HUDIČEV GOZD

Nekoč pred davnimi časi je živela čarovnica po imenu Mizi. Ta Mizi je bila doma v stari, zelo majhni hišici.
Nekega sobotnega večera se je odpravila na sprehod. Hodila je in hodila ter se kar naenkrat izgubila. S seboj je imela zelo star zemljevid, ampak na zemljevidu ni bilo označene te poti. Pomislila je, da bi se pričarala domov, samo ni imela s seboj svoje čarobne palice. In ker si ni mogla pomagati, je odšla po poti naprej. Kar naenkrat pa je iz grmovja skočila mačka. Mizi se je na smrt prestrašila, ampak ko je pogledala mački v prelepe modre oči, se je tako rekoč zaljubila v njo in si rekla, da jo bo vzela s seboj na to strašno pot. Ko se je zmračilo, sta si z muco poiskali zavetje. Naslednji dan sta spet hodili po tej potki. Kar naenkrat sta prišli do grozljive vasice. Odšli sta do ene izmed teh hiš ter pozvonile. Vrata je odprla ena stara ženska, ki je še komaj govorila, ter ju povabila na skodelico čaja. Mizi je bilo malo strah te ženske, ker je čutila, da je hudobna. Ta ženska jo je usmerila po poti, ki ji ni bila čisto nič znana. Vseeno se je odpravila po njenih navodilih. Ko je bilo konec te vasice, je prispela do gozda. Tam so se začele dogajati čudne stvari in bilo jo je strah, saj je prispela do HUDIČEVEGA GOZDA. O tem gozdu je že brala v reviji, pravijo, da se v tem gozdu dogajajo čudne stvari. Če enkrat zaideš v ta gozd, ni več poti nazaj. Postalo ju je zelo strah. Hoteli sta se obrniti nazaj, ampak izhoda ni bilo več. Tudi muca je začela trepetati. Mizi in muca sta vseeno odšli naprej. Mizi se je ta gozd zdel zelo čuden, saj se ji je zdelo, da je po gozdu megla, da so se drevesa oglašala. Naenkrat sta zaslišali, kot bi nekdo letel za njima. Ozrli sta se nazaj in zagledali staro ženico iz vasi, ki se je spremenila v hudobno čarovnico. Ta hudobna čarovnica je prišla do nje in ji rekla, naj ji da ta star zemljevid. Mizi ji je seveda rekla ,da ji ga ne da in jo vprašala, zakaj ga hoče imeti. Čarovnica ji je povedala, da je ta zemljevid čaroben, saj legenda pravi, da tisti človek, ki ima ta zemljevid lahko pride do zlate palice. Mizi je za to palico že slišala, ampak je mislila, da je to samo mit.
V trenutku je Mizi zgrabila metlo in jo čarovnici strgala iz rok ter z muco odletela, ter se napotila naravnost po to zlato palico. Seveda je bila to težka pot. A je vseeno uspela priti do nje. Vzela jo je in na metli sta se Mizi in muca srečno vrnili domov.

 
Lara Strgar 6. c

Žička kartuzija

Ob strani

MIA MARGUČ 8.A

Reka Dravinja pošumeva glasno,
vinograd v Konjicah raste lepo.
Zgodba zanimiva začne se tako,
prisluhnite, če vas zanima, kako.

Legenda stara je ohranila se,
da grof Otokar rekel je:
˝Domovanje menihov Zajcklošter bo, pa pika!˝
saj kraj je to kot se ”šika”

Leta davnega se to je zgodilo,
zdaj pa star samostan piše
nam Slovencem zgodovino.

V gostilni Gastuž, takoj ob samostanu,
dobite dobro staro vino.
Kdor pride, postrežen je hitro,
kakor grof visokega rodu nekoč res fino.

Stara klet še kar stoji,
in hrani nam to ta pravo
s srcem pridelano penino.

Čudovitih se je ohranilo,
kar veliko rokopisov.
Zato razstavo so odprli,
da svet pozabil ne bi
tega starega jezika.

In zvečer, ko se po ogledu,
Žičke Kartuzije odpravljaš spat,
se sprašuješ:
,,Kaj je tem Slovenskim
kmetom,
da se v mesta preselijo,
kmetije zapuščene zapustijo,
se dela na zemlji bojijo
in od gensko spremenjene hrane raje živijo?”

 

Mia Marguč, 8. a- sodelovanje na razpisu Festival lepopisja v Žički kartuziji