Tu moja oče in mati živita,

skrbita, da vedno sem sita,

pozimi čez vrat v šal zavita

in vedno čista, umita.

Sem se vsi vračamo,

tudi, ko smo ‘veliki’,

saj dežela dobrega vina

je naša domovina.

Evelina Pristovšek, 8. B

Svojo lepoto nam daješ, a mi je ne znamo ceniti.

Lepota tvoja polepša svet okoli nas.

O, ti naša prelepa domovina.

Vemo, kje delamo napake, ampak se ne trudimo dovolj, da bi jih popravili.

Ena in edina si.

Ni lepše od tebe.

In s tako bogatimi gozdovi obdane.

Ja, res je, šele zdaj se zavedamo, da nam daješ vse za lepše življenje.

Ampak lahko pa še vse spremenimo, če se vsak od nas vsaj malo potrudi ZATE.

Veronika Preložnik, 8. b

Dom je preprosta beseda,

iz treh črk sestavljena, seveda.

D je družina, ki te k sebi vzame,

O je objem, ki toplota ga daje,

M je misel, ko daleč si stran,

misliš na dom, ki bil ti je dan.

Jerneja Čerenak, 8. b

Moja domovina je mali moj slovenski kraj.

Tam izvira bistra Sava, teče Soča, Krka. Drava.

Si majhna, ampak prekrasna in neponovljiva.

Bodi lepa in edina, moja domovina.

Sabina Brezovšek, 8. b

Vrnil sem se domov.
Vrnil sem se v zeleno vas,
kjer me je mati vzgojila,
me ‘biti človek’ naučila.

Vrnil sem se v kraj,
ki je rastel ob meni,
dihal z mano
in me zbujal rano,

me ljubil vdano
in mi vsako zimo
kimal zaspano,
ko sem se dričal

po njegovih gričih,
pa prepozno vračal domov,
jih poslušal od mame,
a je vselej imela prav.

In res ni lepšega
kot biti doma.
Poslušati o minuli veselici
v tvoji zeleni vasici.

Evelina Pristovšek, 7. b

Ideja in zgodba: Reamonn – Supergirl

Po načinu njene hoje

vidiš da obvlada,

po načinu kako govori,

veš da svetu vlada.

V očeh njenih vidiš,

da nihče ni njen imetnik,

superpunca nikomur ne pripada,

ne dovolijo, da bi imela koga rada.

Ona pravi, da je v redu,

zašla je pač s poti,

a je vendar superpunca

in te že ne jočejo, po ranah ne trosijo soli.

Ona pravi, bom že dobro,

prišla je pozno domov,

a je vendar superpunca

in ona leti, na krilih sled krvi.

Rekla je, da nič ne more

iti narobe.

Na glas se je smejala,

potisnila strahove vstran,

ker jih kot superpunca

naj ne bi poznala.

Potem je zakričala –

le povejte ji, da nima več časa!

Ker – ona je superpunca,

se skrivati ne sme, rešit’ je treba vse,

zakaj nihče ne reši nje?

Zato je zavpila mi v obraz,

da bo zdaj odšla,

zapustila vso norijo,

saj superpunce pač letijo.

Bo požigala drevesa –

in se  bojevala,

kot superpunca bo odšla,

s ponosom vedno stala.

   Evelina Pristovšek,

                              7. B

Tam nekje v gozdu,

tam, kjer sem jaz doma,

teče reka,

kjer plavata soma dva.

Plavata počasi in hitro,

glasno in tiho,

ko pa jaz prinesem pito,

splavata prikrito.

Danes ju ne vidim več,

menda sta šla preč.

A še zdaj ju slišim daleč nekje,

kjer rožice cvete.

Anja Kitek, 7. b

Usta kar napraj blebetajo,

ker se igrajo,

z jezikom ali zobmi

do polnoči.

Usta so lahko pridna,

če je le beseda solidna.

Včasih ne priznajo,

ker se rada igrajo.

Včasih pa se glava razjezi,

ker jezik preveč govori

in usta se zaprejo

ter se za vedno govorjenju odpovejo.

Laura

Bila sem v zimski šoli v naravi na Rogli. Imeli smo  več aktivnosti, a najbolj mi je bilo všeč plezanje.

Ko sem prišla v telovadnico in sem zagledala plezalno steno, me je bilo strah. Nikoli še nisem poskusila plezati, ampak sem se kmalu odločila, da bom poskusila. Ko sem prišla do polovice plezalne stene, me je postalo vedno bolj in bolj strah, ampak gospod, ki me je varoval, je vztrajal, da moram do vrha. Tik pred vrhom sem se spustila. Šele ko sem bila na tleh, sem se zavedala, da sem plezala. Gospodu sem hvaležna, da je želel, da grem do vrha. Moja sestra mi je rekla: » To, da te je strah, imaš samo v glavi!« Takrat sem se pomirila.

Potem mi je plezanje priraslo k srcu in nisem se več bala višine. Zdaj pa komaj čakam, da bi spet plezala. Upam, da bom lahko poskusila tudi v naši telovadnici v šoli.

Katarina Lipovšek, 6. a

Telovadnica v nedeljo

z vsemi rekviziti počiva.

Privošči si miren počitek

in v njem po nedeljsko uživa.

Neslišno telovadi,

zaupno šepeče za zaprtimi vrati,

z rekviziti je dobrotljiva

in jih pusti spati.

S plezalno steno je prijazna

in ji poje uspavanko

spi, spi, majhna stena,

spi, spi.

Ko telovadnica poje,

si škrjanček sam pri sebi zapoje.

Telovadnica poje

kot najboljša pevka.

Telovadnica v nedeljo uživa,

ko pa nastopi ponedeljek,

je vsa radoživa in spočita.

Nejc Špeglič, 6. b