PRVIČ NA KOLESU

KO PRVIČ ŠEL SEM NA KOLO,

PREKUCNIL SEM SE DOL.

MISLIM, DA BO DRUGIČ ŠLO,

A SEM ZABIL SE V KOL.

 

VIDIM NEKI ČUDNI ZNAK,

KAJ LE TO POMENI.

POSTAL SEM PRAVI ŽE PRVAK,

TO JE B’LO POCENI.

 

A TO NE RAZLOŽI,

ZAKAJ NA CESTI TO TIČI.

POVEJ, POVEJ ZDAJ TI,

ČE NE TA REČ ZBEŽI.

 

TO JE ZNAK, PROMETNI ZNAK,

TA NE BO ZBEŽAL.

ON JE PRAVI RES JUNAK,

IN NE BO NIČ ZNAL.

NIKA,TEJA 5. c

LISICA IN KOKOŠ

Nekega dne lisica v gozdu je živela,

ko kar naenkrat kokoši si je zaželela.

 

Tako odpravi do bližnje se kmetije,

misleč, da to je pot do obilne požrtije.

Tam pričaka pravo presenečenje jo malo,

skoraj nič več kokoši ni ostalo.

 

Zagleda le eno, suho, staro,

od začudenja bi skoraj jo pobralo.

Kokoš pa pravi: »Prosim, pusti me živeti!

Od mene ne moreš veliko imeti!«

 

»Nikar ne stokaj, ti si kriva!

Le kam druge si kokoši skrila?«

ji lisica je odgovorila.

 

»Nikamor. Nobene nisem videla že kakšen teden, dva,

izginotje moja krivda ni bila.«

pove kokoš prestrašeno, kar se le da.

 

»Nekaj mi pravi, da ti si zvita,

da tvoja zgodba je v laž ovita.«

Ko torej to lisica reče,

kokoš takrat že urno teče.

 

Lisici jo uspe skoraj dohiteti,

a ta pernata žival poskusi še leteti.

Na žalost pa kokoši ne letijo,

zato vse skupaj se obrne v grozno polomijo.

 

Zver kokoško ulovi,

ker pa so skoraj same kosti,

lisica nikakor sita ni.

 

Odpravi se tarnati pod most,

ter določi, da bo šla na post.

Saj se ji brez veze zdi,

da ona same koščene kokoši dobi.

 

Pia Vrečko, 7.a

Vlakec

Vlakec gre po tirnicah,
tirnice ga nosijo cel dan.

”Dajte mi vozovnice,”
sprevodnik reče nasmejan.

Vlakec dela ”puh, puh, puh”
celi dan, celi dan,
tirnice ga nosijo
celi dan, celi dan.

”Kaj pa delaš vlakec ti,
ti vlakec puhasti?”
je vprašal ga sprevodnik sam,
sprevodnik nasmejan.

Vlakec vozi celi dan,
celi ljubi dan,
veselo piska celi dan,
celi ljubi dan.

Tirnice ga nosijo
celi ljubi dan,
kdo mi pa verjel bo  to
cel ljubi dan.

Tako se je zgodilo to,
in sedaj je vse lepo.
”Ali veste, zakaj je vse to?
Ker se voziti z vlakom je lepo!

Kornelija Rezar

ZMAJ V KONJIŠKI GORI

Nekoč je v Konjiški  gori živel zelo hudoben in požrešen zmaj. Vsak teden, ko je postal lačen, je z glasnim rjovenjem priletel v vas. Na travniku, kjer se je pasla živina, je zgrabil najlepšega bika ali kravo in žival odnesel v svojo votlino ter jo požrl.

Kmetje so tarnali, da jim bo zmaj požrl živino in ne bojo imeli s čim orati polja. Možje so se zbrali, ”staknili” glave in modrovali, kako bi ugnali zmaja. Domislili so se, da bodo skovali velike železne spone (”klanfe”), s katerimi bodo zaprli zmajevo votlino.

Vaškemu kovaču so naročili, da naj čim hitreje izdela spone. Ko so bile spone narejene, so se zbrali najpogumnejši možje, jih odpeljali na goro in z njimi zaprli zmajevo votlino.

Ko se je zmaj prebudil, ker je postal lačen, se je hotel zapoditi iz svoje votline, a so ga velike železne spone zadržale. Zmaj je bruhal ogenj, rjovel in mahal z repom tako, da se je tresla Konjiška gora, a spon ni mogel premakniti.

Od takrat naprej se je živina mirno pasla na travnikih, kmetje so v miru, brez strahu, da bo priletel zmaj, obdelovali polja. Še leta potem pa se je večkrat slišalo rjovenje in razbijanje zmaja v Konjiški gori.

Dedek je vedel povedati, da je nekoč te spone tudi sam zagotovo videl.

Marina Operčkal, 6. d

SPET TA ŠOLA

Upali smo, da se počitnice nikoli ne bodo končale,
a so nas mame vseeno s prvim septembrom v šolo poslale.
Pa smo sedli v šolske klopi.
Pozor! Tu šale več ni.

Pozabimo na sončenje na plaži,
zanimati nas morajo tudi matematični izrazi.
Ne rabimo poznati vseh vrst sladoleda,
učitelji predvsem želijo znanje iz prejšnjega razreda.

Zato pripravite se na učenje:
slovenščina, angleščina ter matematika – in ja, tudi deljenje.
A z dobrimi prijatelji to ni problem,
sploh, če kakšno nalogo prepisati smem.

In zdaj, ko smo povedali nasvete vse,
naj se novo šolsko leto uspešno začne!

Pia Vrečko, 7. a

Projekt pravljice v tretjem razredu

Ob strani

MATI IN NJEN SIN

Nekoč pred davnimi časi je v hiši z enim prostorom živela enica s sinom, žena je poleti delala na grajskem vrtu, pozimi pa si je službo poiskala zelo težko.
Pozimi je prala perilo v reki in k njej je pristopila vila in rekla: »Pojdi domov in se ogrej, bom jaz oprala perilo. Vila je res oprala perilo, ženica se je zahvalila. Tako je vila vso zimo prala ženici perilo, dokler ni prišla znova pomlad.

2016-06-22-pravljice-1

Gašper Krajnc, Nik Sevnik in Martin, 3. a

 

LILI IN BINE NA POHODU NA GORO

Lili in Bine sta odšla na izlet na goro. Na poti je začelo snežiti. Lili in Bine sta se zelo razveselila snega. Prišla sta na goro in Binetu je spodrsnilo.
Na gori sta naredila snežaka in se smučala do večera. Ko sta prišla domov, sta zakurila ogenj. Zunaj je bilo že polno snega.
Začela sta se kepati in Lili je po pomoti vrgla kepo v Binetovo oko. Lili se je Binetu opravičila in Bine ji je oprostil. Postalo je zelo temno in hladno. Odšla sta v hišo.

Oblekla sta se v pižami in zaspala. Počil je lonec in pravljice je konec.

2016-06-22-pravljice-2   2016-06-22-pravljice-3

Taja Dolinar in Anna Š., 3. a

 

NAJBOLJŠI PRIJATELJI PINGVINI

Pred davnimi časi je na južnem tečaju živel pingvin. Ni imel prijateljev. Mislil je, da je sam. Odšel je na pot, da bi našel prijatelje.

Srečal je severnega medveda. Vprašal ga je, kje bi lahko našel prijatelje. Medved mu je svetoval, da naj gre naprej, kjer bo srečal morskega leva. »Morski lev ti bo povedal, kje najdeš prijatelje pingvine.«

Tako je pingvin poslušal severnega medveda in prišel do morskega leva. Pingvin je vprašal morskega leva, kje bi našel svoje prijatelje pingvine: Ta mu je svetoval, da gre do morskega slona.

Pingvin je ubogal morskega leva in odšel do morskega slona, ki mu je rekel: «Imaš srečo, malo naprej je pingvinova vas. Tam boš našel pingvine.«

Pingvin se je zahvalil in se odpravil tja, kamor ga je napotil morski slon. Prišel je do pingvinove vasi, kjer je našel prijatelje: Piko, Anžeta in Čenčo. Igrali so se do mraka. Postali so prijatelji do konca svojih dni.

2016-06-22-pravljice-4

2016-06-22-pravljice-5

Julija Štravs in Sara Selčan

 

TRIJE PALČKI

Nekoč pred davnimi časi je živela princesa po imenu Izza. Nekega dne je odšla v gozd in našla gobo. Bila ji je všeč in jo je odtrgala. Pod njo so živeli palčki. Odnesla jo je domov in pojedla. Palčki so zamerili, da jim je podrla dom. Zato so ji neprestano nagajali.

Nekega dne jih je opazila in vprašala kaj je narobe. Odgovorili so ji, da jim je pojedla dom. Nato so ji znova nagajali. Princes je razmislila in jim dala nov dom. Palčki so bili srečni.

Pravljice je konec, ker je počil lonec.

2016-06-22-pravljice-6

2016-06-22-pravljice-7  2016-06-22-pravljice-8

Lara Jazbinšek, Elizabeta, Taja Selčan, 3.b

 

MIŠJE POTOVANJE

Nekoč v stari koči sta v mišji luknji živeli mama miš in miška Mini. Mini si je želela ogledati svet. Nekega dne se je zbudila že ob zori. Pripravila si je popotnico in odšla na pot. Na poti je srečala mačka s klobukom. Ker je vedela, da je maček njen smrtni sovražnik, se je tako prestrašila, da je skočila v zrak. A maček se ji je lepo prijazno prestavil in povedal, da je Maček. Nato se je miška še sama predstavila. Spoprijateljila sta se in miška ga je odpeljala domov. Mama se je sprva prestrašila, potem pa spoznala, da je prijazen. Živeli so srečno do konca svojih dni.

2016-06-22-pravljice-9  2016-06-22-pravljice-10

Špela Krajnc, Veronika Forštner, Barbara Špes, Nika Kroflič, 3.a

UČENCI PRVEGA RAZREDA POŠ Socka SO SE SPEMENILI V PESNIKE …

JAZ – PESNIK

 

MOJI MAMI SE ZDI,
DA TINKARA NIČ NE SPI,
DA PONOČI LE LEŽI
IN BONBONE V ŽEP TIŠČI.

TINKARA ŠTRAVS

 

MENI SE SLADKO GODI,
KER ME ANŽE VES ČAS LOVI.
JAZ SE VES DAN SMEJIM,
ZATO ZVEČER PRVI ZASPIM.
JAZ SEM LUMP,
ZATO IZGUBIL SEM GUMB.

JAKA BOŽNIK

 

MENI SE PA RES ZDI,
DA MUCA PREVEČ SPI.

STAŠA MARKIČ

 

ŠOLA JE ZAKON, ŠOLA JE KUL.
ČE Z NJO SI OBSEDEN, SI VEDNO ZASEDEN.
KO NALOGO DELAM, ME GLAVA BOLI,
ZA V ŠOLO PAKIRAM SAME TEŽKE STVARI.
GOSPA MAJA UČI NAS VELIKO STVARI,
JE KONEC POUKA, NASMEH VELIK DOBI.

GAIA PRIMOŽIČ

 

MENI SE SLADKO GODI,
KER ME ANŽE VES ČAS LOVI.
JAZ SE VES DAN SMEJIM,
ZATO ZVEČER PRVI ZASPIM.
JAZ SEM LUMP,
ZATO SEM IZGUBIL GUMB.

JAKA BOŽNIK

 

ANŽE MOJE JE IME.
KO ZUNAJ MRZLO JE,
TOPLO SONCE GREJE ME.

ANŽE BOŽNIK

AFRIŠKA DOGODIVŠČINA

Ob strani

2016-06-22-afriskaŠtefan je filmski snemalec. Z ekipo potuje po Afriki in snema filme o živalih.

Nekega dne, ko je na safariju ravno snemal žirafe, je nenadoma nekaj počilo. Zagledali so divje lovce. Videli so, da so divji lovci na lovu za žirafami. Divji lovci so se prestrašili in zbežali.

Štefan in ekipa so tako pregnali divje lovce in posneli film.

Nina Jelenc, 2. s