Pravilna prehrana pomembna je zelo,

saj tako poskrbimo za svoje telo.

Ogljikovi hidrati in beljakovine,

vse to hranilne vrednosti so »fine«.

Potem sta tu še sadje in zelenjava,

le jejte jabolka, zelo so zdrava.

Korenček dober je za vid,

vitamin A ti pomaga pridobit.

Kmetje so se potrudili,

da mi mleko radi bomo spili.

Če želimo z medom se mastiti,

čebele bomo morali prositi.

Kruh domač veliko boljši je kot iz trgovine,

po njem se vedno nam cedijo sline.

Upam, da ga imate radi vsi,

tradicionalni zajtrk naj živi!

Pia Vrečko, 6. a

Domača hrana najbolj zdrava je,
saj iz domačih žit narejena je.
Zelenjava iz domačega vrta najboljša je,
saj z ljubeznijo posajena je.

Hrana iz daljnih krajev slaba je,
saj za obstanek zelo škropljena je.
Banana, kokos ter druga hrana iz daljnih dežel slabša je,
saj dolgo pot prepotovala je.

Krave, čebele ter druge živali delavne so,
ampak ljudje večkrat zlobni smo,
saj hrano, ki nam jo pridelajo
velikokrat v smeti odvržejo.

Ema Ban, 6. c

Nekoč je živel cesar, ki je zelo cenil nova oblačila. Pravzaprav vsa, ne le nova. Kakor  je dobil novo obleko, jo je pomeril,  pa če je bilo to med kosilom. Nekega dne pa sta prišla na dvor volk in lisica.

Cesar je prišleka gostoljubno sprejel in jima dodelil najlepšo sobano. Imela je veliko okrasja, dragega pohištva in ne nazadnje tudi božično smrečico. Volk in lisica sta trdila, da pečeta specialitete iz različnih narodov, držav. Zato je cesar spremenil svoj okus za obleke. Odločil se je, da bo namesto oblačilom zdaj več časa posvetil hrani. In bilo je tako. Volk in lisica sta dobila vlogo kuharjev in se dan za dnem smejala,  da je cesar nasedel, da sta kuharja.

Tako je bilo tri leta, ko so se v hrani nenadoma pojavile mravlje pod vodstvom slepega mravljinca drugega in delale rove. Cesar se je pritožil nad kuharji. Vse je odpustil, le volka in lisico je pustil kuhati na dvoru. Skušala sta pregnati mravlje, a vsakič, ko sta jih pometala skozi okno, so se zopet prikazale v testu. Rekla sta cesarju, da potrebujeta mrčesnik in cesar ga je šel kupit.

Ko je odhajal s trga, se je ustavil na plaži, onkraj vasi. Ko se zleknil, je v grmovju uvidel lesket neke palice. Previdno je segel po njej, jo povlekel k sebi in si jo ogledoval. Ker je bil tako zatopljen v palico iz zlate kovine, ni opazil kače, ki se mu je ta čas približala.  Siknila je in  cesar se je obrnil in kača se mu je nasmehnila. Vrnil ji je nasmeh in jo vprašal, kaj dela tu. Rekla je, da bi mu rada dala nekaj, česar še ni poskušal razumeti. Vprašal je, kaj je to. A ona mu je izročila list, na katerem je pisalo: LJUBEZEN. Ko se je ozrl po kači, je ni več videl, zato se je vrnil na dvor.

Volk in lisica sta hrano  poškropila s sprejem in jo prinesla na mizo. Ko jo je cesar zaužil, se je začel dušiti. Takrat se je prikazala kača. Poljubila je cesarja, ki je znova oživel. Kača se je spremenila v deklico, v bistvu princeso in mirno gledala cesarja.  On jo je zaprosil in poroka je bila isti dan.  Volk in lisica sta bila odpuščena, mravelj ni bilo več in vsi so bili srečni. Vendar pa  cesar še zdaj ne ve, kaj najbolj ceni: oblačila ali hrano.

Pina Berk, 6. b

To morje je vse,
kar imam.
Njegove zrcalne globine so moj dom.
zaman si želim na neskončna obzorja,
na nebesne modrine,
kjer sem nekoč sijala
kot biser v oceanu,
na nebesno modrino,
ki je nikoli več videla ne bom.
Kje ste moje ljube PRIJATELJICE?
Ah, tam daleč na nebesnem nebu!
In jaz?
Na dnu morja
zvezda oceana,
v globini srca čutim,
kako sem sama.

Klara Germ 9. a

V šoli se lahko veliko naučimo in potem znamo,
a kaj, ko na urniku to matematiko imamo.
Kmalu na vrsto pridejo tudi spraševanja,
takrat imamo problem, saj se nam o snovi sploh ne sanja.

Seštevanje, odštevanje, deljenje in množenje,
ali to je sploh pomembno za življenje?
Potem so tu še enačbe in izrazi,
ter podobni vsi prikazi.

A navsezadnje matematiko le znati je treba,
če ne zaradi drugega, vsaj zaradi ugleda.
Ko petico dobimo, nismo več obremenjeni,
še ti z matematiko prijateljstvo skleni.
Pia Vrečko, 6. a

Pravljična bitja frčijo vsepovsod,
nekatere pravljice pa se prenašajo iz roda v rod.
V njih so tudi čudežni predmeti
ter števila, če znaš šteti.

Od čarovnic, ki kuhajo napoje,
do škratov, ki skakljajo kar tako po svoje.
Pa dodamo Andersena in še Grimma,
tako prav vsaka pravljica bo prima.

In ne pozabimo na zaključek,
da bo res popolno, v kotel vržemo še ključek.
Zdaj pa na glavo poveznite si lonec,
da lahko rečem: »Te pesmice je KONEC «.

 
Pia Vrečko, 6. a

Nekoč sta živeli dve žabji družini vsaka v svoji vasi. Ena je živela v Žabjem Dolu, druga pa v Žabji Gori. Niso se poznali, hči Žaba in sin Krak pa sta bila prijatelja.
Krak in Žaba sta se srečala na prehodu za žabe. Tam je Krak rekel, da naj pride Žaba danes zvečer za grmovje pri vaški gostilni. Ko je bil večer, sta se Žaba in Krak srečala. Tam je Krak rekel Žabi, naj nikomur ne pove, kaj ji bo dal. »Namreč, predajam ti pol srca. Če to srce združiva, naju to popelje v svet fantazije. Ko boš pripravljena za potovanje, mi povej, ker takrat bova odpotovala.« Naslednji dan je Žaba rekla Kraku, če je pripravljen na potovanje. Krak je dejal: »Jaz sem, potem pa pojdiva.« Ko sta združila srce, jih je ta popeljal v svet fantazije. Ko sta prišla, sta se začudila, kajti česa takega še nista videla. Prišla sta namreč v KRAKASTILEND. Tam sta šla na vsako pustolovščino. Nato sta priskakljala v narobe obrnjeno mesto, v zavito mesto, v visoko mesto in še v več mest. Ko sta hotela oditi, sta opazila,da ni src. Potem sta se spomnila, da je na srcu pisalo: Srce najdeš le v srcu. Nato sta iskala in iskala ter prišla do trgovine Srce, a tam ga nista našla. Iskanje sta nadaljevala. Prišla sta v gozd. Tam sta srečala medveda. S Krakom sta se spogledala v oči in se spopadla. Metem ko sta se spopadala, je Žaba opazila na medvedovi nogi srce. Hitro je vzela srce in ga dala na polovico. Takrat sta se Žaba in Krak vrnila domov.
Doma sta se vedla čisto normalno, kot da se ni nič zgodilo. Samo onadva sta vedela, kaj je bilo in nihče drug. In tega dne ne bo pozabil nihče.

Matic Kugler, 6. b

Nekoč pred davnimi časi je živela čarovnica po imenu Mizi. Ta Mizi je bila doma v stari, zelo majhni hišici.
Nekega sobotnega večera se je odpravila na sprehod. Hodila je in hodila ter se kar naenkrat izgubila. S seboj je imela zelo star zemljevid, ampak na zemljevidu ni bilo označene te poti. Pomislila je, da bi se pričarala domov, samo ni imela s seboj svoje čarobne palice. In ker si ni mogla pomagati, je odšla po poti naprej. Kar naenkrat pa je iz grmovja skočila mačka. Mizi se je na smrt prestrašila, ampak ko je pogledala mački v prelepe modre oči, se je tako rekoč zaljubila v njo in si rekla, da jo bo vzela s seboj na to strašno pot. Ko se je zmračilo, sta si z muco poiskali zavetje. Naslednji dan sta spet hodili po tej potki. Kar naenkrat sta prišli do grozljive vasice. Odšli sta do ene izmed teh hiš ter pozvonile. Vrata je odprla ena stara ženska, ki je še komaj govorila, ter ju povabila na skodelico čaja. Mizi je bilo malo strah te ženske, ker je čutila, da je hudobna. Ta ženska jo je usmerila po poti, ki ji ni bila čisto nič znana. Vseeno se je odpravila po njenih navodilih. Ko je bilo konec te vasice, je prispela do gozda. Tam so se začele dogajati čudne stvari in bilo jo je strah, saj je prispela do HUDIČEVEGA GOZDA. O tem gozdu je že brala v reviji, pravijo, da se v tem gozdu dogajajo čudne stvari. Če enkrat zaideš v ta gozd, ni več poti nazaj. Postalo ju je zelo strah. Hoteli sta se obrniti nazaj, ampak izhoda ni bilo več. Tudi muca je začela trepetati. Mizi in muca sta vseeno odšli naprej. Mizi se je ta gozd zdel zelo čuden, saj se ji je zdelo, da je po gozdu megla, da so se drevesa oglašala. Naenkrat sta zaslišali, kot bi nekdo letel za njima. Ozrli sta se nazaj in zagledali staro ženico iz vasi, ki se je spremenila v hudobno čarovnico. Ta hudobna čarovnica je prišla do nje in ji rekla, naj ji da ta star zemljevid. Mizi ji je seveda rekla ,da ji ga ne da in jo vprašala, zakaj ga hoče imeti. Čarovnica ji je povedala, da je ta zemljevid čaroben, saj legenda pravi, da tisti človek, ki ima ta zemljevid lahko pride do zlate palice. Mizi je za to palico že slišala, ampak je mislila, da je to samo mit.
V trenutku je Mizi zgrabila metlo in jo čarovnici strgala iz rok ter z muco odletela, ter se napotila naravnost po to zlato palico. Seveda je bila to težka pot. A je vseeno uspela priti do nje. Vzela jo je in na metli sta se Mizi in muca srečno vrnili domov.

 
Lara Strgar 6. c