Je tišina prevzela njegovo telo,

ki nedolgo nazaj je zvokov prevevalo,

v svetu odmevalo kot tiha brzica vode,

ki vije se kot nas do vas,

koder seže mu glas.

Nemalokrat se je s kakšnim prijateljem sprl

svoje misli zavrl,

svet do koder je uzrl.

Videl stvari, ki moč opisati jih ni ,

ki prekrivale so mu oči,

zakrivale moči, pobrale mu luči.

Težave mnogokrat strnil je v dvoje,

v dvojino v to oblačno sivino.

Je zanj težava spregovoriti,

a takrat,ko na nuli je vse

težko  se ukrotiti.

Izgovarja in izgovarja

ene in iste besede,

v glavi, v sramoti,v slepoti,

ki prevzame mu oči,

a ne le te, ta tudi na druge lete.

Nov jezik, nova zgodba,

nov je njen konec,

nov njen začetek,novo mišljenje,

nova kultura – a le kako, le kako

naj sposoben je bo?

Ko pa on je še daleč

od sveta, ki ga ta jezik preveva,

ko pa on je še daleč od resnice

presvetle kresnice,

ko pa on še kar

svojo pot v ravnini pelje,

ki stran ga od sebe odpelje, na konec pripelje.

Malokdo se je v tej jami gledal,

da bi sebe zagledal.

Toda vedno njegove oči sposobne

so bile le slovo ugledati,

konec storiti, se posloviti od vsega hudega

ali to je bilo kar uzrl ,

kar si k mislim je žrl.

Nikdar ni razumel smisla,

ki ga ni iskal,

nikdar gledal poti,

ki popeljala nekam bi,

nikdar z ničemer soočil se ni,

le  v sebi bil je boj,

kaj boj – ”mesarsko klanje ”, ki boli,

neskončno boli – njegovo srce, njega.

Ali če povedal bi,

če spregovoril bi

besede te strahotne,

odprl um,

razgalil dušo.

Potem … kaj potem?

Imeli bi ga za norega ,

ker bi odkrili,da je drugačen,

prilepili nalepko,

ki jih lepijo vsem .

Mar storil je prav,ko ni spregovoril?

Oglasite se zdaj vsi,

ki mislite, da bi mogel

drugače.

Vaše ”pocukrane” besede

vam ponavljam v glavi,

jih kričim v nebo,

kot da kogarkoli se oprimejo.

Vi mislite, da spreminjate družbo

ali kaj,

ko  pa družba spreminja vas.

Sedaj je nastopil čas, spremeniti,

vendar ne tako, da obupate kot

je to storil on in marsikdo drug,

ki danes si pravi odpadnik,

ki misli, da se vse spremenilo

bo, že samo tako,

da se on pojavil bo.

Toda tu je potrebno še ogromno

postoriti,

vendar skozme svetloba sije,

ki napove konec stare melodije,

nove simfonije.

Tia

Razširja svoja krila, umirja

pravila. Išče sled, a za to bi
moral znat letet.

Občutil bo padec,
a vse prej kot boleč,
bo pa gorel v njem
kopeč.

So tanka, krhka krila,
ki jih veter odpira.
Je tanka plast,
ki loči nas od vas.
Vas, ki ne gledate
s svojimi očmi
v svet – svet, ki
bi ga bilo potrebno uzret,
z očmi objet.

A vendar ruši, zruši
vse pred seboj,
že s samo idejo,
da letel bo, da
dokazal bo, da
s sanjami ustavil bo,
vas razkrinkal,
vam gledal v oči,
iskal konje moči,dokazal bi,
da v njem resnica žari ,
da v njem strast kipi,
vaše laži pogasi.

Pa tudi, če padec bi mogel
oslabiti telo, njegove duše
se dotaknil ne bo.
Okoli nje je zgrajen kitajski zid,
a v njem bi zmoglo morje bit.
Globoko, skrivnostno, modro
in s soljo, s katero
nepovabljene zasul bo.

A ti naj se je otepajo,
za spremembo sebe pretepajo.
Vendar ta se zažrla jim
bo v telo, izžrla jim navidezno
in njihov naiven ples bo za nas
svetal kres – kres luči, ki v mraku gori.

Pa čeprav ga zdaj skeli − glejte, že leti!

Njegov let je mil, njegov polet
mi je srce razkril,
srce, ki že od začetka čutilo,
nam sedaj
piše posvetilo.

V njem pa je z ličnimi,
naravnost božanskimi
črkami vlit zapis.

Vas zanima? Preverite podpis.

Tia, 8. a

8+5 podira svet

8+5 derem se spet

8+5 na tleh je ena smet

8+5 rime ne najde zdaj spet.

Zana Ledl, 2.b

Na neki kmetiji se je izvalila prav posebna mala goskica. A ta goskica je bila nekaj prav posebnega zaradi svoje glasnosti. Ni in ni mogla nehati čvekati, zato si ji dali ime Čveka. Ko je Čveka odrasla, ji njeno ime ni bilo všeč in zato je mami goski potožila: »Mami, zakaj ste mi dali ime Čveka.« Mama ji je odvrnila: »Ker si veliko čvekala.« Goskica je rekla: »V redu, potem pa ne bom več gagal.« In res, naslednji dan ni govorila. Mama jo je vprašala, zakaj ne gaga. Čveka se ni mogla zadržati in zagagala takole: »Nikoli več ne bom tiho. Zdaj vem, zakaj ste mi dali ime Čveka, ker sem nekaj posebnega. »

 Zana Ledl, 2.b

Slovenija,  majhna dežela si,                                     V naši državi so politiki znoreli,

ki ima polno skritih stvari.                                         ker so samo denar šteli.

Dežela si upanja,                                                          Ko gori naš kres,

polna zaupanja.                                                            vroče je zares.

Na zemlji lipe ti cvete,

ki za naravo poskrbe.                                                      Nika Krošelj in Teja Korošec, 4. c

Na lipicancu jezdim rad,

to je moj zaklad.

Potico zobam rad,

za moj trebušček zlat.

Na otoku cerkev stoji,

zvon pa trikrat pozvoni.

Zimski športi znani so,

ker Slovenci v njih nastopajo.

Pri nas vino dobro je,

ker vinarji dobro počutijo se.

Triglav gora je,

za znamenitost naše Slovenije.

Kranjska čebela dobra je

za med, ki dober je.

Lepa si kot ptički ob jutranji zori.

Sonce posije točno nad teboj,

si kot roža, ki vedno bdi nad menoj.

Ti si luna v mesečini,

si kot jesenski cvet.

Pretrpela si vse,

vojne, napade, žalost,

znaš se braniti,

vedno znova na noge postaviti.

Slovenija, moja zlata domovina.

PIA LEBER, 5. c, OŠ VOJNIK

Kokoškina pustolovščina

Živela je osamljena kokoška, ki ni imela nobenih prijateljev. Sama je tavala po svoji majceni vasici.

Nekega strašno neprijetnega večera se je odločila, da gre po svoji državi. Ve, da je nevarno takole hoditi naokrog, a si je rekla: »Življenje je ena sama pustolovščina (dokler te ne poje kakšna zvita lisica).« Kokoška se je na vse zgodaj zjutraj odpravila iz svoje osamljene vasice in si pela veliko veselih pesmic, da se je malo razvedrila.

Hodila je po ravni obcestni vasici v Murski Soboti. Videla je reko Muro in si rekla: »Malo bom popila te vode, da bom lažje šla naprej.« Tekla je po dolinici do reke in se ji previdno približala, malo je popila in odpotovala naprej. Prišla je do obrobja Maribora in si ogledala to pokrajino. Videla je veliko kmetij in tam še ostale kokoške. Malo jo je zamikalo, da bi ostala pri njih, a je vedela, da ima pred seboj še veliko čudovitih dežel.

Hodila je po pašnikih, travnikih in prišla do reke Krke. Tam je bilo zelo mirno in prijetno zavetje, spomnila se je, da bi lahko tam prenočila. Zgodaj zjutraj je vstala in odšla naprej proti Celju, pot pa je mislila nadaljevati čez cel Alpski svet. Prišla je do Celja in si pela znan napev »od Celja do Žalca je ravno polje …« Tam se je ustavila v parku, kjer je opazovala, kako se račke učijo plavati. Kmalu je zagledala reko Savinjo, kako lepo vijuga po pokrajini.

Hodila je in hodila in prišla do Triglava. To je bila velika gora!!! Odločila se je da bo splezala na vrh. Kar dolgo je trajalo, da je kokoška prispela na vrh Triglava! A je! Ozrla se je in zagledala tako prekrasen razgled, da ni mogla verjeti svojim očem! »Ah, kaj tako lepega pa še nisem videla,« je vzkliknila!

Hodila je počasi, a kar naenkrat! Bum! Tresk! Pa še enkrat bum in tresk! Pristala je v kraški jami in naenkrat se je zaslišalo plonk! Kokoška je od strahu spustila jajčko!! V kraški jami je spoznala človeško ribico, pa jamskega pajka in raka … Skratka, dobila je veliko prijateljev. Noč je preživela v jami in zjutraj se je zbudila obkrožena s prijatelji! To si je vedno želela!!!

Težko se je bilo posloviti od takšnih zvestih prijateljev, ampak kokoška je odpotovala novim pustolovščinam nasproti! Hodila je in hodila! Malo ji je postalo dolgčas, pa je začela skakljati po eni nogi, pa še po drugi in potem je začela še peti vesele pesmi! In kar na enkrat je pristala v gostih vinogradih!! Najprej se je spraševala, v katerem kraju je, a potem se je spomnila, da je v Goriških Brdih! Le tam je toliko lepih vinogradov. Bila je že malo lačna, a še bolj po resnici so se ji cedile sline po slastnem grozdju! Pogledala je levo … nato še desno in hitro odtrgala en slastni grozdek! Ampak kar na enkrat ji ni bilo dovolj samo eden! Pojedla je še drugega … pa tretjega … četrtega … petega … in tako dalje, dokler se ni toliko najedla, da se je prislonila na drevo, pogledala naravnost in zagledala MORJE!!

Rekla je:  »To bo moja naslednja pustolovščina! Ta moja domovina Slovenija je res prekrasna dežela! In to! To je bila nepozabna in čudovita pustolovščina!«

Monika Petek, 5. c, OŠ Vojnik

Moja domovina je Slovenija. V moji domovini sem varen. Najlepša narava mi je ob potokih in rekah. Dan samostojnosti in enotnosti praznujemo šestindvajsetega decembra, takrat smo postali samostojna država. Moja domovina je tretja največja država gozdov v Evropski uniji. K čisti naravi bi pripomogel tako, da ne bi  smetil. Udeleževal bi se  čistilnih akcij. Ponosen sem, da živim  v tako lepi državi.

Marko Gosnik, 4. a

Moja domovina je Slovenija. V njej sem se rodil. V moji domovini mi je lepo. Spremenil bi rad, da bi se okolje bolj varovalo in se ne bi tako onesnaževalo. Domovina mi pomeni veliko, to je moja streha nad glavo. Imam očeta in mamo, da me spodbujata in mi pomagata. No to je moja domovina.

Matevž Preložnik, 4. a

Dom je moja hiša v kateri živim s starši in s sestro. V domu sem na varnem. V svoji domovini se počutim svobodno in varno.

Moja domovina je lepa in v njej je zelo veliko dobrih ljudi. Najbolj mi je všeč, ko spoznam nove prijatelje in kraje.

Svoboda mi pomeni, to da me nihče  ne ovira.

Srečen sem, ko dobim kaj novega, ko sem s prijatelji.

Nejc Koštomaj, 4. a

Dom  je  hiša  v  kateri  živim, domovina  je  država, ki  mi nudi  pogoje  za  nemoteno  življenje, delo, učenje  in  razvoj.

V  naši  domovini se  dobro  počutim, želim  si  da  jo  ohranimo  v  vsej  njeni  lepoti  in  da  še  to  naprej  negujemo.

Moja  domovina  je  manjša  država, z  2  000  000  prebivalcev. Ima  lepe  gore, čudovita  jezera  in  reke  in  nekaj  morja. Ima  izredno  lepoto  narave. Najlepši  so  gozdovi.

Svoboda   v njej mi   pomeni  veliko. Doživljati  svobodo, je  živeti  brez  vojn, da  imaš  prijatelje, da  se  lahko  gibaš  in  igraš…

Srečni  smo  doma  in  v  svoji  domovini.

Za  svojo  domovino  bi   si  želela boljše  finančne  pogoje. Naredila  bi, da bi  imeli  vsi  službo  in  svoje  dohodke. To bi  dosegla z  boljšo gospodarsko  politiko.

Ines Leban, 4. a

V Sloveniji  ne bi spremenil  ničesar, saj mi je lepo v njej. Ko bom velik bom električar in košarkar. Igral bom za Slovenijo in popravljal bom električne stvari. Država Slovenija mi pomeni veliko. V Sloveniji se počutim super. Je zelo lepa. Najljubše mi je košarkarsko igrišče. Na njem lahko igram košarko. Pa nikjer ni lepše kot doma.

Tine Žgajner, 4. a

To je in bo moja domovina

Domovina je tam kjer sem doma.

V njej se počutim varno.

Moj domači kraj je Vojnik.

Moj odnos do domovine je, da vržem smeti v koš, da počistim za seboj in da varčujem s stvarmi.

Moj dom je lep in čist čeprav je manjši. Najljubše mi je, da imam mir. Svoboda mi pomeni: svež zrak, gibanje in igranje s prijatelji.

Zelo lepo mi je pri babici in dedku, tetah in stricih a najljubše mi je doma.

  Žanet Jovan, 4. a

Moja domovina je Slovenija, ki je 25. junija 1991 postala samostojna država. Tukaj se počutim domače in na varnem. Slovenija je majhna država, v kateri živi dva milijona prebivalcev. Glavno mesto je Ljubljana, najvišja gora pa je Triglav. Všeč mi je, ker je tretja najbolj gozdnata država v Evropi. V Lipici redijo posebno pasmo konjev, lipicance. Vesela sem, da sem doma v Sloveniji, saj je prečudovita država in nekaj posebnega.

                                                                          Zala Majger, 4.a