbita pričeska,

super izgled,

zoomam  v  ta nori svet.

Mama teži,

foter nori,

brat pa sam na kavču leži.

Pa kaj ti fali?

Ana Čakš, 7. b

 

DRUŽINA

Eno srce + eno srce sta dve srci,

iz njiju pride mnogo malih srčec

in tako nastane družina.

 

Družina je najlepša skupina ljudi,

ki vedno skupaj drži.

 

Priznanja, diplome in obletnice so stvari,

ki se jih vsa družina skupaj veseli.

 

Prepir, jok in žalost je ne razdeli,

temveč njeno vez le utrdi.

 

Božič, velika noč in trgatev so prazniki,

ki se jih cela družina radosti.

 

Bolezen, nadloga in nesreča so stvari,

ki si jih nobena družina ne želi.

 

Vsa ta srčeca bijejo vsaka v svojem ritmu,

vendar so na koncu vsa skupaj ena sama harmonija.

Tjaša Krivec, 7. c

 

DRUŽINA JE VRLINA

Družina je vrlina,

ki jo moramo ceniti,

na žalost pa se nekateri

ob njej ne morejo veseliti.

 

V družinskem krogu se zabavamo,

vse si lahko zaupamo,

delimo nasvete, upe in želje,

vse skupaj eno samo je veselje.

 

S sorojenci vedno smo v noriji,

bolečino tu in tam spoznamo,

a kljub vsej tej otročariji

radi mi se res imamo.

 

Stvari pa se spreminjajo sedaj,

v puberteti smo, odraščamo,

misli v glavi so pravi direndaj

in drugače se obnašamo.

 

Družina stalno se spreminja,

a člani ostajajo enaki,

kljub prepirom pa se strinja,

da za nas smo vsi junaki.

Teo Košenina, 7. a

 

8. RAZRED

PANDEMIJA

Doma smo.

In čakamo.

Gledamo poročila,

delamo hišna opravila,

kdaj pa kdaj se prebere tudi kakšna revija.

In čakamo.

 

Ata s cepljenjem pot k zdravju utira,

ko v bolnišnici nadure nabira.

In čaka.

 

Mama je sitna,

je vsak dan doma,

kuha, pospravlja,

se z bratcem ukvarja,

ga pisati in brati uči

in včasih se celo smeji.

In čaka.

 

Bratec pa nagaja,

razgraja,

se z mamo pogaja

in na sploh deluje,

kot da mu kovidski režim ugaja.

In čaka.

 

Jaz pa opazujem,

si mnenja izmenjujem,

klavir vadim,

telovadim,

knjige prebiram,

si znanja nabiram.

In čakam.

 

Doma smo.

In čakamo.

Gledamo poročila,

delamo hišna opravila,

kdaj pa kdaj se prebere tudi kakšna revija.

In čakamo.

Predvsem čakamo.

Da se bodo končala poročila,

da bodo opravljena hišna opravila,

da se bo prebrala še kakšna druga revija

in predvsem, da se bo končala ta pandemija.

Veronika Forštner, 8. a

 

DRUŽINA

Družina je

zame celica edina,

v kateri se rojeva najgloblja milina.

Je silna toplina,

ki jo poganja moč srčnega mlina.

Je gnetljiva kakor glina,

včasih polna je tišina,

drugič silna kot divjina.

V njej shranjena je davnina.

Lahko te muči njena težina,

ko zgodi se ji črnina,

ampak njena je vrlina,

da premaga moč pelina.

Čeprav vse skupaj se vam zdi izmišljotina,

moja družina je umetnina.

Zaradi nje v srcu ni praznina

in kamorkoli grem, moja domovina

je družina.

Maša Novak, 8. c

 

PUBERTETA

Ta mladost

je prava norost.

Možgani norijo,

mi razmišljat ne pustijo,

se covida bojijo,

z masko okrog hitijo.

 

Sestra me ne uboga,

pravi, da sem prava nadloga.

Mama pa bi rada pri hiši red,

meni pa je vseeno za nered.

 

Hormončki mi spat ne pustijo

in ponoči ovčke lovijo,

končno me v spanec spustijo,

a že naslednji dan možgani spet ponorijo.

Jon Kitek, 8. d

 

VSE, KAR POTREBUJEM …

ZDRAVJE – MNOŽINA,

NARAVA – TIŠINA,

VARNOST – DRUŽINA,

LJUBEZEN – TOPLINA,

HRANA – DOBRINA,

PRIJATELJSTVO – BLIŽINA,

ZNANJE – NAPREDOVANJE.

Anna Špeglič, 8. b

 

NAJBOLJŠA PRIJATELJICA

Najboljša prijateljica ve za moje najljubše stvari,

kar jo prosim, to ona stori,

zame jo kakor mamo skrbi.

 

Najboljša prijateljica je vedno tam,

z njo nikoli nisi sam.

Rada te ima

pa čeprav nimaš pameti za en gram.

 

Skupaj delata nore stvari,

za prihodnost vaju ne skrbi.

Ve, kdo ti je všeč

in te zafrkava,

dokler od sramote nisi preč.

 

Pomaga z nalogo,

razloži stvari.

Tudi ob smrti

se je ne znebiš.

Špela Krajnc, 8. b

 

9. RAZRED

NAJSTNIK NA STOTIH KVADRATIH

Nihče te ne razume.
Ne mama.
Ne oče.
Ne brat, sestra, družba ali cel svet.
Včasih še samega sebe ne moreš razumet.

Kdaj bo mami jasno postalo,
da je razbombana soba zgolj ustvarjalni nered?
Ali da ničesar ne skrivaš, če se greš za kakšno uro v sobo zapret?

Po eni strani ta trenutek skačeš od veselja,
da bi kar cel svet objel.
Tri sekunde pozneje bi se z vrečko čipsa zvlekel v luknjo in nikoli več ven prišel.

In potem udari korona.
Karantena.
Bedarija ena.

Vsak dan se ponavlja.
Od kavča, do hladilnika, v kuhinjo in spet nazaj.
Zanimiva sekunda je skoraj nobena, za lenuhe to je pravi raj.

S prijatelji čvekaš samo še preko snepa,
čeprav si jih prej za sosede imel.
Po čudežu si pospravil sobo,
včasih jo hočeš še enkrat razmetat, da bi lahko vsaj nekaj počel.

Nakar ugotoviš, da ponavlja se rutina.
Ni prijateljev, prave šole, smeha,
in na koncu ti ostane le družina,
edina, zadnja uteha.

Pa se počite na kavč, spet.
Igrate Monopoly, Enko, Tarok,
se zabavate, kot se niste že pet let
in ugotovite, da bo za prež’vet’.

Hana Ravnak, 9. d

 

IZOLACIJA

Zjutraj se zbudim

in v postelji obležim.

Zbiram energijo,

a je ne najdem.

Vsak večer si plan naredim,

a ga vedno izpustim.

 

Čutim jezo, žalost in praznino,

ko opazujem sestro,

ki ji gre vse fino.

Komaj dohitevam projekte in naloge,

kako naj bi jih,

če so mi vse nadloge.

 

V življenju me še nič ne veseli,

zato mi je težko sodelovati pri karierni orientaciji.

 

Do svojih sošolcev ne čutim ljubezni,

na srečo jih ne vidim zaradi te bolezni.

 

Starša me sprašujeta, zakaj sem lena,

verjetno zato, ker imam njuna gena.

Aleksandra Rovan, 9. b

 

DRUŽINA V ADOLESCENCI

Družina osebe vsake je prvina,

pomembnejša od kruha je in vina.

 

A v času pubertete,

ko nervirajo nas bratje, sestre, tete in strici

s svojimi starimi nesmiselnimi vici,

od družine se odtujimo in si uporništva želimo.

Seveda to normalno je, moralno ni,

zato starše vse ves čas skrbi.

 

Včasih smo sebični, domišljavi,

seveda občasno tudi svojeglavi,

a to se le zato zgodi, ker želimo si pozornosti.

 

Včasih se zdimo nezainteresirani,

dolgočasni in, na žalost, tudi glasni.

A v srcu smo vedoželjni, radovedni

in želimo biti zgledni.

 

Mladostniki zahtevni smo prav vsi,

a razum´te, da adolescenca včasih tud´ boli.

 

V času pubertete, ko nervirajo nas tete

torej rabimo ljudi, ki nam bodo pomagali,

se z nami smejali in za nas besede poiskali.

Ožbej Vačovnik Kotnik, 9. d

 

MOJA DRUŽINA

Ko zjutraj se zbudim,

si zaželim,

da hitro odrastem

in se odselim.

 

Moja družina je velika,

smo prav čedna slika,

a nikoli miru ni v hiši,

zato so zbežale še vse miši.

 

Vsak dan je isto stanje,

po hiši se sliši ropotanje,

dvojčici se glasno igrata

in motita svoja dva brata.

 

David vedno nekaj hoče,

če ne dobi, se joče,

opravim vsa opravila,

on pa se kuja in izmika.

 

Rad jih imam,

zato jih ne dam,

a se veselim,

ko iz hiše zbežim.

Patrik Kunaj, 9. b

 

NAJSTNIŠTVO

Biti najstnik je težko,

mučiti se v šoli,

kregati s hormoni,

s starši pa imeti premirje po vojni z makaroni.

 

Biti najstnik je lahko,

uživati ob vikendih,

prejemati žepnino,

hoditi v kino

in se s prijatelji imeti fino.

 

Biti najstnik je težko ter hkrati lahko,

zato uživajmo svoje najstništvo.

Katarina Krivec, 9. c

Sem Kornelija. Stara sem 10 let. Imam 3-letnega bratca Marcelina in 5-letno sestrico Patricijo ter mamico in atija. Živeli smo v majhnem stanovanju 4-stanovanjske hiše v bližini Celja. To je bil naš prijeten dom.

V četrtek, 29. novembra 2019, nam je ati sestavil nove postelje. Z bratcem in sestrico smo bili zelo srečni. Prijetno smo zaspali. Toda naše mirno spanje ni trajalo celo noč. Ob 4. uri zjutraj se je začelo dogajati nekaj strašnega. Atija in mamico je zbudil močan ropot. Prestrašena sta pogledala, kaj se dogaja. Pred oknom je stal sosed iz zgornjega stanovanja in kričal: »Gori, gori! Hiša gori! Hitro zapustite stanovanje in pokličite gasilce!« Sosed namreč ni imel telefona. Mamica me je zbudila in povedala, da naša hiša gori. Takoj je poklicala številko 112 in povedala, kaj in kje gori. Ati je odšel ven pogledat, kaj se dogaja. Hitro sem zlezla iz postelje in zbudila sestrico. Nisem še ravno dojela, kaj se dogaja, vedela pa sem, da moram vzeti šolske potrebščine. Ker sem prebolevala angino, torbe nisem imela pripravljene, zato sem vse potrebno stlačila vanjo, za vsak slučaj pa v nabito polno torbo vtaknila še spričevala in pohvale.

V tistem času se je ati vrnil in rekel, da že celo ostrešje gori, zato moramo čim prej ven. Vzela sem svojo torbo, mamičin službeni računalnik in službeno torbo. Kljub temu da je bil zunaj mraz, sem bosa in v pižami zbežala iz stanovanja. Mamica je iz postelje vzela bratca in ga zavila v odejo, sestrica pa si je nataknila čevlje in se ogrnila z bundo. Skupaj smo šli do avta na parkirišču, vsi premalo oblečeni za zimski čas. Mislila sem, da se bom, ko bom odložila stvari, lahko vrnila v stanovanje in se oblekla ter obula. A to je bilo nemogoče, saj se je dim že povsod preveč razširil.

Otroci smo počakali v avtu. Čeprav je bilo v njem zelo mrzlo, je bila v tistem trenutku to za nas najboljša rešitev. Vsi smo prestrašeno in nemočno opazovali, kako se ogenj v temi grozljivo dviguje proti nebu.

Kmalu smo zaslišali gasilske sirene, ki so bile vedno glasnejše. In bilo jih je čedalje več! Modre luči so razsvetljevale okolico. Prvi so prispeli poklicni, nato še prostovoljni gasilci. Bratcu so gasilci in gasilska vozila zelo všeč, zato se jih je močno razveselil. Tudi ostali smo se jih razveselili, saj smo vedeli, da so naša rešitev, ker lahko le oni pogasijo ogenj.

Gasilci so najprej preverili, če smo vsi stanovalci na varnem. Na cesto pred hišo so postavili gasilsko vozilo avto lestev, na katero so potegnili cev in gasili z višine. Ostali gasilci so razvili cevi okrog hiše in gasili od strani. Varovali so drvarnice in sosednjo hišo, da se požar ne bi razširil še tja. V gašenju je sodelovalo 14 različnih gasilskih vozil – poveljniško vozilo, gasilna vozila s cisterno, avto-lestev s košaro, orodna vozila, kombinirana vozila – in 68 gasilcev z različno opremo.

Gasilci, ki so si nadeli maske in dihalne aparate, so odšli v notranjost zgornjega stanovanja. Mamica je rekla, da so izvedli ”notranji napad”. Voda, ki je pritekala na tla, je sproti zmrzovala in postajalo je zelo nevarno. V notranjosti je bilo vse v gostem dimu. Ko so se gasilci pri vstopu v notranjost menjavali, sta dva padla po zaledenelih stopnicah in pridrsela po ledu. Eden se je poškodoval. Bili so popolnoma črni od dima, kot bi prišli iz dimnika. Domači gasilec je povedal, da tako napornega gašenja že dolgo ni bilo. Verjetno je bil razlog sto petdeset oljnih slik, ki jih je imel sosed pripravljene za razstavo, in vseh barvah, ki so še čakale na uporabo, a vse to je ogenj uničil. Pri gašenju so imeli velike težave. Neprestano so se pojavljali novi ognjeni plameni. Z gasilnimi vozili s cisternami so vozili vodo, nekaj pa so jo dobili iz hidranta, ki je postavljen v bližini.

Z željo, da bi nam lahko pomagali, so prišli tudi sorodniki. Po nas otroke sta prišli babica in teta, zato so nas strici odnesli v babičin avto, v katerem je bilo bolj toplo. Imela je veliko toplo odejo, s katero smo se vsi trije pokrili.

Nekaj časa smo še opazovali, kako gasijo. Takrat smo videli, kako pomembno je delo gasilcev, in ob enem sami spoznali, kako je nevarno. Če hočejo delo dobro opraviti, morajo biti hitri, spretni, natančni in previdni. Dobro morajo poznati nevarnosti, ki jim pretijo, saj nikoli ne vedo, kaj je v prostoru, ki zagori. Poznati morajo gasilsko opremo in pripomočke.  Njihova posebna oblačila so težka. Imeti morajo dobro kondicijo. Kljub temu da je bila še noč, so prišli na pomoč. Večkrat smo si že ogledali kakšno gasilsko vajo, a zdaj to ni bila vaja, to je bila resnica.

Ko smo zapustili kraj požara in se odpeljali k babici, je ogenj še kar bruhal iz hiše. Bilo nas je strah. Gasilci pa so vztrajali.

Pri babici doma smo vsi zlezli v njeno veliko posteljo in se dolgo pogovarjali o ognju in gasilcih, saj so dedi, babica, teta, stric in mamica že dolgo prostovoljni gasilci. Bratec je neprestano spraševal, kje je mamica, če še joče in zakaj je jokala. Vsi smo bili prestrašeni ob misli, da bo vse zgorelo. Vsake toliko časa smo poklicali in vprašali, kako je. Oddahnili smo si, ko smo po štirih urah zvedeli, da je ogenj premagan. A gasilci so morali še ostati, saj je bilo nevarno, da še kje kaj zagori.

Tisti dan nismo šli v šolo in vrtec. Jaz sem morala k zdravniku na pregled. Ko sva se s teto vračali, sva se ustavili pri našem bivšem domu, ki je bilo pogorišče. Že so bili na delu nadležni novinarji, ki so, kot vedno v takšnih težkih trenutkih, spraševali nesmiselne reči. Kmalu so prišli tudi kriminalisti, ki so potem svoje delo opravljali dva dni, a jim ni uspelo najti točnega vzroka. Po sosedovem pripovedovanju je požar povzročila električna napeljava.

Preselili smo se v sobico pri sorodnikih. Ugotovitev, da se ne bomo mogli nikoli več vrniti v ta naš dom, je bila boleča in bolečina nas bo spremljala še dolgo. Od takrat naprej se bratec in sestrica ob vsakem zvoku sirene vznemirita in sprašujeta, če gori hiša, a tudi mene neprijetno stisne pri srcu.

Šele po dveh dneh smo si smeli ogledali, kaj nam je ostalo po požaru. Voda je odtekla, smrdelo je po dimu, vse je bilo umazano in mokro. Kar je bilo možno, smo oprali, očistili in posušili.  Med leseno opremo so v stanovanju ostale ohranjene in uporabne samo naše nove postelje. Kornelija, Patricija in Marcelino želimo povedati: » Gasilci, iskrena hvala! Po vaši zaslugi nam bo ati lahko spet sestavil naše obvarovane postelje, ko bomo nekoč spet imeli svoj domek.«

Kornelija Rezar, 4.a

 

Nekoč je živel majhen deček s tremi brati. Radi so se igrali viteze, Indijance, samuraje in podobno.

Nekega dne je deček pri igri skrivalnic zaslišal jok živali. Šel je pogledat in videl je črnega žrebička. Žrebiček je bil lačen, zato ga je odpeljal k jablani ob potoku. Tam se je najedel in napil. Žrebiček je vprašal dečka, če lahko ostane z njim. Deček se je tega razveselil in tako sta skupaj rastla. Žrebiček je postal izjemno hiter konj. Dečkov oče je bil navdušen nad konjem in predlagal je, da bi konj tekmoval na konjskih dirkah in bi tako postali bogatejši. Deček in konj sta vpisala na konjsko dirko. Ko sta prišla tja, sta videla, kako so drugi konji veliki in močni. Malo ju je skrbelo, ker je oče stavil nanju. Bili so revni in ob porazu bi izgubili ta denar.

Na začetku dirke, ki je vodila skozi gozd, sta zagledala, da je vodilni jezdec padel s konja. Ostali tekmovalci bi ga lahko poteptali. Dečkov konj je dal vse od sebe, da sta do njega prispela prva. Konja sta ujela z lasom, dirkača pa zvlekla k dečku na konja. Ko so bili na varnem, se je dirkač-jezdec spremenil v starca. Starec jima je rekel: »Izgubila sta na dirki, da sta mi rešila življenje. V zameno vama podarim zlato sedlo, ki ima čarobno moč.«

Ko je deček sedlo posadil na  svojega konja, je konj tekel hitreje kot vsi ostali. Bila sta tako hitra, da sta zmagala na tekmi in dobila devet krajcarjev.  Deček in konj sta kasneje zmagovala na vseh pomembnejših dirkah in obogatela. Preselili so se iz grde bajte v čudovito in veliko hišo.

Nekoč, ko sta bila že oba starejša, se jima je ponovno prikazal tisti starec, ki sta ga pred leti rešila. Deček se ga je ustrašil, a konj ga je prepoznal. Starec je povedal, da mu tokrat lahko začara jezero zlatnikov na njegovi domačiji. Starec je dečku še vedno hotel poplačati za življenje. Deček je nagrado zavrnil. Predlagal mu je, da zlato razdeli tistim, ki ga potrebujejo bolj kot on. starec je potoval po svetu in delil zlato. Dečkova družina inj konj so živeli srečno do konca svojih dni.

Andraž Tajnšek, 6. b

Prva nagrada v II. triadi za pisni izdelek na 15. festivalu lepopisja v Žički kartuziji.