PRESENEČENJE JE USPELO

Proti koncu februarja se je bližal očetov rojstni dan in odločila sem se, da mu pripravim nepozabno presenečenje. Letos sem ga želela presenetiti prav na poseben način, saj je praznoval štirideset let. Moja želja je bila, da si ta dan zapomni za vedno.

Ko sem se zjutraj zbudila, sem najprej pomislila na to, da ima moj oče rojstni dan, zato sem se oblekla in odhitela v trgovino. Najprej sem se ustavila v prodajalni s kravatami. Takoj ko sem vstopila, me je trgovec nagovoril: »Pozdravljena, kako ti lahko pomagam?« Jaz pa sem s prijaznim glasom odgovorila: »Iščem popolno darilo za očeta, danes ima rojstni dan!« »Potem pa si prišla na pravo mesto!« se je pohvalil. Skomignila sem z rameni in mu sledila. Pokazal mi je ogromno polico z veličastnimi kravatami. »Kar vzemi si čas!« se mi je nasmehnil. Dolgo sem gledala v vse kravate, vendar se mi nobena ni zdela prava za očeta. Odšla sem iz trgovine in poskušala najti nekaj drugega, ampak stvari so bile predrage in niso se mi zdele pravšnje.

Popoldne sem pojedla kosilo. Po licih so mi začele teči solze, mama pa je vprašala: »Kaj je narobe? Ti kosilo ni bilo všeč?« Povedala, sem ji, kako sem iskala darilo za očeta, vendar ga nisem našla. Potem pa sem se spomnila, da mu lahko sama naredim darilo, ki bo res nepozabno.

Zaprla sem se v sobo in poiskala vse potrebno za pripravo darila. Vse skupne slike mene in očeta sem prilepila na list papirja. Zdelo se mi je, da izgleda kar v redu. Namenila sem se v očetovo stanovanje, da ga presenetim. Odšla sem s kolesom. Nenadoma pa sem zapeljala v veliko luknjo na cesti. Guma kolesa se je predrla na ostrem kamnu! Padla sem, presenečenje pa se je uničilo. Planila sem v jok in se žalostna odpravila domov. Presenečenje sem poskusila popraviti, vendar mi ni uspelo. Vse sem naredila od začetka, ampak ni izgledalo tako dobro kot prvič.

Prosila sem mamo, da me je odpeljala do očetovega stanovanja. Mislila sem, da ne more biti huje, ko sem ugotovila, da se bom morala odpraviti po stopnicah, saj je bilo dvigalo pokvarjeno. Ko sem končno prišla do vrat očetovega stanovanja, sem začutila cmok v grlu. Nekako sem zadihala in pozvonila. Ko je odprl vrata, sem zavpila: »Presenečenje!« Oče je od veselja planil v jok. Bil je presrečen. Naročila sva pico in se zabavala. Ko sem prišla domov, sem vse povedala mamici in ugotovila, da se z malo truda in potrpežljivosti vse da. Torej je letošnje presenečenje uspelo.

Amadeja Roškarič, 7. a

PRESENEČENJE JE USPELO

Poletje prinaša pričakovanja in doživetja. Lanske poletne počitnice smo se z družino odločili, da se za mamičin rojstni dan odpravimo na morje. Bili smo zelo veseli, da smo se po dolgi karanteni odpravili na bolj oddaljen kraj.

Prišel je dan odhoda, na katerega smo vsi nestrpno čakali. Vožnja je trajala kar dolgo, zato sem zaspala. A kar naenkrat moj bratec Andraž zavpije: »Anja, poglej morje!« Zbudim se in zagledam prekrasen moder zaliv.

S sabo smo na plažo vzeli vse potrebno za čofotanje v vodi. Plavali smo, čofotali in se imeli odlično. A midva z atijem sva načrtovala presenečenje za mamico. Po kopanju v topli vodi smo se z družino odpravili na kraj presenečenja. Odšli smo v mesto, kjer smo mamici naročili dvonadstropno torto. Šteli smo: »Tri, dva, ena in zdaj!« Srce mi je začelo hitreje biti, ko sem čakala na njen odziv. Ko jo je zagledala, je bila zelo vesela. »Najlepša hvala«, se je zahvaljevala. Prav tako ji je bil všeč okus jagode, ki je njen najljubši. Bila sem zelo navdušena, da je presenečenje uspelo.

Pojedli smo okusno torto in se skupaj zelo zabavali. A prišel je tudi čas odhoda. Odpravili smo se proti domu. Med vožnjo sem poklicala babico in ji pripovedovala o presenečenju. »Babi, a najvažnejše je to, da sem se naučila, da je družina največje bogastvo tega sveta«, sem ji dejala. Z mano se je strinjala in mi zaželela lep preostanek dneva.

Anja Vreže, 7. a

Srce mi je padlo v hlače

Bilo je sredi poletja, nekje v sredini julija. Jaz in dve moji prijateljici smo bile na počitnicah pri mojih starih starših v Tolminu.

Po končanem kosilu smo se odločile, da si malo ogledamo Tolmin, saj sta bili Tjaša in Katarina tam prvič. Odločile smo se, da si bomo najprej pobliže ogledale Sočo, saj je poleti še posebej lepa. Res smo si ogledale Sočo, a pot nas je potem zanesla do vzpetine po imenu Mengore. Pot je bila mikavna, saj se je vila po gozdu, zato smo ji sledile. Hodile smo in hodile, vendar poti ni bilo konca, sonce pa se spuščalo vedno nižje, nas pa je še kar gnala trma, da bi prišle do vrha. Obstale smo in Katarina je vprašala: »Kaj bomo pa zdaj? Sonce je že skoraj zašlo, me pa tavamo po gozdu.« Postalo nas je kar malo strah, vendar smo vedele, da moramo obdržati mirno kri. S Tjašo sva le molčali in sprva Katarini nisva odgovorili, saj še sami nisva vedeli kaj storiti. Potem je Tjaša le spregovorila: »Ali imamo s sabo vsaj telefon?« S Katarino sva v en glas odgovorili z ne.

Sonce je zašlo in na obzorju se je videla le še majhna packa rdeče svetlobe. Poskušale smo poiskati kakšno pot, ki bi nas vodila nazaj do naselja. Smola. Vse poti so vodile navzgor. Bilo nas je kar precej strah. Mene pa je še posebej skrbelo, kaj bo rekla mama, ko pridemo nazaj domov. Malo smo bile že panične, saj nismo več videle, kje stopamo. Poskušale smo se držati in gibati čim bolj blizu druga drugi. Končno smo našle pot, ki je vodila nazaj proti naselju. Kar malo smo si oddahnile, mene pa je še vedno skrbelo, kaj bo rekla mama, ko pridemo domov.

Hodile smo nazaj proti ulici, v kateri je hiša mojih starih staršev. Bližje kot smo bile hiši, bolj me je bilo strah, kaj bo rekla mama in ali nas bo okregala. Ko smo prišle do doma, sem se mami opravičila in povedala, da smo se izgubile v gozdu. Okregala nas je in rekla: Joj, kako me je skrbelo! Klicala sem vas preko mobilnega telefona, nobena izmed vas se ni oglasila. Ali niste imele nobenega telefona s sabo?!« Me smo samo odkimale … Mama nam je rekla le še, naj drugič raje vzamemo s sabo telefon ali pa naj se vrnemo pred temo. Prikimale smo in se ji še enkrat opravičile.

To je bila zanimiva in kar malo strašljiva dogodivščina, vendar poučna. Tega dogodka ne bom nikoli pozabila, saj me je bilo takrat zelo strah, da mi je kar srce padlo v hlače.

Zana Ledl, 7. d

MOJA DRUŽINA

V MOJI DRUŽINI NAS JE PET,
TO JE VČASIH ZA ZNORET!
VELIKOKRAT NAS VEŽE LJUBEZEN,
KI SE NAS NALEZE KOT BOLEZEN.

VESELJA NIKOLI NE ZMANJKA,
KER JE ATI ZVEZDA DRUŽINSKEGA SESTANKA,
A PRIJAZNOST VEDNO PRIČARATA
BRATEC IN SESTRICA, KI SE RADA ZABAVATA.

PRI MAMICI MORA BITI VEDNO RED,
V TEM VZTRAJA V NEDOGLED.
MOJA DRUŽINA JE NAJBOLJŠA NA CELEM SVETU
IN JE NE BI DAL ZA NIČ NA PLANETU!

DORIJAN STROPNIK, 5. b

PRIJATELJSTVO

Prijateljstvo je lepo,

je sončno in pa slepo.

 

Ima 2, 3, 4, 5, 6 prijateljev,

posebnih, iskrenih in prijetnih.

7, 8 in 9 pa postane že projekt.

 

Pri njem je vse prijetno,

sploh če rečeš lepo.

Lili Germ 5. B

                                            Moje nepozabno doživetje

Decembra leta 2019 smo se jaz, moja družina ter družina moje leto mlajše prijateljice z letalom odpravili na potovanje na Mauritius. Na počitnicah smo bili dva tedna.

Med temi počitnicami se mi je zgodilo veliko lepih in zanimivih dogodkov, ki jih ne bom nikoli pozabila. Predstavila vam bom enega izmed njih.

V hotelu, v katerem smo bivali, smo preživljali večino našega časa. Kopali smo se v bazenu ter v morju, igrali smo se različne vodne igre, s prijateljico sva se zelo zabavali pri najinih “akrobacijah”, ki sva jih izvajali v bazenu. Nekega dne, ko sva sedeli na plaži, so nama starši prišli povedat, da bomo šli naslednji dan na izlet. Tega sva se obe zelo veselili.

Naslednje jutro smo se zbudili že okoli sedme ure. Uredili smo se, pripravili stvari za izlet ter odšli na zajtrk. Ko smo pozajtrkovali, smo se odpravili k recepciji hotela, kjer nas je že čakal prevoz. Z minibusom smo se odpravili proti pristanišču, ki je bil oddaljen približno eno uro. Tam smo počakali, da smo se lahko vkrcali na katamaran. S prijateljico sva bili zelo navdušeni in komaj sva čakali, da bomo odpluli.

Na katamaranu so nam posredovali vsa navodila, ki jih je bilo treba upoštevati zaradi varnosti. Med vožnjo sva zelo uživali in se zabavali – opazovali sva morje, okolico in čudovito naravo, najbolj pa nama je bilo všeč, ko sva lahko ležali na sprednjem delu katamarana, saj se je od tam videlo čisto vse.

Starši so se pogovarjali s kapitanom in pogovor je bil zelo zanimiv. Kapitan je vedel, kje je Slovenija in vedel je veliko o naših športnikih. Pogovor sem z veseljem poslušala tudi jaz, saj nisem mogla verjeti, da ve toliko o naši majhni državi. Kapitan je tudi povedal, da je njegova največja želja, da bi nekoč videl sneg in v njem naredil angelčka. Potem smo pluli že zelo daleč stran od obale in nato je nastopil najbolj pomemben del izleta.

Katamaran se je čisto počasi začel ustavljati. Vsi na njem smo bili nestrpni. Potem smo kar naenkrat sredi morja videli delfine. Bilo jih je zelo veliko in kar naprej so skakali iz morske vode. Plavali so v veliki skupini. Priplavali so tudi pod naš katamaran in ker smo sedeli na sprednjem delu, ki je bil spleten iz zelo močne vrvi, so bili čisto blizu mene – pod mano so priplavali skoraj na manj kot meter razdalje. Tega trenutka ne bom pozabila nikoli. Še večkrat smo jih videli, kako so skočili iz vode. Vsi smo jih občudovali in bili presrečni, da smo jih videli.

Katamaran se je počasi odpravil naprej. Naš naslednji postanek je bil blizu obale, vendar še vedno dosti daleč, da smo lahko uživali v raziskovanju morja, saj smo se šli potapljat. Dobili smo plavutke ter vodna očala in vsak posebej je odšel v morje. Raziskovanje morja je bilo zanimivo in razburljivo. V njem je bilo zelo veliko raznobarvnih rib, različnih oblik ter velikosti in veliko raznolikih koral. Pri potapljanju sem zelo uživala, najbolj mi je pa bilo všeč, ko sem se s pomočjo plavutk potopila zelo globoko in lahko plavala zelo blizu rib.

Po potapljanju smo se odpeljali v smer pristanišča, s katerega smo odpluli, vendar to še ni bilo vse. Med vožnjo smo se ustavili in z manjšim čolnom smo se tisti, ki smo želeli, odpravili do bližnje obale. Tam so domačini prodajali različne vrste spominkov. Jaz sem tam dobila verižico v obliki delfina, ki jo nosim vsak dan, ker mi pomeni zelo veliko, saj se ob njej vedno spomnim na dogodke, ki smo jih doživeli na teh počitnicah, pred vsem srečanja z delfini. Čez nekaj časa smo se odpravili nazaj na katamaran in nato odpluli proti pristanišču. Ko smo prispeli smo se poslovili, od celotne posadke ter kapitana in z se minibusom odpeljali proti hotelu.

Ko smo prispeli, smo se uredili in odšli na večerjo. Po večerji smo odšli na sprehod in se nato odpravili vsak v svojo hotelsko sobo, kjer smo legli v postelje, vendar jaz nisem mogla zaspati, saj sem še vedno razmišljala o vsem lepem, kar se mi je zgodilo tistega dne. Nikoli ga ne bom pozabila.

Leontina Topolovec, 7. a

 

EMA BOŽNIK

Kdo so prijatelji?

Prijatelji so tisti,

ki te razveselijo.

Prijatelji so tisti,

ki te ne izpustijo.

 

Prijatelji ti stojijo

ob strani,

tudi ko nam je težko.

Zato nikoli nismo sami.

 

Tudi, ko ti je hudo,

te pokličejo!

Nikoli nismo sami,

ker nam prijatelji

stojijo ob strani.

 

AJDA KOPRIVNIK

Prijateljstvo

Jaz in ti prijateljici,

prijateljici čvekljivi.

Ko sva skupaj,

čas hitro mine

in pozabiva na prepire.

Najino prijateljstvo

je prava reč,

saj spoznali sva se

v vrtcu k sreč’.

Šolske zvezke izpolnjujeva

in si radi pomagava.

Pomagati, prisluhniti,

zaupati, veseliti se

so najine vrline,

zato najino prijateljstvo ne mine.

 

MAKS OMERZA BOSAK

Moja družina

Mi družina Omerza Bosak smo

in radi se imamo.

Pozimi smučamo,

poleti plavamo!

 

V Socki smo doma,

saj vsak nas pozna.

Maj, Mia in jaz

se igramo kar ves čas.

 

MATEVŽ ŠTRAVS

Družina

Družina ti vedno ob strani stoji,

družina te vedno nahrani.

Družina ti vedno pomaga,

v njej ni vraga.

 

 

 

 

 

 

PESEM O PRIJATELJSTVU

Gal Ribič, 5. N

Prijatelj je ta pravi,

ko roko ti poda

in pozdravi vse rane srca.

 

Ki vedno ob tebi stoji

in se nikoli nasilno

ne ujezi.

 

In potem še družina,

ki zate skrbi

in vedno pomaga.

Družina vedno ob tebi stoji

in če je treba, se tudi ujezi.

 

Ampak najpomembnejše

zapomni si:

ko si v težavah,

vsi pomagajo ti.

 

MOJA DRUŽINA

Karina Vreže, 5. N

Moja družina je moj dom,

topel in varen.

Kadar zgodi se polom,

je pravi moj dom.

 

V moji družini je sreča, veselje,

kadar smo zbrani vsi.

Moja družina mi stoji ob strani,

tudi, kadar boli.

 

Svoje družine ne dam,

ker jo imam rada.

Če pa želiš,

oglasi se k nam.

 

MOJ LAJF

Lea Sentočnik, 5. N

Moja družina je res fina,

z njo nikoli ni dolgčas,

ker je res prima.

Ko je dež ali sonce,

še vedno je na moji strani.

 

Imam brata,

ki vedno gre čez vrata,

ni važno, kje je,

saj vedno se kregava za vse.

 

Mami in ati vedno za zabavo sta,

ko pa je treba delati, pa vedno prva sta.

Jaz pa sem tista, ki nagaja

in še pri enem družinskem članu vztraja.

 

Srečna sem, da družino imam.

Skupaj počnemo vse, kar rada imam.

 

DRAGOCENO PRIJATELJSTVO

Lia Lina Pavlenč, 5. N

Pogled v modrino neba,

nekaj lepega, kar sem lahko opazila.

Videla sem, kako veter

je ptice vodil do njihovih gnezdilnic.

 

Pomislila sem nate,

o tem, kako lepo je najino prijateljstvo.

Vem, da sva se včasih prepirali,

ampak vedno si bila v mojih mislih.

 

Veter, ki je vodil ptice,

je tisti, ki me pripelje sem,

da ti povem, da je najino prijateljstvo

zame vredno ZLATA.

 

PRIJATELJSTVO JE ZANIMIVA REČ

Lovro Hrustelj, 5. N

Prijateljstvo je del vsakdana.

Brez njega lička ne bi bila nasmejana.

 

Ko je prijateljstva konec,

je, kot bi počil velik lonec.

 

Kuhar ne more brez lonca

in pravi prijatelj ne more brez prijatelja.

 

Med odraščanjem gredo naši prijatelji po drugi poti,

a ti ga le pokliči in mu pojdi naproti.

 

Tudi družina nam vedno stoji ob strani,

v vseh temnih dneh in svetlih nočeh.

 

KAJ JE DRUŽINA?

Veronika Bliznac, 5. N

Družina ni samo mama, ata, sestra in brat,

družina je tudi muca,

s katero se grem poigrat.

 

Vsak otrok ima družino,

lahko je velika, mala, srednja.

Družina ti nudi ljubezen, nežnost, spodbudo,

zato je na tem svetu najbolj vredna.

 

Včasih do nesporazumov pride,

a to nam vedno hitro uide,

saj znamo se pogovoriti

in se na koncu spoprijateljiti.

NAŠA DRUŽINA

Naša je družina lepa,

saj jo sestavljamo

trije fantje, zraven

pa imamo še enega dekleta.

 

Ati v vojski dela in doma,

v hlevu veselo si prepeva.

Mami je prodajalka.

Trudi se, da bi čim več prodala

in veliko plačo domov pripeljala.

 

Moj bratec je strojnik in motorist,

rad gre k babici kot turist.

Potem pa sem tu še jaz,

ki sem priden za vso vas.

Na kmetiji rad pomagam, veselo se učim,

ko se na motor usedem, se hitrosti ne bojim.

 

V naši družini radi se imamo

in drug drugega ne damo.

Le zdravja si želimo,

da še veliko naredimo.

 

Jaz in bratec upava,

da šolo uspešno končava

ter se poročiva

in super ženi dobiva.

(Gašper Jelen Ramšak)

 

V NAŠI DRUŽINI

V naši družini smo mami in ati,

jaz, sestrica ljubka in bratec zlati.

Radi se imamo, veselo živimo,

pomagamo si in skupaj držimo.

 

Ati po cesti s tovornjakom divja,

mamica pa kuha in pospravlja doma.

Bratec in sestrica si v vrtec želita,

jaz pa brez šole sem vse  bolj zabita.

 

Saj časi so taki, da doma čepimo,

drug drugemu včasih že grozno težimo.

Ob vsem delu, učenju, igranju in spanju

v domu je našem kot v kakšnem panju.

 

Korona naš ritem je povsem spremenila,

vendar upamo vsi, da bo kmalu minila,

da prijatelje svoje bi lahko obiskali,

brezskrbno na kakšno daljšo pot se podali.

 

Po starem spet mi vsi bi že radi živeli,

saj radi kot zdaj se bomo vedno imeli,

ker naša družina res ni kar tako,

saj ljubezen nas združi in naj bo vedno tako.

(Kaja Kramar)

 

MOJA DRUŽINA

Edina na svetu

ne majhna ne velika,

je moja družina,

ki je super in pika.

 

V moji družini res

znamo veliko,

drug drugemu pomagamo,

to drži kot pribito.

 

V naši družini

živali ne zmanjka,

saj vsakič k nam

kakšna mucka primjavka.

 

Radi se imamo

v družini zelo

in to je lepo,

zato naj ostane tako.

(Urška Komes)

 

OČE IN MAMA

Spoznal sem vaju,

prišel sem na svet.

Z objemom obdala

ljubezni mi cvet.

 

Postal sem mladenič,

ki k željam strmi,

a vidva naučila

sta me dobre stvari.

 

Srečen sem, srečen,

ker te imam,

mama, o, mama,

nikdar te ne dam.

 

Oče moj dragi,

me delat uči,

da lažje premagam

življenjske poti.

(Nejc Apotekar)

 

KORONA

Korona s Kitajske je prišla,

ona nič ni vprašala,

življenje nam ustavila.

 

Šole, vrtce zaprli so,

otroci od doma

se šolamo.

 

Kdaj minilo bo vse to?

Čez glavo nam že

gre zelo.

 

Prva triada v šolo

sedaj že gre,

a petošolcem to nič ne pove.

(Mark Jovanovič)

 

 

NORA LETA

Vedno je lepo,

če ob tebi je nekdo,

ko mladostna leta živiš

in se vsaki stvari smejiš.

 

Ker to nora leta so,

veliko pomeni to,

da mami, oči in sestra s tabo so,

ko potrebuješ jih najbolj.

 

V časih teh odraščati ni lepo,

saj prijatelje pogrešamo zelo.

Ajda Polenik, 6. d

 

 

ŠOLA NA DALJAVO

Danes otroci se pred ekrani učimo,

v šolo ne smemo, da ne zbolimo.

 

Z družino več časa skupaj preživimo,

s prijatelji se le redko dobimo.

 

V šoli s prijatelji vidimo se,

doma se prek Zooma in telefona vidimo le.

 

Z dedkom in babico se redko vidimo,

zato se zelo pogrešamo.

 

Šola na daljavo mi ni všeč,

zato naj gre čimprej preč.

Bor Čater, 6. d

 

PESMICA

 Odraščanje je edinstven proces,

se strinjam, da je res.

Upam, da bo epidemije kmalu konec,

da se bomo zopet imeli fino

in s prijatelji odšli v kino.

In ob prvih spomladanskih žarkih

pozabili na dolgo zimo.

Da se radostni obrazi učencev

drug v drugega zazrejo

in si kaj lepega povejo.

Naj bodo ta leta rožnato odeta

in ostali bodo čudoviti spomini

na najstniška in šolska  leta.

Lana Premuž, 6. D

 

Otroštvo

Ko še majhen sem bil,

sem se vsega veselil.

Na tleh sem ležal

in se hihital.

 

V vrtcu sem sedel

in pesmice pel.

Se mame razveselil,

od brata pa petko dobil.

 

Ko na bazenu sem bil,

me oči je plavati učil.

Na morju pa z njim

sem ribe lovil.

 

Čez nekaj let je

v naši hiši zavladal nered,

saj kužka smo dobili

in se ga vsi razveselili.

 

V zelenih kopalkah sedaj

na plaži sedim,

se z družino veselimo

in s kartami zaposlimo.

Val Hažič, 6.d

 

Všeč mi je doma,

ker babi dobro kuhat zna.

Pri nas vedno se nekaj dogaja,

rada pove soseda Kaja.

Z bratom kričiva,

se po hiši loviva,

mami pa nori,

ker nič pospravljeno ni.

 

Pridni in poredni otroci iz cele vasi,

se vsak dan zberemo na ulici.

Sosed dobi novo kolo,

s prijateljico splezava na drevo.

Skrivamo se in lovimo,

stran od dolgčasa bežimo.

 

Zvečer na kavč pohitim,

pred televizorjem raje kot v šoli sedim,

za lahko noč naju mami objame oba,

počutim se srečno in dobro doma.

Anis Hotko,6. b

 

ŽIVLJENJE IN ZABAVA

ŽIVIM SREDI RAZGLEDNE NARAVE,

VIDIM MESTA, HRIBE IN ZELENE TRAVE.

RAD SE GIBAM IN SEM FIT,

MOJI MOŽGANI SO KOT DINAMIT.

 

V NAŠI DRUŽINI NAS JE PET.

SAMI SI UREJAMO SVET.

IMAMO SE FINO IN LEPO,

MED LETOM PA TUDI KRIZA BO.

 

BREZ PRIJATELJEV BIL BI SVET

PUST IN PRAZEN,

ZATO NI SE MI TEŽKO

USESTI NA KOLO,

DA NE BI BILI NARAZEN.

KORONA JE OBRNILA ŽIVJENJE NA GLAVO,

VSE BO V REDU, KO BOM IMEL ZABAVO.

Tilen Škoberne, 7. d

 

DRUŽINA

Družina je kompas, ki nas vodi

in nas pelje proti usodi.

 

To so mama, sestra, brat.

oče ima vse enako rad.

 

Včasih dosti ni miru,

vsi smo že pri kreganju.

 

Še dobro, da na koncu vsi,

opravičila smo izmenjali

ter v objem se stisnili.

Zana Ledl, 7. d

 

ČAS OTROŠTVA

Preden je oči odprla,

slišala je nežni glas,

Ko se je končno v svet zazrla,

njen jok govoril je – to sem jaz.

 

Jo mama nežno je objela,

hej, punčka, dobrodošla tu med nas,

jo oče je ponosno gledal,

končno dočakal je ta čas.

 

Hitro minila so najlepša leta,

hitro, prehitro čas beži.

Igro zamenjala je šola,

prinesla nove je skrbi.

 

Hodi v šolo, se uči,

nasproti odraščanja hiti.

Ljubi otrok, kam se ti mudi?

Hitiš kot konj brez vajeti.

 

Rada bi vrnila se

v tiste lepe otroške dni.

A otroštvo je odšlo,

vrnilo nikoli se ne bo.

 

Takšna je življenjska zgodba

vsakega od nas,

kot izteče se pogodba

mine tudi otroštva čas.

Nastja Premrl, 7. d

 

Z majhnimi koraki,

A velikimi željami

Vstopam v velik svet.

Enkrat gre, drugič ne.

Trčim ob oviro.

Je pa tudi rešitev,

Ena, moja družina.

Jaz 07

 

DRUŽINA JE LJUBEZEN

Družina je ljubezen,

je topel stisk roke.

Mama, ki objema svoje otroke.

Je oče, ki ti podari nasmeh

takrat, ko si čisto na tleh.

 

Pri babici vedno dobro diši

in dedek s šalami te razvedri.

Je sestra, ki vedno ob strani ti stoji.

Družina je ljubezen.

Lara Jazbinšek, 8. b

 

ODRAŠČANJE

Odraščanje je lahko lepa stvar,

ampak le, če si vesel in zdrav.

 

Pri odraščanju te nihče ne razume,

saj imaš tudi ti veliko ljudi za nerazumne.

 

Pri odraščanju je tvoj največji sovražnik šola,

saj je center večnega napora.

 

Odraščanje je pa kljub temu nadvse prijetno in zabavno,

saj z vrstniki veselo se smehljamo.

  Martin Ceraj, 8. b