Nekoč je živela deklica po imenu Luna. Ni imela prijateljic in prijateljev, imela pa je svojega papagaja Šviga. Živela je sama v kočici, sredi prelepega gozda, hišico pa si je naredila sama.
Nekega dne je odšla na sprehod s papagajem in zaslišala glas sove, ki je govorila: »Deklica, deklica, izpolnim ti tri želje. S tem kovancem se ti bodo izpolnile. Ko ga boš drgnila ob tla, se ti bo želja izpolnila, vendar to lahko narediš samo trikrat.« Sova ji je dala kovanec in odletela, deklica pa je odšla nazaj proti svoji kočici. Sedla je za svojo pisalno mizico in razmišljala, kaj naj si zaželi, naenkrat pa se je spomnila. Podrgnila je kovanec ob tla in dejala: »Želim si, da bi dobila prijatelje in prijateljice!« Zunaj se je počasi stemnilo. Odšla se je umit z vrčem vode, nato pa legla in se pokrila s svojo mehko odejo. Na vse zgodaj zjutraj pa je potrkalo na vrata. Luna je vstala in odšla odpret. Pred vrati je stala deklica njenih let. Povabila jo je na skodelico čaja in piškote. Povedala ji je, da jo je zapustila mama, ko je bila stara šest let, nato pa si je sama zgradila to kočo, ker je mama tisto zažgala. Oče ji je umrl v vojski. Deklica Laura ji je povedala, da se ji je zgodilo podobno, samo da je njo zapustil oče, mamo pa je ubil medved, ko je odšla nabirat gobe. Deklici sta se pogovarjali in spoprijateljili. Luna je dejala, da če Laura želi, lahko za vedno ostane pri njej, da ne bo sama s Švigom. Laura se je le nasmejala in dejala, da z veseljem ostane v njeni družbi. Skupaj sta pojedli kosilo in Luna je Lauri pokazala njeno spalnico. Odšli sta nabirat maline za večerjo. Ko sta prišli domov, sta pojedli večerjo in odšli spat. Vstali sta se že zgodaj zjutraj in pojedli zajtrk. Laura je med zajtrkom dejala, da bi odšli iskat njune starše, da bi živeli kot družina. Luna je rekla, da bi se lahko odpravili kar takoj. Vzeli sta svoje stvari in se odpravili. Vsaka je odšla po svoje starše in rekli sta si, da se srečata ob mraku pri Lunini kočici. Nato je Luna podrgnila kovanec ob tla in zaželela si je, da bi obe našli svoje starše. Luna je odšla naprej po gozdu s papagajem. Švig je zelo dobro poznal ta gozd, zato je veliko pomagal. Laura je odšla v svojo smer in zagledala majhno miško, ki je ležala na tleh in klicala na pomoč. Stopila je k njej in ji s povojem za prvo pomoč ovila nogo. Miška se ji je zahvalila in skupaj sta, ko ji je Laura razložila svojo zgodbo, nadaljevali pot. Nato sta Luna in Švig zagledala nekakšen labirint. Švig je letel in poletel do druge strani. V daljavi sta zagledala prelepo reko. Odšla sta se osvežit, ker je bilo zelo vroče, nato pa sta pot nadaljevala ob reki. Laura in miška sta se še vedno sprehajali po gozdu. Naenkrat sta zagledali medveda. Na srečo je imela Laura za takšne primere s seboj lok. Streljala je s sedmimi palicami. Nadaljevali sta pot mimo njive, koruznega polja, listnatega gozda in nato sta v daljavi zagledali …
Luna in papagaj sta pot nadaljevala in zagledala neko starejšo gospo. Vprašala sta jo, če slučajno pozna Lunino mamo, po imenu Liza, ona pa ji je odvrnila, da jo pozna in da živi nedaleč stran od tu. Luna in Švig sta se prisrčno nasmejala in nadaljevala pot. Laura in miška sta zagledali Laurinega očeta in brž stekli proti njemu ter mu vse razložili. Začelo se je mračiti in odšli so proti Luninemu domu. Luna in papagaj sta zagledala staro kočo in potrkala na vrata. Odpret jima je prišla Lunina mama in hitro sta si skočili v objem. Luna ji je vse razložila in odšli sta v kočico. Ko so se srečali, so vsi skupaj prespali noč in počakali na jutro.
Zjutraj so se že zgodaj odpravili proti mestu, saj so se odločili, da bodo živeli skupaj, dokler se bo le dalo. Ena želja pa naj še ostane skrita in upam, da jo bodo ljudje odkrili čim prej, ker je ta zgodba resnična.

Nina Kajzba, 6. c

Nekočje živel fantek, po imenu Blaž. Ni imel rad šole, imel pa je rad pravljična bitja. Ker je bil Blaž v prvem razredu, jih je hotel videti.

Tako je nekega dne po šoli šel v park. Gledal je rože in kar naenkrat se je zaletel v zid. Ampak tam ni bilo ničesar. Še bolj je pogledal in kar naenkrat so se pred njim pojavila grajska vrata. Odprla so se in je vstopil. Potem pa so se vrata zaprla.

Blaž je hotel oditi, ker tam ni bilo ničesar. Stal je tam, kjer je nazadnje videl vrata, ampak se vrata niso pojavila. Jokal je in stokal, kričal in skakal, ampak se nič ni zgodilo. A iznenada je prišla vila in ga vprašala, zakaj joče. Povedal ji je, kako je prišlo do tega in kako močno si je želel videti pravljična bitja. Vila se je nasmehnila in odgovorila: ” Ena od teh želja se ti bo uresničila.” Tlesknila je s prsti in pred njim so se pojavile gore, travniki, gozdovi, gradovi, naselja in nekaj zelo posebnega: PRAVLJIČNA BITJA. Takoj je hotel steči k njim, ampak ga je vila ustavila. Povedala mu je, da mora prehoditi posebno pot, da bo prišel ven, ker za napačni odgovor ali za neprehojeno pot se bo spremenil v škrata. Ker je bila vila ob tej novici zelo žalostna, se je Blažu zazdelo, da se je to zgodilo njej. Blaža je zanimalo število škratov, samorogov in vil. Vila je žalostno odgovorila: ”Samorogov je 9, škratov je 7 in vile so 3.” Odpravila sta se do labirinta. Ker je vila prejšnjič dolgo hodila, mu je pričarala čarobno palčko, s katero si je lahko pričaral, karkoli si je želel. Tako si je pričaral čarobno preprogo, s katero sta odletela do labirinta. Pred labirintom so stala vrata in v njih so bili ključi. Ključi so se obrnili. Pojavila se je smrtna glava in vprašala: “Koliko je samorogov v pravljični deželi?” Odgovoril je: “Devet.” Tla so se udrla in spustila sta se po toboganu ter prišla pred grad. Grad je bil brez barv in vsi prebivalci v njem so spali. Blaž in vila sta s čarobno preprogo priletela v grad. V njem so bila troja vrata: zelena, rdeča in zlata. Pred njimi se je ponovno pojavila smrtna glava in povedala: ”Ena vrata so prava, druga pa te peljejo vsmrt!” in izginila. Ker se je Blaž odločil za zlata vrata in vila za rdeča, sta na koncu izbrala zelena. Ko sta jih odprla, je ven bruhnila mavrica in prebudila vse prebivalce gradu. Spet so se udrla tla in s toboganom sta se odpeljala do ničesar razen do roza vrat, na katerih je pisalo ”cilj”. Pojavila se je smrtna glava in vprašala: “Kako je ime deklici poleg tebe?” Blažu se je zdela deklica bolj in bolj znana. Naenkrat rekel: ”Zala!” Takrat se je deklica spremenila v Blaževo davno izgubljeno sestro. Pojavila sta se tam, kjer je bil nazadnje Blaž. Ponosno sta odšla domov in to zgodbo še vedno pripovedujeta, če že nista umrla.

Urška Požin, 6. a

Zakaj se moramo učiti,
zakaj moramo v šoli biti,
zakaj ne smemo zamuditi,
zakaj ne smemo predčasno šole zapustiti?

Zakaj v šoli se sprašuje,
zakaj se znanje ocenjuje,
zakaj so učitelji radovedni,
zakaj premalo smo vsevedni?

Zakaj mirno smemo le hoditi,
zakaj ne smemo po šoli se poditi,
zakaj ne smemo klepetati,
zakaj ne smemo ropotati?

Zakaj najdaljši ni odmor,
zakaj namesto resnosti ni humor,
zakaj počitnice so prekratke,
zakaj šport ni namesto matemat’ke?

En sam odgovor je na to,
odgovor se glasi: ” Zato!”

Milena

Nekoč je živela deklica Ajda. Ravno je brala pravljico o sedmih vilah, ko je zašumelo. Mislila je, da je samo mama prišla iz službe, zato je brala dalje. A ko je zašumelo spet, je pozorno poslušala in prav vsak bi lahko uganil, da šumenje prihaja iz njene knjige.
Zaslišala je droben glasek rekoč: »Spusti nas ven iz te pravljice. Smo vile, me ne maramo pravljic. Rade imamo pustolovščine. Rade bi raziskale vsak kotiček sveta!« Ajda je vneto premišljevala, kaj naj stori. Vilam bi rada pomagala, ampak tudi knjigo bi rada prebrala.
Na koncu se je odločila takole: »Dobro, vile! Če mi poveste, kako se zgodba konča, vam bom pomagala.« Spet se je zaslišalo šumenje, kar je pomenilo, da vile šepetajo. »Ker sploh ne vemo, kakšen je konec, smo se odločile, da ti knjigo prebereš sama, nato pa pomagaš še nam. Se strinjaš?« pa so odgovorile Ajdi.
Seveda se je to deklici zdelo pravično, a še vedno ji ni bilo jasno, kako naj pomaga. »Izreči moraš urok!« so rekle vse v en glas. »Kako že gre?« so se spraševale vse, razen najmlajše, sedme vile. »Jaz vem, jaz vem!« je skoraj zakričala. Ajda si je mislila, da najbrž ne ve, a vseeno ji je pustila, da pove.
»Čira, čara, nekdo je uročen, naj vse vile skočijo iz pravljice ven!« je povedala in dokazala, da se je samo ona kaj naučila v vilinski šoli. Ajda je zdaj poznala urok in se lotila branja. Komaj je čakala, da bo prebrala do konca, saj bo lahko nato izrekla čudovite magične besede.
Tudi vile so bile nestrpne, medtem ko je brala zadnjo stran. Ko se je končno prebila skozi knjigo, so ji zaploskale. Ajda je izrekla urok in vile je zdaj lahko tudi videla, ne samo slišala.
Vseh šest vil se je razgubilo po različnih koncih sveta, ampak Ajdi so morale prej obljubiti, da ji bodo vsak mesec pisale.
Najmlajša, sedma vila, pa se je odločila, da bi rada razveseljevala otroke. Postala je zobna vila. Ja, prav tista, ki vam odnese zobek in prinese kakšen priboljšek. To počne že mnogo let in mnogo let še bo. Zato ne pozabite – zobke pridno umivajte vsak dan, pa vas zagotovo obišče. Pa le preberite kakšno pravljico, kdo ve, mogoče pa se v njej skrivajo čarobne vile.

 
Pia Vrečko, 6. a

Ptica je zažvrgolela v dan.
Jo je deček odgnal stran,
ko se mu je usedla v dlan.

Zakaj? Zaradi megle.

Hči je zaklela nad materjo,
oče nad hčerjo
in mati nad uničeno večerjo.

Zakaj? Zaradi megle.

Želela se je opravičiti,
a poguma od nikoder –
je bolje biti trmast kakor moder.

Želel je priklicati ptico nazaj,
nebo je pretiho, zakaj
ne bo je več nikdar nazaj.

Ptice ne vidiš, ker je z meglo odletela
in ta megla je hčeri jasnost odvzela.

Če se ti gosta in siva v glavi nabere,
ali celo vse mostove razdere,
razpihaj meglice,
prikliči nazaj svoje ptice.

Evelina Pristovšek, 9. b

Ja, zgodbi je naslov tako samo zaradi tega, ker se s prijateljico še nikoli nisva sprli. Pred nekaj dnevi se nama je s prijateljico zgodila huda nesreča: SPRLI SVA SE. Berite naprej in ugotovili boste, kako je prišlo do tega.
Bil je zelo slab dan in bilo mi je zelo dolgčas. Brala sem, ko mi je zazvonil telefon. Bila je moja prijateljica in rekla je, da lahko pridem k njej, če mi mami dovoli. Takoj sem šla vprašat mamico, če bi lahko šla k prijateljici. Dovolila je, zato sem prijateljico poklicala in ji povedala, da pridem. Hitro sem bila pri njej, saj ne živiva tako daleč druga od druge. Torej, hotela je, da pridem k njej, da bi mi pokazala njeno novo verižico. Zelo je bila lepa. Bila je iz zlata in na sredini je imela lep diamant. Bil je res zelo lep, majhen in svetleč diamant. Tudi jaz sem hotela imeti takšno verižico. Ko sem hodila domov, sem premišljevala, le kje je dobila to novo verižico. Po resnici povedano sem bila malo ljubosumna na njo. Ko sem prišla domov, sem vse takoj povedala mamici. Rekla je, da naj grem spat, saj je bilo že pozno in da bova jutri pogledali in se pogovorili. Šla sem spat.
Naslednje jutro, ko sem se zbudila, je bila ura že zelo veliko in nisem imela časa, da bi kar koli naredila, samo oblekla sem se in odpravila v šolo. Pouk je trajal celo večnost. Ko smo končali s poukom, sem odhitela do svoje omarice, saj se mi je mudilo domov. Ampak preden sem prišla do omarice, sem slišala, kako se na hodniku nekdo prepira. Uganite, kdo je bil. Moja najboljša prijateljica in Larisa. Največja važička na naši šoli. Takoj sem pritekla do prijateljice. Ugotovila sem, da se prepirata zaradi verižice. Larisa je imela čisto enako, zato je trdila, da ji jo je moja najboljša prijateljica ukradla. Nisem vedela, kaj naj naredim, zato sem vzela sok in jo polila po glavi. Takoj je zbežala. Prijateljica se mi je zahvalila in tudi ona odšla domov. Ko sem popoldne klicala svojo najboljšo prijateljico, se mi ni oglasila. Klicala sem in klicala, ampak ni se mi oglasila. Mislila sem, da je v težavah. A na koncu mi je končno napisala sporočilo, da ne more govoriti, ker ima še veliko naloge. Tako sem se spomnila, da še nisem naredila plakata za angleščino. Pomislila sem, da če ga grem delat zdaj, ga bom končala, vendar bo grd, saj ga bom naredila na hitro, če pa grem delat jutri zjutraj, pa bo v vsakem primeru grd, zato nimam možnosti. Jutri bom učiteljici rekla, da sem čisto pozabila na plakat. Torej, bilo je že pozno zvečer, ko mi je zazvonil telefon. Oglasila sem se . Bila je neka nova deklica iz naše ulice in vprašala me je, če bi bili prijateljici? Rekla sem:” Ja” in odložila. Nato sem šla spat.
Ko sem se naslednje jutro zbudila, sem ugotovila, da imam 10 neodgovorjenih klicev. Bila je deklica iz ulice. Skupaj sva odšli v šolo in ugotovila sem, da ji je ime Brina. Kar lepo ime. Ko sem v šoli hotela to povedati svoji najboljši prijateljici, je bila zelo jezna. Lahko, da je že izvedela zgodbo. Takoj sem ji vse pojasnila, a ni me poslušala. Rekla je, da bi morali končati najino prijateljstvo. Zelo sem bila žalostna. Stekla sem k pouku. Pri pouku sem bila zelo žalostna in učiteljica je to ugotovila. Rekla je, da lahko grem domov, če se ne počutim dobro. Takoj sem odšla domov. Doma sem zelo dolgo jokala. Na koncu pa sem le napisala sporočilo prijateljici: »Ne vem zakaj si jezna name, a upam, da ne boš več dolgo. POGREŠAM TE !«
Dolgo časa mi ni nič odgovorila. Čez teden dni pa se je odločila, da mi odpiše. V pismu je pisalo tole: »Poglej, jezna sem na tebe, ker mi nisi o prijateljstvu povedala že prej. Upam da mi drugič poveš takoj.«
Kot vidite, v pismu ni sporočila, da se mi opravičuje, tako kot pričakovala, da bo.
Zvečer sem jo klicala, ampak na klice se seveda ni oglasila. Napisala sem ji veliko sporočil, a tudi na te ni odpisala. Ko sem zjutraj prišla v šolo, me je ignorirala pri vsakem predmetu. Saj sva pri vsakem predmetu sedeli skupaj. Lahko povem, da ji je šlo kar dobro, saj me je celih sedem ur ignorirala. Starša sta za ta dogodek izvedela takoj. Vsak večer so imeli moji in njeni starši sestanek. Upala sem, da bi me še vsaj enkrat pogledala, da bi ji lahko povedala, da mi je žal. In tako je tudi bilo. Zjutraj, ko sem prišla v šolo, me je čakala pred mojo omarico. Nisem vedela, zakaj. Nato mi je vse pojasnila. Opravičila se mi je in tudi jaz sem se njej.
TOREJ, TAKO SE KONČA NAJINA ZGODBA. UPAM, DA SE VAM TO ŠE NI ZGODILO. ČE PA SE VAM JE, UPAM DA, STE SE S PRIJATELJICO, PRIJATELJEM HITRO POBOTALI.

Klara Korošec, 6. r.

Živel je fant po imenu Miha. Rad je hodil v šolo, delal domače naloge, se učil …
Nekega dne so v šoli priredili tekmovanje ”Katera sončnica je najvišja?”. Miha se je takoj prijavil, saj je imel rad tudi naravo in rastline. Ni bil edini v razredu, ki je imel rad naravo in rastline. Bila je tudi tekmovalna Ela. V vsem je morala zmagati, če ne, je bilo bolje, da si se je izogibal. Tudi ona se je takoj prijavila. Kasneje pa se je prijavilo še nekaj učencev.
Mihu Ela sploh ni bila všeč. Že od vrtca sta bila skupaj in na vseh tekmovanjih. Vedno je zmagovala Ela, zato si je zelo želel, da bi enkrat zmagal on. Doma so imeli zelo veliko sončnic, zato je zbral najlepšo in najvišjo, da bi lahko zmagal. Za njo je skrbel vsak dan. Prav tako je za svojo sončnico skrbela Ela. Ker sta bila Ela in Miha soseda in sta vsak dan gledala, kako gre drugemu, je Ela nekega dne ugotovila, da gre Mihu veliko bolje kot njej. Zato je čez noč vzela škarje in odšla na Mihov vrt ter odrezala nekaj sončnice. To je delala vsak dan. Miha je to ugotovil že prvi dan. Pustil je Eli, da reže sončnico, saj je imel na skrivaj še eno lepo sončnico. Vedel je namreč, da mu bo Ela želela preprečiti zmago. Njegov načrt je bil takšen, da bo med tekmovanjem vzel Elino sončnico in jo zamenjal s tisto, ki jo je Ela vsak dan rezala. Tako bi lahko zmagal in vsaj enkrat bi se lahko norčeval iz nje.
Tekmovanje je bilo čez en teden. Miha je že komaj čakal. V šoli je bilo vedno več naloge. Sledili so testi in spraševanje. Bilo je vedno težje. Ampak Mihu to ni pomenilo ovire. Vse se mu je zdelo v redu. Vsak dan, ko je prišel domov, je najprej naredil nalogo, nato pa se je učil. Eli pa je bilo malo težje, saj ni bila tako pametna kot Miha. Bila je pametna, ampak tako pa spet ne. Tekmovanje se približevalo. Samo en dan je še bil.
Miha se je zbudil že zgodaj zjutraj, saj ga je bilo strah, da ne bi zamudil tekmovanja. Doma je bil čisto sam, saj sta morali starša prej v službo. Sam se je umil, si je pripravil zajtrk, ga pojedel in se oblekel. Nato se je obul. Ko je pogledal na uro, je bila samo ena težava. URA JE BILA KOMAJ ŠEST. Pogledal je skozi okno in videl, da je zunaj se čisto temno. Sezul se je in odšel pogledat sončnico. Bila je lepa in sončna.
Odšel je v dnevno sobo in si prižgal televizijo. Ura je tiktakala in tiktakala, a čas je tekel zelo počasi. Še vedno se mu je zdelo, da je ura šest. Nato je zaspal in se zbudil točno tako, kot se bi moral. Ura je bila petnajst do osmih. V šoli so marali biti malo hitreje, da so se pripravili.
Ele še ni bilo. Mihu se je to zdelo zelo zanimivo. Ela je bila na tekmovanjih vedno prej v šoli. Končno je prišla. Miha ni mogel verjeti, da je zamudila. Nato je sledil odmor in Miha bi moral izvesti svoj načrt. Namesto, da bi izvedel načrt, si je rekel, da naj zmaga tisti, ki bo imel najvišjo sončnico, zato ni izvedel načrta.
Tekmovanje se je začelo. Učiteljica je hodila od učenca do učenca. Prišla je k Mihu. Bilo mu je neprijetno, saj ni vedel, kaj učiteljica piše na list papirja. Sledil je odmor. Vsi so komaj čakali na rezultate, zato nihče ni odšel iz razreda. Ko pa je bilo odmora konec, je učiteljica razložila, kaj je potrebno za zmago. Nato je razglasila. In zmagovalec je … MIHA.
Miha je bil zelo zadovoljen, saj je vsaj enkrat premagal Elo. Ampak, ko je videl Elin obraz, mu je postalo zelo neprijetno. Odločil se in zašepetal učiteljici na uho, da je tudi Ela zmagovalka. Poklicala je Elo in tudi ona je prišla po priznanje in nagrado. Mihu je bilo veliko bolje, ko je videl da je Ela srečna. In tako sta bila oba zmagovalca.

Klara Korošec, 6. c r.

Slovenija je prav lepa dežela,
cvetoča, zelena, pisana, bela …
V njej vlada parlamentarna demokracija,
ki v parlamentu se odvija.

Belo-modro- rdeča zastava se dviguje,
ko je himna, vsak Slovenec miruje.
Triglav naš državni je simbol,
kot za sever je severni pol.

Čeprav nastala kot mlada si država,
Slovenci imamo radi te in vemo, da si ta prava.
Za samostojnost borili smo se vsi,
a danes premalo naše je enotnosti.

Kamil Wahibi