Pesem se prične,
Ko pesniku rima v glavo šine.
In ko nastane prva kitica,
Se čudežno odpre pesmica.

Poet misli in razmišlja
In si razne rime domišlja.
Saj domišljija je brez meja,
Če se pesniku le da,

Ko pesem se sestavi,
Recitacije se opravi,
Skupaj verzi se postavijo
In vsi ob deklamaciji uživajo.

Biti pesnik ali poet
Ni prav lahko za počet.
Saj idej ti kar vrvi po glavi,
Če le pesnik ti si pravi.

(Hana Ravnak, 6.d)

Pesem napiše pesnik ali poet,
Ki v svoje je misli ujet.
V pesmi kitica stoji
In verz zraven sedi.

Pesem je umetnost prava,
Rima je njena uprava.
Brez rime pesmi ni,
Če jo poslušaš, se ti kar spi.

Vsaka pesem je lepa tudi zapeta,
Deklamirana in prezirana.
Pesniki so zasanjani,
Ideje jim letijo z neba in to se ne konča.

Vsaka pesem se konča,
mogoče bo tudi ta
za večno odšla.

(Ožbej Kotnik Vačovnik, 6.d)

Prijatelji so kot zaklad,
moraš jih imeti rad.
Pravi ti ob strani stojijo,
slabi vedno stran bežijo.

Prijateljstvo je kakor vlak,
odpelje včasih stran se kak,
a nov čez nekaj časa pride,
saj prijateljstvo ne mine.

(Hana Ravnak, 6.d, OŠ Vojnik)

Včasih vprašam se,
ali vse to res potrebno je.
Ves jok, žalost in obup …
Pa vseeno ni lepšega kot to,
da pogledaš me v oči, nežno se nasmeješ mi.
In ko zazrem se v tvoje modre oči, ves svet spet pomemben se zdi.

(Monika Petek, 7.c, OŠ Vojnik)

Rima v pesmi je zato,
da se pesem rima,
brez rime bi bila kot temna pesem,
ki nima konca.

Pesništvo težko je zelo,
saj rime najti je težko.
Pesmi lepe konec bo,
saj zaloge rim zmanjkalo bo.

(Nuška Rožman, 7.c, OŠ Vojnik)

Sonce, morje, skale, zrak,
dan dnevu čisto je enak.
Glavno je,
da vsi smo zdravi
in se oglašamo s pozdravi.

(Sara Vozlič, 6.d, OŠ Vojnik)

Življenje je kot vlak,
ki se nikoli ne ustavi,
a ko se enkrat le ustavi,
nikoli več ne pelje naprej.

Ko ti življenje ponudi priložnost,
je nikoli ne zapravi.
To ti bo koristilo,
saj priložnost zamujena
ne vrne se nobena.

(Tia Brežnik, 6.d, OŠ Vojnik)

Le kaj se zgodi,
ko v trebuhu zaščemi,
v srcu zadrhti
in v mislih ugasnejo se vse luči?

To čuti se takrat,
še posebej ko prične se pomlad,
ko metuljčki letajo naokrog,
dnevi postajajo magični kot samorog.

Nič ne vidiš,
nič ne slišiš.

To zgodi se nam velikokrat.

(Lara Majcen, 8.b, OŠ Vojnik)