Božič

 

Za božič se zbere vsa družina,
sočna pečenka zaide na mizo ob kozarcu vina,
božične pesmi prepevamo,
otroci gredo spat in Božiček smukne skozi ključavnico naših vrat.
Naj bo vaš božič čaroben in miren.

Ava Boštjančič

MOJ IZDELEK ZA BOŽIČNO-NOVOLETNI BAZAR

 

Razmišljal sem, kaj bi izdelal za šolski bazar. Nisem imel nobenih idej. Kar na enkrat pa sem se spomnil, da bi lahko spekel sladke kroglice z okusom orehov in sadja, ki bi jih nato prelil s čokolado ter potresel z mrvicami. Nato pa bi jih postavil v okrašen lonček s pokrovom.

Nisem vedel, če mi bo uspelo narediti krogljice iz sestavin, ki jih imam zdaj v hladilniku. Zato sem naročil mami, naj mi kupi še dodatne sestavine. Ko mi je prinesla sestavine, sem dobil upanje, da mi  bo mogoče uspelo.

Kolikor imam kuharskih “izkušenj”, sem najprej zmešal skupaj suhe sestavine in posebej mokre sestavine. Nato sem vse skupaj zmešal v maso, ki pa je bila izredno lepliva. Komaj sem si jo spravil iz rok. Upal sem, da ko se bo speklo bo trdno in ”suho” pecivo.

Oblikoval sem kroglice in jih polagal na pekač (najprej sem na pekač položil papir za peko). Kroglice so se pekle 45 minut. Po pečenju sem jih oblil s čokoladno kremo in posul z mrvicami. Postavil sem jih v hladilnik, da se ohladijo. Vse krogljice nisem mogel narediti sam, zato sem imel mamino pomoč.

Z bleščicami sem okrasil kozarčkov pokrov in naslednji dan sem krogljice v kozarčku odnesel v učilnico za slovenščino, kjer jih je sprejela razredničarka. Bile so lepe in okusne.

Rok Lončar, 8. a

BOŽIČ

Prelep čas je to,
narodov sto in sto,
ki ga praznujejo,
vsem pa skupno je to,
da vsi ga obožujejo.

Črni, beli,
vsi enaki smo,
ko božično pesem zaslišimo.

Že Božiček prihiti,
vse otroke obdari.

Vendar meni najljubši
sta dve stvari,
da šole ni
in da magičnost je povsod okrog nas,
ker pravljičen to je čas.
Tia, 7.a

NA BOŽIČNI VEČER

Pisane lučke na oknih gorijo,
v domovih otroci še ne spijo,
saj čakajo, da božič bo tu.

Na božični večer v hiši je mir.
Ob smrečici sedimo,
želje si delimo
in se močno veselimo.

Darila si podarimo
in zaželimo zdravja, sreče
ter obilo veselja in miru.

Severina Štante, 6. a

Zvonovi

Zvonovi zvonijo,
ko se lučke iskrijo,
nas razveselijo ter
praznike poživijo.

Vabijo nas, da nam
ne bo dolgčas.
Vendar hkrati poskrbijo,
da čudovito bo vse okrog nas.

K dobrodelnosti kličejo
dobre ljudi,
da za reveže kaj
drobiža odšteli bi.

Siromašni in bogati ljudje
praznikov veselijo se,
hudobni ljudje pa niti ne,
samo zase brigajo se in na druge
nikoli pomislijo ne.
tako pa bo in je za večne čase vse,

Tia in Nuša 7.a

KROMPIRČEK NA NOŽICAH

NEKOČ JE ŽIVEL EN KROMPIRČEK, KI JE IMEL NOŽICE. OSTALI KROMPIRČKI NISO IMELI NOŽIC, ZATO SO BILI LJUBOSUMNI. MAMA IN OČKA STA MIRILA OSTALE KROMPIRČKE, A JIH NISTA POMIRILA. NATO JE BILO MAMI IN OČETU DOVOLJ IN STA REKLA KROMPIRČKU, NAJ GRE OD DOMA. KROMPIRČEK SE JE ZAČUDIL, A JE ŠE ISTI DAN ODŠEL.

DOMA JE BILO OSTALIM KROMPIRČKOM DOLGČAS. TUDI KROMPIRČKU Z NOŽICAMI JE BILO DOLGČAS, SAJ JE BIL SAM, BREZ SVOJIH BRATOV, MAME IN OČETA.

 

TJAŠA KRIVEC, 1. B

OBLAČEK IN SONCE

NEKEGA DNE SE JE SONCE DOLGOČASILO. ŽELELO SI JE, DA BI IMELO PRIJATELJA KOT VSI NA TRAVNIKU.

NEKEGA DNE PA JE NA NEBO PRIJADRAL OSAMELJEN OBLAK. KO JE ZAGLEDAL SONCE, SE JE RAZVESELIL, SONCE PA TUDI. IN STA SE SPOPRIJATELJILA. OD TISTEGA DNE SE IMATA SONCE IN OBLAK RADA.

 

ZANA LEDL, 1. B

GASILCI POMAGAJO V NARAVNIH NESREČAH: GASILCI SO JUNAKI DANAŠNJEGA ČASA

Gasilci pomagajo v naravnih nesrečah – kot da tega nismo že dolgo vedeli. Da so gasilci tisti, ki pomagajo, ne samo v naravnih nesrečah, ampak skoraj povsod, vedo že najmlajši udeleženci srečanja društev Mladi gasilec. Tudi naši nadobudni malčki že vedo, katere številke je potrebno natipkati, ko pride do požara, poplave … A kaj, ko ni vse tako preprosto, kot se sliši. Za vse ljudi je samoumevno, da v nesreči pokličejo 112 in gasilci se že prikažejo izza vogala – čeprav velikokrat slišimo ljudi tarnati, da so prišli prepozno. Želim povedati, da prostovoljni gasilci ne čakajo v gasilskih domovih, da jih bo kdo poklical na pomoč.

V  naši družini sta najbolj aktivna moj dedek in stric. Dedi, kot se rad pošali, ima kar svoje interventno vozilo – babičino kolo. Včasih se zgodi, da v gasilski dom odhiti med kosilom, nekoč pa smo celo prestavili odhod na počitnice, saj je prišlo do požara.

To so gasilci s srcem – dobri ljudje, ki bodo prenehali s svojimi vsakdanjimi opravili tudi zato, ker je mačka splezala na drevo in ne zna splezati nazaj dol. Med samim reševanjem in nudenjem pomoči velikokrat ne mislijo nase in s tem ogrožajo tudi svoja življenja. Ljudje smo jim za vsa dejanja premalo hvaležni in nato nekateri na njih še stresajo različne kritike in podobno, starši pa svojih otrok ne želijo včlanjevati v prostovoljna gasilska društva, saj po njihovem mnenju to ni dobra obšolska dejavnost. Ljudje gasilce preveč sodijo po preteklosti, ko so bile najbolj aktualne veselice in veseljačenje. Sploh mi, mladina, dokazujemo drugače. Udeležujemo se tekmovanj, taborov pa tudi izobraževanj, kjer nadgradimo svoje znanje in spoznavamo svoje vrstnike. Tudi društvo mladi gasilec spada mednje. Sem ponosna, da sem gasilka, saj sem v gasilskih vrstah med drugim spoznala iskrene, prijazne in vesele ljudi oziroma prijatelje.

Gasilci so in smo junaki sodobnega časa. Katera nesreča pa bi bila rešena brez gasilcev? Če ljudje pravijo, da je biti gasilec neumno, potem to pomeni, da je neumno pomagati ljudem v stiski? Neumno je to trditi.

Naj zaključim še s tem, da si mladi velikokrat iščemo vzornike. Vzorniki so junaki: in gasilci so junaki. Le kdo si ne želi biti junak? Junak je tudi tisti, ki ceni ljudi, ki brezpogojno pomagajo, junak je tisti, ki ve, da pomoč gasilcev ni samoumevna. Upam, da bo kdo, ki bo prebral te besede, bolj cenil pomoč vseh – ne le gasilcev, temveč tudi drugih prostovoljcev, ki so pripravljeni pomagati vsak trenutek. Narava je ena – lepa, a hkrati zelo močna. Cela gora ljudi (kaj šele prostovoljcev)je premalo, da bi se lahko borili proti njeni moči. Zato si tudi jaz želim biti ena izmed njih, želim pomagati ljudem, ki so žrtve narvnih in drugih nesreč. Ne samo tem, tudi tistim, ki so v kakršni koli stiski. Želim biti junakinja sodobnega časa in tako je tudi prav.

 

Nastja Zupanc, 9. d

MOJA DRESURNA TEKMA

Na mojih jahalnih treningih sem nekaj tednov vadil dresurno nalogo A4.

To nalogo sem se moral znati za prejšnjo tekmo. Na tej tekmi mi je trener določil mojega najljubšega konja – Lovely Springa. Vendar na njem še nisem imel dovolj izkušenj kot na Seri na prejšnji tekmi. Sero sem jahal že celo leto, Springa pa samo nekaj tednov.

 

Ko je nastopil dan dresurne tekme, sem se že zbudil ob pol sedmih. Nato sem pojedel zajtrk, se umil in prebral do konca knjigo za domače branje. Tekma se je začela ob devetih zjutraj. Prišel sem tik pred začetkom. Tekmeci smo bili razvrščeni v kategorije. Začeli so jahači in jahačice z največ znanja v jahanju, končali pa tisti z najmanj znanja.

 

Jaz nisem bil tako nervozen kot na tretji dresurni tekmi s Sero, ker sem z njo takrat že naredil dresurno nalogo. Vedel sem, da je Spring eden izmed bolj divjih konjev, ampak sem bil miren, ker vem, da ga lahko obvladam.

 

Preden sem bil na vrsti, sva se s Springom malo ogrela in vadila. Nato je prišel čas za moj nastop. Lepo sva pričela in tudi tako končala. Vmes mi je spodletel obrat in prehod iz galopa v kas. Vem, da se pri naši kategoriji razlikujemo v malenkostih, zato sem dvomil v osvojitev pokala.

 

Ko so sodniki in sodnice preračunavali rezultate, smo mi imeli piknik. Nato je napočil čas za podelitev. Dobil sem medaljo. Škoda, ker sta mi zmanjkali le dve točki do bronastega pokala.

 

Malo sam bil žalosten, ker sem s Sero dosegel zlat pokal in zmagal; hkrati pa sem bil ponosen, ker sem na tako divjem konju uspešno opravil nalogo in s tem naredil izpit za naziv JAHAČ 2. JAHČ 2 je največ, kar lahko jahač/jahačica doseže v dresurnem umetnostnem jahanju.

Jaz pa verjamem v Springa, da bova skupaj kmalu osvojila zlat pokal in zmagala.

Rok Lončar, 8. a

DOMOVINA

Gore, morja in doline,

smeh veselje v vse širine.

 

Tu potoček, tam sinice,

glej, kako letijo ptice.

 

Gorenjska, Štajerska, Koroška,

tu je hrana biološka.

 

Gibanice pa potice,

res izjemne so sladice.

Gospodarstvo je na nuli,

slabše je še kot na Muri.

 

Mladi pa odhajajo drugam,

saj pri nas ne vedo, kam.

 

To na kratko je o nas,

zdaj preberi še ti naglas!

Špela Rojc, 8. r.