Vsi bi radi obiskali mesta,
do katerih pelje »zlata« cesta.
Ki ponoči oživijo,
a podnevi spijo.

Ali vse je res lepo?
V Ameriki ni nič slabo?
To sprašujejo se vsi,
ki na potovanja radi bi odšli.

Odgovor pa je ta,
da najlepše je doma.

Pia Vrečko, 6. a

Sestavine že nestrpne so,
komaj že na uporabo čakajo.

Stresajo, vlivajo, mešajo jih,
vsi so nestrpni, a še kar ni nič.

Nato pa dajo me malo počit

zrastem visoko od tal do neba.

Potem je na vrsti še pečica,
vedno bolj slastna je moja sredica.

Vzamejo me ven,zelo sem vroč
dajo me na hladno,nato pa pojedo.

Takšno je moje življenje,
je kratko, a zelo zanimivo.

ERIK SENEGAČNIK 7. c

Pravilna prehrana pomembna je zelo,

saj tako poskrbimo za svoje telo.

Ogljikovi hidrati in beljakovine,

vse to hranilne vrednosti so »fine«.

Potem sta tu še sadje in zelenjava,

le jejte jabolka, zelo so zdrava.

Korenček dober je za vid,

vitamin A ti pomaga pridobit.

Kmetje so se potrudili,

da mi mleko radi bomo spili.

Če želimo z medom se mastiti,

čebele bomo morali prositi.

Kruh domač veliko boljši je kot iz trgovine,

po njem se vedno nam cedijo sline.

Upam, da ga imate radi vsi,

tradicionalni zajtrk naj živi!

Pia Vrečko, 6. a

Domača hrana najbolj zdrava je,
saj iz domačih žit narejena je.
Zelenjava iz domačega vrta najboljša je,
saj z ljubeznijo posajena je.

Hrana iz daljnih krajev slaba je,
saj za obstanek zelo škropljena je.
Banana, kokos ter druga hrana iz daljnih dežel slabša je,
saj dolgo pot prepotovala je.

Krave, čebele ter druge živali delavne so,
ampak ljudje večkrat zlobni smo,
saj hrano, ki nam jo pridelajo
velikokrat v smeti odvržejo.

Ema Ban, 6. c

Nekoč je živel cesar, ki je zelo cenil nova oblačila. Pravzaprav vsa, ne le nova. Kakor  je dobil novo obleko, jo je pomeril,  pa če je bilo to med kosilom. Nekega dne pa sta prišla na dvor volk in lisica.

Cesar je prišleka gostoljubno sprejel in jima dodelil najlepšo sobano. Imela je veliko okrasja, dragega pohištva in ne nazadnje tudi božično smrečico. Volk in lisica sta trdila, da pečeta specialitete iz različnih narodov, držav. Zato je cesar spremenil svoj okus za obleke. Odločil se je, da bo namesto oblačilom zdaj več časa posvetil hrani. In bilo je tako. Volk in lisica sta dobila vlogo kuharjev in se dan za dnem smejala,  da je cesar nasedel, da sta kuharja.

Tako je bilo tri leta, ko so se v hrani nenadoma pojavile mravlje pod vodstvom slepega mravljinca drugega in delale rove. Cesar se je pritožil nad kuharji. Vse je odpustil, le volka in lisico je pustil kuhati na dvoru. Skušala sta pregnati mravlje, a vsakič, ko sta jih pometala skozi okno, so se zopet prikazale v testu. Rekla sta cesarju, da potrebujeta mrčesnik in cesar ga je šel kupit.

Ko je odhajal s trga, se je ustavil na plaži, onkraj vasi. Ko se zleknil, je v grmovju uvidel lesket neke palice. Previdno je segel po njej, jo povlekel k sebi in si jo ogledoval. Ker je bil tako zatopljen v palico iz zlate kovine, ni opazil kače, ki se mu je ta čas približala.  Siknila je in  cesar se je obrnil in kača se mu je nasmehnila. Vrnil ji je nasmeh in jo vprašal, kaj dela tu. Rekla je, da bi mu rada dala nekaj, česar še ni poskušal razumeti. Vprašal je, kaj je to. A ona mu je izročila list, na katerem je pisalo: LJUBEZEN. Ko se je ozrl po kači, je ni več videl, zato se je vrnil na dvor.

Volk in lisica sta hrano  poškropila s sprejem in jo prinesla na mizo. Ko jo je cesar zaužil, se je začel dušiti. Takrat se je prikazala kača. Poljubila je cesarja, ki je znova oživel. Kača se je spremenila v deklico, v bistvu princeso in mirno gledala cesarja.  On jo je zaprosil in poroka je bila isti dan.  Volk in lisica sta bila odpuščena, mravelj ni bilo več in vsi so bili srečni. Vendar pa  cesar še zdaj ne ve, kaj najbolj ceni: oblačila ali hrano.

Pina Berk, 6. b

To morje je vse,
kar imam.
Njegove zrcalne globine so moj dom.
zaman si želim na neskončna obzorja,
na nebesne modrine,
kjer sem nekoč sijala
kot biser v oceanu,
na nebesno modrino,
ki je nikoli več videla ne bom.
Kje ste moje ljube PRIJATELJICE?
Ah, tam daleč na nebesnem nebu!
In jaz?
Na dnu morja
zvezda oceana,
v globini srca čutim,
kako sem sama.

Klara Germ 9. a

V šoli se lahko veliko naučimo in potem znamo,
a kaj, ko na urniku to matematiko imamo.
Kmalu na vrsto pridejo tudi spraševanja,
takrat imamo problem, saj se nam o snovi sploh ne sanja.

Seštevanje, odštevanje, deljenje in množenje,
ali to je sploh pomembno za življenje?
Potem so tu še enačbe in izrazi,
ter podobni vsi prikazi.

A navsezadnje matematiko le znati je treba,
če ne zaradi drugega, vsaj zaradi ugleda.
Ko petico dobimo, nismo več obremenjeni,
še ti z matematiko prijateljstvo skleni.
Pia Vrečko, 6. a

Pravljična bitja frčijo vsepovsod,
nekatere pravljice pa se prenašajo iz roda v rod.
V njih so tudi čudežni predmeti
ter števila, če znaš šteti.

Od čarovnic, ki kuhajo napoje,
do škratov, ki skakljajo kar tako po svoje.
Pa dodamo Andersena in še Grimma,
tako prav vsaka pravljica bo prima.

In ne pozabimo na zaključek,
da bo res popolno, v kotel vržemo še ključek.
Zdaj pa na glavo poveznite si lonec,
da lahko rečem: »Te pesmice je KONEC «.

 
Pia Vrečko, 6. a

Nekoč sta živeli dve žabji družini vsaka v svoji vasi. Ena je živela v Žabjem Dolu, druga pa v Žabji Gori. Niso se poznali, hči Žaba in sin Krak pa sta bila prijatelja.
Krak in Žaba sta se srečala na prehodu za žabe. Tam je Krak rekel, da naj pride Žaba danes zvečer za grmovje pri vaški gostilni. Ko je bil večer, sta se Žaba in Krak srečala. Tam je Krak rekel Žabi, naj nikomur ne pove, kaj ji bo dal. »Namreč, predajam ti pol srca. Če to srce združiva, naju to popelje v svet fantazije. Ko boš pripravljena za potovanje, mi povej, ker takrat bova odpotovala.« Naslednji dan je Žaba rekla Kraku, če je pripravljen na potovanje. Krak je dejal: »Jaz sem, potem pa pojdiva.« Ko sta združila srce, jih je ta popeljal v svet fantazije. Ko sta prišla, sta se začudila, kajti česa takega še nista videla. Prišla sta namreč v KRAKASTILEND. Tam sta šla na vsako pustolovščino. Nato sta priskakljala v narobe obrnjeno mesto, v zavito mesto, v visoko mesto in še v več mest. Ko sta hotela oditi, sta opazila,da ni src. Potem sta se spomnila, da je na srcu pisalo: Srce najdeš le v srcu. Nato sta iskala in iskala ter prišla do trgovine Srce, a tam ga nista našla. Iskanje sta nadaljevala. Prišla sta v gozd. Tam sta srečala medveda. S Krakom sta se spogledala v oči in se spopadla. Metem ko sta se spopadala, je Žaba opazila na medvedovi nogi srce. Hitro je vzela srce in ga dala na polovico. Takrat sta se Žaba in Krak vrnila domov.
Doma sta se vedla čisto normalno, kot da se ni nič zgodilo. Samo onadva sta vedela, kaj je bilo in nihče drug. In tega dne ne bo pozabil nihče.

Matic Kugler, 6. b