Prijatelj je tisti ki te ima rad,

pa naj bo zima ali pomlad.

Naj sije sonce ali toča pada,

prijatelja se imata vedno rada.

Vedno si zaupata,

in skrivnosti si ohranjata.

Drug drugega spoštujeta.

Ob prijatelju ti je lepo,

zato ne pozabi,

prijateljstvo je več vredno kot zlato.

Kornelija Rezar, 2. A

Kadar počutiš se slabo,

če ti v šoli nič ni šlo,

kadar jezen si sam nase,

ko najraje bi cel dan strmel v televizijske oglase.

Pa razmišljati začneš,

o stvareh, ki jih dejansko rad počneš.

Odpre se ti pogled v povsem nov svet,

kjer tvoje misli meja so edina,

življenje tam nikoli ni črnina,

in ne oveni nobeden rožni cvet.

Proti troglavemu zmaju se bojuješ,

seveda vedno zmagaš,

včasih Pepelkine čeveljce obuješ,

ali pa Sneguljčici najti pravo pot pomagaš.

Svoboden si.

Zgodba poteka, kot se odločiš ti.

Za mnenja drugih tebe ne skrbi.

In naslednji trenutek vse zbledi,

realnost iz domišljijskega sveta te prebudi.

A pozitivni občutek je še vedno tam,

ne pusti ti, da si sam.

Odžene slabe misli stran,

ti že z dvignjeno glavo gledaš v naslednji dan.

Pia Vrečko

Domišljija ima svoj dom v mislih
in v njih živi.

Domišljija si rada domišlja
razno razne stvari.

Domišljija ima otroke,
ki so prav tako domiselni kot je ona
in si domišljajo vse stvari na obroke.

Kdor z domišljijo dolgo živi,
se mu dolgo dobro godi.

Kornelija Rezar, 2.a

NEKEGA DNE JE PIKO SPOZNAL PUHIKO. IGRALA STA SE IN OVČKA PUHIKA JE PADLA. MEDVEDKA PIKA JE OBTOŽILA, DA JO JE SPOTAKNIL. BILA STA NAJBOLJŠA PRIJATELJA, AMPAK TO JE BIL RAZLOG, DA STA SE RAZŠLA. PUHIKA JE ODŠLA, MEDVEDEK PIKO PA JE OSTAL TAM IN JE ZELO, ZELO JOKAL. OVČKA PUHIKA JE DOMA RAZMIŠLJALA SAMO O MEDVEDKU PIKU. PIKO JE ODŠEL DOMOV IN TAKO JE BIL ŽALOSTEN, DA JE ŠEL KAR SPAT. KO SE JE ZBUDIL, JE ODŠEL NA TRAVNIK. KMALU ZA NJIM SE JE PRIKAZALA ŠE OVČKA PUHKA. OPRAVIČILA STA SE DRUG DRUGEMU IN SE OBJELA. SPET STA BILA NAJBOLJŠA PRIJATELJA.

Klara Jančič, 2. a

Za devetimi gorami in sedmimi vodami je živel čarovnik Adam.

Imel je čudno škatlo, ki jo je imenoval Čira-čara-bum. Imel je dva sinova, ki sta hotela vedeti, kaj je v škatli. Skovala sta načrt. Ko bo Adam zaspal, bosta vzela škatlo Čira- čara-bum. Ampak Adam je vse slišal. Šel je v spalnico in iz lepenke naredil podobno škatlo, ker ni hotel, da izvesta, da so v škatli zlati copati. Te copate je našel na daljnem otoku. Hotel jih je podariti svoji ljubi ženi, a še ni utegnil.

V škatlo iz lepenke je dal dve majici in jo nastavil sinovoma. Ko sta jo sinova skrivaj odprla, sta bila neprijetno presenečena in razočarana. Namesto skrivnostnega predmeta le dve stari, strgani majici. Adam pa se jima je smejal.

Ko je žena končno prišla, ji je Adam podaril škatlo Čira-čara-bum. Žena je škatlo odprla in zgodilo se je nekaj nenavadnega. Copati so z zlatim prahom posuli vso hišo. Naslednji dan so prenovili še streho, malo pospravili in pripravili obilno pojedino s pečenko, praženim krompirjem, pečenim piščancem in rižem. Kmalu je bilo tekmovanje in izbira najlepše hiše v vasi in najboljših jedi.

In veste, katera hiša je zmagala?

Adamova! In to samo zaradi ZLATIH COPAT. Od takrat so srečno in lepo živeli do konca svojih dni.

                                                                                  Lara Čebular, 3. c

Nekega dne si je miško čevljarček izumil zlate copate.

To je slišal medved Piko. Odšel je k prijateljici lisički Lari. Vprašal jo je, ali je slišala po radiu, da je miško izumil zlate copate. Odšla sta k mišku in ga vprašala, če lahko dobita zlate copate.

Miško je rekel: »Seveda, lahko! A niso zastonj. Stanejo 7,50 jagod.«

»Ojoj,« je zakričal Piko: »Doma sem pozabil denarnico. Samo ponjo grem. Takoj bom nazaj.«

Ta čas je Lara odšla po sladoled, ki so ga delili na drugi strani jase. Medved Piko je imel prav. Takoj je bil nazaj. Piko je vprašal: »Kje je Lara?« Miško mu je rekel: »Na sladoled je šla. Tam na drugi strani je.« Piko je šel  k Lari in jo vprašal: »Ali si greva kupit zlate copate?« »Najprej pojejva sladoled,« mu je odgovorila lisička Lara.

Pojedla sta sladoled in se vrnila k mišku. Mišek jima je rekel, da sta prepozna, ker je zmanjkalo zlatih copat.

»Bova prišla pa jutri,« sta rekla Piko in Lara.

Odšla sta domov in se naspala. Naslednje jutro je Piko navsezgodaj zjutraj prišel pred Larina vrata in potrkal: tok, tok, tok. »Lara!!!« je zaklical. Zbudil je Laro.

»Zakaj si tukaj?« »Si že pozabila? Greva po zlate copate, a ne?« se je veselil Piko.

Šla sta k čevljarčku mišku. Na vratih je pisalo: Danes je zaprto, ker je praznik. Nihče se ni spomnil, razen miška, da ima lisička Lara rojstni dan. Miško se je pritihotapil do njene hiše in na vrata obesil napis: VSE NAJBOLJŠE!

Ko sta Lara in Piko šla domov, sta na poti videla balone. Potem se je tudi Piko spomnil, da ima Lara rojstni dan. »Takoj pridem! Tu me počakaj,« je rekel Piko. Piko je šel v trgovino po torto. Kmalu je prišel nazaj, v rokah je nosil škatlo, v kateri je bila slastna torta. »Kaj pa imaš?« je zanimalo Laro. »Presenečenje!« ji je odvrnil Piko. Šla sta k Lari domov in tam ju je že čakal miško. Zakričal je: » Vseee najboljšeee, draga prijateljica Lara!«. Za darilo je dal obema zlate copate. »Juhuhu!« sta rekla Piko in Lara.

Posladkali so se s torto, nataknili zlate copate in živeli so srečno do konca svojih dni.

                                                                       Lucija Slemenšek, 3. c