Ko prišla je jesen,
so listi odpadli.

Otroci smo liste pobrali
in velik kup naredili.

A prišel je veter
in liste odpihnil.

Otroci nismo bili žalostni.

Liste smo lovili
in ob tem se veselili.

Urška Zupanek, 6. b

Kultura je posebne vrste receptura.

Spremlja na vsakem nas koraku, pomembna je strokovnjaku in junaku.

Moramo kulturno za mizo sesti in kulturno jesti.

Kulturno je, če prijazno pozdravimo, če se ob prijatelju ustavimo,

če ne uporabljamo neprimernih besed v družbi mame in deklet,

če znamo prosim, hvala uporabiti in kdaj pa kdaj »oprosti mi!« izgovoriti.

In še marsikaj lahko bi dali pod vprašaj,

kako se kulturno vedemo, da v težave ne zabredemo.

A kultura ima še drug značaj, ki nas prevzame za naprej in za nazaj,

kultura petja, branja in igranja, kultura filma, plesa popelje te v nebesa,

kultura veselja do življenja in vsestranskega učenja.

Kaj je kultura?

Kultura skupek človeških je vrednot, ki nas spremljajo povsod.

Milena Jurgec

KUŽA LUŽA NI ZNAL LAJATI.  VSI SO SE MU ZAREDI TEGA POSMEHOVALI.

NEKEGA DNE PA JE SREČAL ZELO PAMETNO SAMICO, KI MU JE PREDLAGALA, NAJ VADI LAJANJE. KUŽA LUŽA SE JE Z NJO POROČIL IN KMALU SE JE NAUČIL LAJATI: HOV, HOV.

NIHČE VEČ SE MU NI POSMEHOVAL. KUŽA LUŽA  PA SE JE NAUČIL ŠE VELIKO STVARI.

TJAŠA KRIVEC, 1. B

JELENČEK IGOR JE BIL ČISTO SAM. ŠE VEDNO JE UPAL, DA BO DOČAKAL  MAMO.  POSLUŠAL JE OGLAŠANJE ŽIVALI. K NJEMU JE PRIŠLA SRNA. JELENČEK IGOR JI JE POVEDAL, DA BO ODŠEL NA SEVERNI TEČAJ. POSTAL BO PRAVI VLEČNI JELEN.  TO MU JE TUDI USPELO. KO JE PRIŠEL JELENČEK IGOR K BOŽIČKU, GA JE TA SPREJEL IN ŽIVEL JE SREČNO DO KONCA SVOJIH DNI.

TJAŠA KRIVEC, 1. B

Nekoč je bil zajček, ki ni imel prijateljev. Prišel  je do ribnika in mimo je priplavala riba.

Riba je vprašala: ,,Ali nimaš prijateljev?”

Zajček jo je vprašal: ,,Boš moja prijateljica?”

Riba je rekla: ,,NE!”  in odplavala.

Zajček je šel naprej, prišel do pašnika. Tam je bil konj, ki je vprašal: ,,Boš moj prijatelj?”

Zajček je rekel: ,,JA!” in odšla sta h konju domov.

Imela sta se lepo do konca svojih dni.

Zala Sladovič, 1. b

NEKOČ JE ŽIVELA MAJHNA MIŠ, A TA MIŠ NI BILA TAKŠNA KOT VSE OSTALE MIŠI  NA SVETU. BILA JE NAJBISTREJŠA MIŠ NA CELEM SVETU. VEDELA JE,  DA JE 3X3 DEVET. KO JO JE KDO VPRAŠAL, KOLIKO JE 1+1, JE BISTRA MIŠ REKLA: 1+1 =2. VSI, KI SO VPRAŠALI BISTRO MIŠ, SO SE ZAČUDILI, KO JIM JE POVEDALA ODGOVOR NA NJIHOVO VPRAŠANJE. BISTRA MIŠ PA SE JE LE SMEJALA.

ZANA LEDL, 1. B

NEKOČ JE ŽIVEL ZMEŠANI OSEL, KI JE BIL RES ZMEŠAN. RIGAL  JE KOT DA BI BIL V NEVARNOSTI. POTEM KO JE KDO PRIŠEL K NJEMU NA POMOČ, SE JE OSEL SMEJAL.

NEKEGA DNE PA SO V DOLINO PRIŠLI VOLKOVI. TAKRAT JE OSEL ŠE GLASNEJE RIGAL IN RESNIČNO KLICAL NA POMOČ, A NIHČE NI PRIŠEL. KONČNO PA JE LE PRIŠLA, V ZADNJEM TRENUTKU, K NJEMU STARA KOZA. OSEL SE JE OD STRAHU SKRIL ZA NJEN HRBET IN SE JI ZAHVALIL. STARA KOZA MU JE POVEDALA, DA NE SME RIGATI, KO NI NUJNO. NATO JE KOZA UČILA OSLA IN VSAK DAN JE POSTAJAL PAMETNEJŠI. TAKO JE POSTAL NAJPAMENTEJŠI OSEL NA SVETU.

ZANA LEDL, 1. B

BOŽIČEK JE ŠEL NA DELO KAR S KOLESOM. BILO MU JE TEŽKO, KER JE MORAL RAZDELITI VSA DARILA. VES DAN SE JE VOZIL. PREBUDILI SO SE TUDI OTROCI IN VIDELI BOŽIČKA. KONČNO SE MU JE POSREČILO, DA JE RAZDELIL VSA DARILA. OTROCI SO BILI TAKO PREPRIČANI VANJ, DA SO VERJELI VANJ DO KONCA SVOJIH DNI.

TJAŠA KRIVEC, 1. B

Moja najljubša sladica so seveda, kaj drugega kot palačinke z čokoladnim namazom. Pripovedovala bom od začetka, pa čisto vse do konca, zato pozorno preberite. Palačinke so moja najljubša sladica, ker so tako sladke, sočne in neprecenljivo dobre. Ko sem bila še čisto majcena, mi je mami za sladico prvič pripravila palačinke. Že takrat so bile božanskega okusa, a z leti, ko sem se jih naučila peči še  jaz, so bile še boljše.

Nekega petkovega popoldneva sem prišla iz šole in s sestro sva se zmenili, da bova spekli palačinke.  Za peko palačink pravzaprav ne rabiš ne veliko časa ne veliko sestavin. Ko vse sestavine skupaj s paličnim mešalnikom zmešaš, jih daš za polovico ure v hladilnik, da se vsa ta masa zgosti. Čez pol ure vzameš maso iz hladilnika in že se začne najboljši del, ki je pri peki palačink.

Medtem ko je bila masa za palačinke v hladilniku, sem  jaz pripravila ponev, olje in krožnik, seveda pa pri meni nikoli ne gre brez glasbe, zato sem zbrala eno mirno in umirjajočo, ki jo po navadi poslušam, ko kaj pečem ali kuham. Ko pa sem si pripravila vse potrebno, sem poklicala še mojo sestro Nino. Kar pridirjala je iz sobe. Vzeli sva si vsaka svoj predpasnik in začeli s peko. Nina je vlila maso, jaz pa sem obrnila palačinke. Ko sva jih spekli, so bile te božanske, sočne, odlične in … Skratka, neprecenljivo dobre. Za piko na i sva si vzeli še čokoladni namaz, sladki greh ter sladoled. Najprej sva na krožnik položili palačinko, jo namazali s čokoladnim prelivom in zavili. Nato sva si vzeli še sladoled in sladki greh. Vse skupaj je bilo naravnost božansko. To sladico imava obe zelo radi. Seveda pa je po vsem dobrem sledilo še pomivanje kuhinje.

Kuhinja sva pospravili hitro in še siti sva bili. Svetujem vam, da si za sladico izberete palačinke, pripravljene na res poseben način in verjemite mi, ne bo vam žal. Najboljše pa so seveda doma z eno dobro glasbo. Pa dober tek!

Maruša Kajzba,  8. b

Dokler zvezde padajo z neba,
ni ga bolj pretečega zla,
kot izgubiti tla pod nogami,
lebdeti do ranega.

Dokler zvezde padajo z neba,
ti hodiš in se ne oziraš
na reveža siromašnega,
ki prešteva kar mu kdo da,
a ne pomni več kje bil je doma.

Dokler zvezde padajo z neba,
dihaš zrak, ki bil ti je dan.
Upam, da čist, neomadeževan,
pljučem dober, cvetlicam izsesan.

Dokler zvezde padajo z neba,
stoj z menoj,
na črnem asfaltu,
s težnostjo prikovan na tla.
Hodi z menoj,
pojdiva mimo reveža,
nasmehni se mu,
spomni na toplino doma.
Daj, vdihni globoko,
saj dokler zvezde padajo z neba,
ne boš imel ob sebi
nikogar drugega,
s komer bi preštel,
koliko si jih ujel.
ZIMSKI BLIŠČ
Oblečem topel pulover,
stopim v mehke bele škornje,
ovijem si šal z vrtnicami,
ki kažejo črne trnje.

Preden stopim ven na mraz,
si dlani pred ognjem pomanem,
še kapo s police vzamem,
v dolg rjav plašč se odanem.

Že hodim po poti skozi vas,
roke in nos zamrzuje mi mraz,
na tleh pristajajo beli kristali,
in se mi topijo pod škornji,
kot bi se me bali.

Zagledam se v izložbi,
presvetla luč sije mi v obraz,
uhlji popolnoma rdeči, a z nosu-
kaplja nekaj podobnega ledeni sveči.

Dvignem svojo glavo
visoko v nebo.
zatisnem oči
in čutim,
kako snežinka ena po ena
na čelo lepi se mi.

Evelina Pristovšek, 8. b