Ljubezen je reka,
ki se nikoli ne ustavi.
Lahko jo dobiš,
če si jo močno želiš.
Splete se med dvema,
ki se imata resnično rada.
Skupaj se z roko v roki sprehajata,
smejita in veselita.
Ko odrasteta, si hiško zgradita
in se vanjo vselita.
In kar kmalu se poročita,
družino zaželita in nekega dne
dojenčka dobita.
Tia Trobiš, 4. r. POŠ Šmartno
Ko fant in punca se imata rada,
v mislih srček je.
Oče vpraša, kdaj poroka bo.
Kmalu, odgovori mu mama,
saj rada se imava.
Tai Žužek, 4. r. POŠ Šmartno
Ljubezen je lepa stvar.
Če jo deliš z nekom,
je lepši dan.
Fant in punca se ljubita,
ko ljubezen je zašita.
Mama in oče pravita, kdaj bosta skupaj bila.
Gregor Novak, 4. r. POŠ Šmartno
Ko nekoga zagledaš in se zaljubiš,
čutiš nekaj močnega v sebi –
tako, da ti kar srce razbija.
In ko ti reče, rad te imam,
se ti pojavi smeh na obrazu.
Mija Drobnak, 4. r. POŠ Šmartno
Ljubezen je vse na svetu,
ker je čarobna in vesela.
A kje kupiš ljubezen?
Ljubezni ne moreš kupiti!
Ljubezen se samo zgodi
in v trebuščku ti metuljčke zbudi.
Timotej Razgoršek, 4. r. POŠ Šmartno
Lahko, da le kratek je trenutek,
ko prevzame tisti te občutek.
Ko ne veš ne kod, ne kam,
ko na njegov pogled čakala si zaman.
Ah, ne! To zaljubljenost pa že ne more biti,
da s tako svetlobno hitrostjo mogla bi v tvoje misli priti.
In vendar opazuješ ga,
poslušaš vse, kar za povedati ima.
Ter upaš, da ta dan boš dočakala,
ko skupaj z njim se boš smejala,
ko kakšno dobro knjigo lahko bosta prebrala,
novo poglavje v življenju zapisala.
Pia Vrečko
Ljubezen je huda bolezen.
Ko pride ljubezen, je marsikdo jezen.
Ko si zaljubljen, se ti zdi,
da letiš kot ptica in da na krilih vetra sediš.
Ko všeč ti je nekdo,
ponoči vedno gledaš zvezde v nebo
in sanjaš,
kako v objem stisnil bi jo.
Timotej Gorečan
Av, av, to boli,
ko me jež na križ dobi.
Se mi malo posmehuje
in si usta oblizuje.
Sin me gleda ves potrt,
verjetno žalosten na smrt.
Potem pa jaz se razjezim,
ježu na glavo se odkotalim.
Ostra bitka se začenja,
moje telo se močno napenja.
Jež me z glave ne dobi,
ko moje telo že skoraj popusti.
”Mama, mama, bodi močna,”
mi reče hčerkica poskočna.
Ko me še enkrat spodbudita,
moje noge dobijo kopita.
Ježa brcnem daleč stran
v visoki samostan.
Tam ga punčka posvoji
in mu hrano priskrbi.
Tam mu tudi dom zgradi,
da lahko lepo živi,
tako da nima več skrbi,
kajti v to življenje privoli.
Tedaj pa hruškini otroci,
zakurijo kamin.
A hruška gleda le bodico,
ki v bitki dobila jo je za spomin.
Petja Berk, 5. c