PRIJATELJSTVO

Prijateljstvo je lepo,

je sončno in pa slepo.

 

Ima 2, 3, 4, 5, 6 prijateljev,

posebnih, iskrenih in prijetnih.

7, 8 in 9 pa postane že projekt.

 

Pri njem je vse prijetno,

sploh če rečeš lepo.

Lili Germ 5. B

                                            Moje nepozabno doživetje

Decembra leta 2019 smo se jaz, moja družina ter družina moje leto mlajše prijateljice z letalom odpravili na potovanje na Mauritius. Na počitnicah smo bili dva tedna.

Med temi počitnicami se mi je zgodilo veliko lepih in zanimivih dogodkov, ki jih ne bom nikoli pozabila. Predstavila vam bom enega izmed njih.

V hotelu, v katerem smo bivali, smo preživljali večino našega časa. Kopali smo se v bazenu ter v morju, igrali smo se različne vodne igre, s prijateljico sva se zelo zabavali pri najinih “akrobacijah”, ki sva jih izvajali v bazenu. Nekega dne, ko sva sedeli na plaži, so nama starši prišli povedat, da bomo šli naslednji dan na izlet. Tega sva se obe zelo veselili.

Naslednje jutro smo se zbudili že okoli sedme ure. Uredili smo se, pripravili stvari za izlet ter odšli na zajtrk. Ko smo pozajtrkovali, smo se odpravili k recepciji hotela, kjer nas je že čakal prevoz. Z minibusom smo se odpravili proti pristanišču, ki je bil oddaljen približno eno uro. Tam smo počakali, da smo se lahko vkrcali na katamaran. S prijateljico sva bili zelo navdušeni in komaj sva čakali, da bomo odpluli.

Na katamaranu so nam posredovali vsa navodila, ki jih je bilo treba upoštevati zaradi varnosti. Med vožnjo sva zelo uživali in se zabavali – opazovali sva morje, okolico in čudovito naravo, najbolj pa nama je bilo všeč, ko sva lahko ležali na sprednjem delu katamarana, saj se je od tam videlo čisto vse.

Starši so se pogovarjali s kapitanom in pogovor je bil zelo zanimiv. Kapitan je vedel, kje je Slovenija in vedel je veliko o naših športnikih. Pogovor sem z veseljem poslušala tudi jaz, saj nisem mogla verjeti, da ve toliko o naši majhni državi. Kapitan je tudi povedal, da je njegova največja želja, da bi nekoč videl sneg in v njem naredil angelčka. Potem smo pluli že zelo daleč stran od obale in nato je nastopil najbolj pomemben del izleta.

Katamaran se je čisto počasi začel ustavljati. Vsi na njem smo bili nestrpni. Potem smo kar naenkrat sredi morja videli delfine. Bilo jih je zelo veliko in kar naprej so skakali iz morske vode. Plavali so v veliki skupini. Priplavali so tudi pod naš katamaran in ker smo sedeli na sprednjem delu, ki je bil spleten iz zelo močne vrvi, so bili čisto blizu mene – pod mano so priplavali skoraj na manj kot meter razdalje. Tega trenutka ne bom pozabila nikoli. Še večkrat smo jih videli, kako so skočili iz vode. Vsi smo jih občudovali in bili presrečni, da smo jih videli.

Katamaran se je počasi odpravil naprej. Naš naslednji postanek je bil blizu obale, vendar še vedno dosti daleč, da smo lahko uživali v raziskovanju morja, saj smo se šli potapljat. Dobili smo plavutke ter vodna očala in vsak posebej je odšel v morje. Raziskovanje morja je bilo zanimivo in razburljivo. V njem je bilo zelo veliko raznobarvnih rib, različnih oblik ter velikosti in veliko raznolikih koral. Pri potapljanju sem zelo uživala, najbolj mi je pa bilo všeč, ko sem se s pomočjo plavutk potopila zelo globoko in lahko plavala zelo blizu rib.

Po potapljanju smo se odpeljali v smer pristanišča, s katerega smo odpluli, vendar to še ni bilo vse. Med vožnjo smo se ustavili in z manjšim čolnom smo se tisti, ki smo želeli, odpravili do bližnje obale. Tam so domačini prodajali različne vrste spominkov. Jaz sem tam dobila verižico v obliki delfina, ki jo nosim vsak dan, ker mi pomeni zelo veliko, saj se ob njej vedno spomnim na dogodke, ki smo jih doživeli na teh počitnicah, pred vsem srečanja z delfini. Čez nekaj časa smo se odpravili nazaj na katamaran in nato odpluli proti pristanišču. Ko smo prispeli smo se poslovili, od celotne posadke ter kapitana in z se minibusom odpeljali proti hotelu.

Ko smo prispeli, smo se uredili in odšli na večerjo. Po večerji smo odšli na sprehod in se nato odpravili vsak v svojo hotelsko sobo, kjer smo legli v postelje, vendar jaz nisem mogla zaspati, saj sem še vedno razmišljala o vsem lepem, kar se mi je zgodilo tistega dne. Nikoli ga ne bom pozabila.

Leontina Topolovec, 7. a

 

EMA BOŽNIK

Kdo so prijatelji?

Prijatelji so tisti,

ki te razveselijo.

Prijatelji so tisti,

ki te ne izpustijo.

 

Prijatelji ti stojijo

ob strani,

tudi ko nam je težko.

Zato nikoli nismo sami.

 

Tudi, ko ti je hudo,

te pokličejo!

Nikoli nismo sami,

ker nam prijatelji

stojijo ob strani.

 

AJDA KOPRIVNIK

Prijateljstvo

Jaz in ti prijateljici,

prijateljici čvekljivi.

Ko sva skupaj,

čas hitro mine

in pozabiva na prepire.

Najino prijateljstvo

je prava reč,

saj spoznali sva se

v vrtcu k sreč’.

Šolske zvezke izpolnjujeva

in si radi pomagava.

Pomagati, prisluhniti,

zaupati, veseliti se

so najine vrline,

zato najino prijateljstvo ne mine.

 

MAKS OMERZA BOSAK

Moja družina

Mi družina Omerza Bosak smo

in radi se imamo.

Pozimi smučamo,

poleti plavamo!

 

V Socki smo doma,

saj vsak nas pozna.

Maj, Mia in jaz

se igramo kar ves čas.

 

MATEVŽ ŠTRAVS

Družina

Družina ti vedno ob strani stoji,

družina te vedno nahrani.

Družina ti vedno pomaga,

v njej ni vraga.

 

 

 

 

 

 

PESEM O PRIJATELJSTVU

Gal Ribič, 5. N

Prijatelj je ta pravi,

ko roko ti poda

in pozdravi vse rane srca.

 

Ki vedno ob tebi stoji

in se nikoli nasilno

ne ujezi.

 

In potem še družina,

ki zate skrbi

in vedno pomaga.

Družina vedno ob tebi stoji

in če je treba, se tudi ujezi.

 

Ampak najpomembnejše

zapomni si:

ko si v težavah,

vsi pomagajo ti.

 

MOJA DRUŽINA

Karina Vreže, 5. N

Moja družina je moj dom,

topel in varen.

Kadar zgodi se polom,

je pravi moj dom.

 

V moji družini je sreča, veselje,

kadar smo zbrani vsi.

Moja družina mi stoji ob strani,

tudi, kadar boli.

 

Svoje družine ne dam,

ker jo imam rada.

Če pa želiš,

oglasi se k nam.

 

MOJ LAJF

Lea Sentočnik, 5. N

Moja družina je res fina,

z njo nikoli ni dolgčas,

ker je res prima.

Ko je dež ali sonce,

še vedno je na moji strani.

 

Imam brata,

ki vedno gre čez vrata,

ni važno, kje je,

saj vedno se kregava za vse.

 

Mami in ati vedno za zabavo sta,

ko pa je treba delati, pa vedno prva sta.

Jaz pa sem tista, ki nagaja

in še pri enem družinskem članu vztraja.

 

Srečna sem, da družino imam.

Skupaj počnemo vse, kar rada imam.

 

DRAGOCENO PRIJATELJSTVO

Lia Lina Pavlenč, 5. N

Pogled v modrino neba,

nekaj lepega, kar sem lahko opazila.

Videla sem, kako veter

je ptice vodil do njihovih gnezdilnic.

 

Pomislila sem nate,

o tem, kako lepo je najino prijateljstvo.

Vem, da sva se včasih prepirali,

ampak vedno si bila v mojih mislih.

 

Veter, ki je vodil ptice,

je tisti, ki me pripelje sem,

da ti povem, da je najino prijateljstvo

zame vredno ZLATA.

 

PRIJATELJSTVO JE ZANIMIVA REČ

Lovro Hrustelj, 5. N

Prijateljstvo je del vsakdana.

Brez njega lička ne bi bila nasmejana.

 

Ko je prijateljstva konec,

je, kot bi počil velik lonec.

 

Kuhar ne more brez lonca

in pravi prijatelj ne more brez prijatelja.

 

Med odraščanjem gredo naši prijatelji po drugi poti,

a ti ga le pokliči in mu pojdi naproti.

 

Tudi družina nam vedno stoji ob strani,

v vseh temnih dneh in svetlih nočeh.

 

KAJ JE DRUŽINA?

Veronika Bliznac, 5. N

Družina ni samo mama, ata, sestra in brat,

družina je tudi muca,

s katero se grem poigrat.

 

Vsak otrok ima družino,

lahko je velika, mala, srednja.

Družina ti nudi ljubezen, nežnost, spodbudo,

zato je na tem svetu najbolj vredna.

 

Včasih do nesporazumov pride,

a to nam vedno hitro uide,

saj znamo se pogovoriti

in se na koncu spoprijateljiti.

NAŠA DRUŽINA

Naša je družina lepa,

saj jo sestavljamo

trije fantje, zraven

pa imamo še enega dekleta.

 

Ati v vojski dela in doma,

v hlevu veselo si prepeva.

Mami je prodajalka.

Trudi se, da bi čim več prodala

in veliko plačo domov pripeljala.

 

Moj bratec je strojnik in motorist,

rad gre k babici kot turist.

Potem pa sem tu še jaz,

ki sem priden za vso vas.

Na kmetiji rad pomagam, veselo se učim,

ko se na motor usedem, se hitrosti ne bojim.

 

V naši družini radi se imamo

in drug drugega ne damo.

Le zdravja si želimo,

da še veliko naredimo.

 

Jaz in bratec upava,

da šolo uspešno končava

ter se poročiva

in super ženi dobiva.

(Gašper Jelen Ramšak)

 

V NAŠI DRUŽINI

V naši družini smo mami in ati,

jaz, sestrica ljubka in bratec zlati.

Radi se imamo, veselo živimo,

pomagamo si in skupaj držimo.

 

Ati po cesti s tovornjakom divja,

mamica pa kuha in pospravlja doma.

Bratec in sestrica si v vrtec želita,

jaz pa brez šole sem vse  bolj zabita.

 

Saj časi so taki, da doma čepimo,

drug drugemu včasih že grozno težimo.

Ob vsem delu, učenju, igranju in spanju

v domu je našem kot v kakšnem panju.

 

Korona naš ritem je povsem spremenila,

vendar upamo vsi, da bo kmalu minila,

da prijatelje svoje bi lahko obiskali,

brezskrbno na kakšno daljšo pot se podali.

 

Po starem spet mi vsi bi že radi živeli,

saj radi kot zdaj se bomo vedno imeli,

ker naša družina res ni kar tako,

saj ljubezen nas združi in naj bo vedno tako.

(Kaja Kramar)

 

MOJA DRUŽINA

Edina na svetu

ne majhna ne velika,

je moja družina,

ki je super in pika.

 

V moji družini res

znamo veliko,

drug drugemu pomagamo,

to drži kot pribito.

 

V naši družini

živali ne zmanjka,

saj vsakič k nam

kakšna mucka primjavka.

 

Radi se imamo

v družini zelo

in to je lepo,

zato naj ostane tako.

(Urška Komes)

 

OČE IN MAMA

Spoznal sem vaju,

prišel sem na svet.

Z objemom obdala

ljubezni mi cvet.

 

Postal sem mladenič,

ki k željam strmi,

a vidva naučila

sta me dobre stvari.

 

Srečen sem, srečen,

ker te imam,

mama, o, mama,

nikdar te ne dam.

 

Oče moj dragi,

me delat uči,

da lažje premagam

življenjske poti.

(Nejc Apotekar)

 

KORONA

Korona s Kitajske je prišla,

ona nič ni vprašala,

življenje nam ustavila.

 

Šole, vrtce zaprli so,

otroci od doma

se šolamo.

 

Kdaj minilo bo vse to?

Čez glavo nam že

gre zelo.

 

Prva triada v šolo

sedaj že gre,

a petošolcem to nič ne pove.

(Mark Jovanovič)

 

 

NORA LETA

Vedno je lepo,

če ob tebi je nekdo,

ko mladostna leta živiš

in se vsaki stvari smejiš.

 

Ker to nora leta so,

veliko pomeni to,

da mami, oči in sestra s tabo so,

ko potrebuješ jih najbolj.

 

V časih teh odraščati ni lepo,

saj prijatelje pogrešamo zelo.

Ajda Polenik, 6. d

 

 

ŠOLA NA DALJAVO

Danes otroci se pred ekrani učimo,

v šolo ne smemo, da ne zbolimo.

 

Z družino več časa skupaj preživimo,

s prijatelji se le redko dobimo.

 

V šoli s prijatelji vidimo se,

doma se prek Zooma in telefona vidimo le.

 

Z dedkom in babico se redko vidimo,

zato se zelo pogrešamo.

 

Šola na daljavo mi ni všeč,

zato naj gre čimprej preč.

Bor Čater, 6. d

 

PESMICA

 Odraščanje je edinstven proces,

se strinjam, da je res.

Upam, da bo epidemije kmalu konec,

da se bomo zopet imeli fino

in s prijatelji odšli v kino.

In ob prvih spomladanskih žarkih

pozabili na dolgo zimo.

Da se radostni obrazi učencev

drug v drugega zazrejo

in si kaj lepega povejo.

Naj bodo ta leta rožnato odeta

in ostali bodo čudoviti spomini

na najstniška in šolska  leta.

Lana Premuž, 6. D

 

Otroštvo

Ko še majhen sem bil,

sem se vsega veselil.

Na tleh sem ležal

in se hihital.

 

V vrtcu sem sedel

in pesmice pel.

Se mame razveselil,

od brata pa petko dobil.

 

Ko na bazenu sem bil,

me oči je plavati učil.

Na morju pa z njim

sem ribe lovil.

 

Čez nekaj let je

v naši hiši zavladal nered,

saj kužka smo dobili

in se ga vsi razveselili.

 

V zelenih kopalkah sedaj

na plaži sedim,

se z družino veselimo

in s kartami zaposlimo.

Val Hažič, 6.d

 

Všeč mi je doma,

ker babi dobro kuhat zna.

Pri nas vedno se nekaj dogaja,

rada pove soseda Kaja.

Z bratom kričiva,

se po hiši loviva,

mami pa nori,

ker nič pospravljeno ni.

 

Pridni in poredni otroci iz cele vasi,

se vsak dan zberemo na ulici.

Sosed dobi novo kolo,

s prijateljico splezava na drevo.

Skrivamo se in lovimo,

stran od dolgčasa bežimo.

 

Zvečer na kavč pohitim,

pred televizorjem raje kot v šoli sedim,

za lahko noč naju mami objame oba,

počutim se srečno in dobro doma.

Anis Hotko,6. b

 

ŽIVLJENJE IN ZABAVA

ŽIVIM SREDI RAZGLEDNE NARAVE,

VIDIM MESTA, HRIBE IN ZELENE TRAVE.

RAD SE GIBAM IN SEM FIT,

MOJI MOŽGANI SO KOT DINAMIT.

 

V NAŠI DRUŽINI NAS JE PET.

SAMI SI UREJAMO SVET.

IMAMO SE FINO IN LEPO,

MED LETOM PA TUDI KRIZA BO.

 

BREZ PRIJATELJEV BIL BI SVET

PUST IN PRAZEN,

ZATO NI SE MI TEŽKO

USESTI NA KOLO,

DA NE BI BILI NARAZEN.

KORONA JE OBRNILA ŽIVJENJE NA GLAVO,

VSE BO V REDU, KO BOM IMEL ZABAVO.

Tilen Škoberne, 7. d

 

DRUŽINA

Družina je kompas, ki nas vodi

in nas pelje proti usodi.

 

To so mama, sestra, brat.

oče ima vse enako rad.

 

Včasih dosti ni miru,

vsi smo že pri kreganju.

 

Še dobro, da na koncu vsi,

opravičila smo izmenjali

ter v objem se stisnili.

Zana Ledl, 7. d

 

ČAS OTROŠTVA

Preden je oči odprla,

slišala je nežni glas,

Ko se je končno v svet zazrla,

njen jok govoril je – to sem jaz.

 

Jo mama nežno je objela,

hej, punčka, dobrodošla tu med nas,

jo oče je ponosno gledal,

končno dočakal je ta čas.

 

Hitro minila so najlepša leta,

hitro, prehitro čas beži.

Igro zamenjala je šola,

prinesla nove je skrbi.

 

Hodi v šolo, se uči,

nasproti odraščanja hiti.

Ljubi otrok, kam se ti mudi?

Hitiš kot konj brez vajeti.

 

Rada bi vrnila se

v tiste lepe otroške dni.

A otroštvo je odšlo,

vrnilo nikoli se ne bo.

 

Takšna je življenjska zgodba

vsakega od nas,

kot izteče se pogodba

mine tudi otroštva čas.

Nastja Premrl, 7. d

 

Z majhnimi koraki,

A velikimi željami

Vstopam v velik svet.

Enkrat gre, drugič ne.

Trčim ob oviro.

Je pa tudi rešitev,

Ena, moja družina.

Jaz 07

 

DRUŽINA JE LJUBEZEN

Družina je ljubezen,

je topel stisk roke.

Mama, ki objema svoje otroke.

Je oče, ki ti podari nasmeh

takrat, ko si čisto na tleh.

 

Pri babici vedno dobro diši

in dedek s šalami te razvedri.

Je sestra, ki vedno ob strani ti stoji.

Družina je ljubezen.

Lara Jazbinšek, 8. b

 

ODRAŠČANJE

Odraščanje je lahko lepa stvar,

ampak le, če si vesel in zdrav.

 

Pri odraščanju te nihče ne razume,

saj imaš tudi ti veliko ljudi za nerazumne.

 

Pri odraščanju je tvoj največji sovražnik šola,

saj je center večnega napora.

 

Odraščanje je pa kljub temu nadvse prijetno in zabavno,

saj z vrstniki veselo se smehljamo.

  Martin Ceraj, 8. b

6. RAZRED

DRUŽINA

Rada imam svojo družino, sestro in mamo fino, brata razigranega ter očeta nasmejanega.   Ko sem bila še mlajša, se mi je zdel vsak starš strog, želela sem si, da bi poznala magičen urok.   Urok bi me v deželo odpeljal, kjer noben ukaz nič ne bi veljal. Tam bi lahko počela, kar bi hotela, le učiti se ne bi smela.   Lahko bi cele dneve lenarila, a tako bi si življenje zanemarila. Zato je,  da so starši strogi, prav, saj bo tako otrok sploh kaj znal. Tinkara Štravs, 6. a

Hvaležna sem za dom, za dosti hrane in pijače, čevlje, majice in hlače ter za vse doma izdelane igrače.   Z mamico smo jih zašili, z očetom pa jih iz lesa naredili. Mlajši otroci se s takšnimi ne igrajo, ker jih več ne poznajo.   Vsak večer, preden zaspim, k vsakemu v objem odhitim in ker rada jih imam, še vsakemu poljubček dam.

MOJA DRUŽINA

Moja družina je zelo velika

in zato nam nikoli ne zmanjka medsebojnega stika.

Venomer se kaj dogaja,

veliko doživetij k nam prihaja in odhaja.

 

Vsak nam reče:

»Pri vas je super biti otrok,

saj to pomeni sedemkratni odklop.«

Vsak poseben je po svoje,

toda kar je moje, je tudi tvoje.

 

Pri nas lepo je biti otrok,

čeprav nas starši včasih spravijo v jok,

vendar v grlu dolgo ne ostane cmok,

ker o tem, kaj je prav,

pomenimo se, ko naslednji je obrok.

 

Ljubezen temelj naše je družine,

zvestoba, iskrenost, pravičnost najboljše so vrline.

Brez truda in dela dan nam ne mine,

mislim, da ne bomo odrasli brez vsebine.

 

Škoda, da vsem otrokom ni tako lepo,

ob misli na uboge mi je res hudo.

Otrokom z obraza bi morala sijati sreča,

sicer življenje zanje je le prazna vreča.

Lučka Novak, 6. a

 

 

ČAS KORONE

Doma sem rad, ker lahko grem kasneje spat,

doma sem rad, ker je tam tudi moj brat,

doma sem rad, ker mami pripravi dobro kosilo,

doma sem rad, ker je družinskih sprehodov obilo.

 

Pogrešam šolo, ker tam nogomet s sošolci igram,

pogrešam šolo, ker tam razlago snovi imam,

pogrešam šolo, ker hodimo na izlete in v gledališče,

pogrešam šolo, učitelje in veliko igrišče.

 

Korona virus vedno v moj računalnik prihaja,

ni elektrike, ni povezave in kar naprej nagaja.

Da že enkrat bo kot prej, si močno želim,

Da sorodnike in prijatelje na rojstni dan povabim.

 Jakob Jezovšek, 6. c

 

SEM OTROK

Sem otrok, ki ni rad sam,

najmlajša v družini za sestro racam,

veliko ljubezni svojemu kužku dam,

najraje svojo družino na svetu imam.

 

Sem otrok, ki se rad igra,

smeji, joče in od navdušenja cepeta,

se guga, teka in po hribu kobaca,

mu hitro minevajo otroška leta ta.

 

Sem otrok, ki hitro raste,

da svojo sestro čim prej preraste,

da ob ovirah ni bušk in kraste,

sem le otrok, z željo, da kmalu odraste.

Una Boštjančič, 6. a

 

NAŠA DRUŽINA

 Naša družina je zanimiva,

raznolika, igriva in iskriva.

Še posebej sedaj, ko smo doma

in skupaj odkrivamo vse skrivnosti sveta.

V naši družini nas je pet,

zato v hiši vlada popoln nered.

Vsak ima za svoje delo ideje,

tudi ko kukamo izpod odeje.

Otroci radi skupaj plešemo,

pesmi razne pojemo.

Kdaj pa kdaj si film zavrtimo

in se ob vsebini lepi veselimo.

Z njimi odraščati je lepo,

saj imamo radi se zelo.

Kornelija Rezar, 6. c

 

 

7. RAZRED

MOJA MLADOST

Sedaj, ko smo mladi,

brž odrasli bi radi.

 

Na nas preži

mnogo težav in skrbi.

Nalogo napravi,

se pesem nauči …

Vse to nas muči

in še mnogo drugih stvari.

 

Mama teži mi,

naj se učim,

jaz pa raje s kužkom

v park pohitim.

 

Kljub temu me vsaka

še taka naloga počaka.

 

Mladost je naša vendarle lepa,

čista kot snežna kepa.

Za vse naše potrebe in želje

starši poskrbijo,

saj rajši kot sebi

nam ugodijo.

Miha Kokot, 7. b

 

SEDMI RAZRED

Sedmi razred je kakor pokora,

vsak dan v šolo hoditi se mora.

Ampak ko bila bi to vsaj šola!

Tako pa doma ob tablici sedim,

pišem, se nič ne veselim,

prijatelje gledam kakor na sliki,

omejeni so naši stiki.

Mama teži in gleda v zvezke,

vsak dan sprašuje,

če imam vse zapiske.

Jaz pa bi rad le šel na kolo

in s prijatelji se zapeljal pod širno nebo.

Miha Župnek, 7. b

 

ODBITA KORONA

Teden za tednom korona teži,

jaz pa doma z možgani na off.

Odbita pričeska,

super izgled,

zoomam  v  ta nori svet.

Mama teži,

foter nori,

brat pa sam na kavču leži.

Pa kaj ti fali?

Ana Čakš, 7. b

 

DRUŽINA

Eno srce + eno srce sta dve srci,

iz njiju pride mnogo malih srčec

in tako nastane družina.

 

Družina je najlepša skupina ljudi,

ki vedno skupaj drži.

 

Priznanja, diplome in obletnice so stvari,

ki se jih vsa družina skupaj veseli.

 

Prepir, jok in žalost je ne razdeli,

temveč njeno vez le utrdi.

 

Božič, velika noč in trgatev so prazniki,

ki se jih cela družina radosti.

 

Bolezen, nadloga in nesreča so stvari,

ki si jih nobena družina ne želi.

 

Vsa ta srčeca bijejo vsaka v svojem ritmu,

vendar so na koncu vsa skupaj ena sama harmonija.

Tjaša Krivec, 7. c

 

DRUŽINA JE VRLINA

Družina je vrlina,

ki jo moramo ceniti,

na žalost pa se nekateri

ob njej ne morejo veseliti.

 

V družinskem krogu se zabavamo,

vse si lahko zaupamo,

delimo nasvete, upe in želje,

vse skupaj eno samo je veselje.

 

S sorojenci vedno smo v noriji,

bolečino tu in tam spoznamo,

a kljub vsej tej otročariji

radi mi se res imamo.

 

Stvari pa se spreminjajo sedaj,

v puberteti smo, odraščamo,

misli v glavi so pravi direndaj

in drugače se obnašamo.

 

Družina stalno se spreminja,

a člani ostajajo enaki,

kljub prepirom pa se strinja,

da za nas smo vsi junaki.

Teo Košenina, 7. a

 

8. RAZRED

PANDEMIJA

Doma smo.

In čakamo.

Gledamo poročila,

delamo hišna opravila,

kdaj pa kdaj se prebere tudi kakšna revija.

In čakamo.

 

Ata s cepljenjem pot k zdravju utira,

ko v bolnišnici nadure nabira.

In čaka.

 

Mama je sitna,

je vsak dan doma,

kuha, pospravlja,

se z bratcem ukvarja,

ga pisati in brati uči

in včasih se celo smeji.

In čaka.

 

Bratec pa nagaja,

razgraja,

se z mamo pogaja

in na sploh deluje,

kot da mu kovidski režim ugaja.

In čaka.

 

Jaz pa opazujem,

si mnenja izmenjujem,

klavir vadim,

telovadim,

knjige prebiram,

si znanja nabiram.

In čakam.

 

Doma smo.

In čakamo.

Gledamo poročila,

delamo hišna opravila,

kdaj pa kdaj se prebere tudi kakšna revija.

In čakamo.

Predvsem čakamo.

Da se bodo končala poročila,

da bodo opravljena hišna opravila,

da se bo prebrala še kakšna druga revija

in predvsem, da se bo končala ta pandemija.

Veronika Forštner, 8. a

 

DRUŽINA

Družina je

zame celica edina,

v kateri se rojeva najgloblja milina.

Je silna toplina,

ki jo poganja moč srčnega mlina.

Je gnetljiva kakor glina,

včasih polna je tišina,

drugič silna kot divjina.

V njej shranjena je davnina.

Lahko te muči njena težina,

ko zgodi se ji črnina,

ampak njena je vrlina,

da premaga moč pelina.

Čeprav vse skupaj se vam zdi izmišljotina,

moja družina je umetnina.

Zaradi nje v srcu ni praznina

in kamorkoli grem, moja domovina

je družina.

Maša Novak, 8. c

 

PUBERTETA

Ta mladost

je prava norost.

Možgani norijo,

mi razmišljat ne pustijo,

se covida bojijo,

z masko okrog hitijo.

 

Sestra me ne uboga,

pravi, da sem prava nadloga.

Mama pa bi rada pri hiši red,

meni pa je vseeno za nered.

 

Hormončki mi spat ne pustijo

in ponoči ovčke lovijo,

končno me v spanec spustijo,

a že naslednji dan možgani spet ponorijo.

Jon Kitek, 8. d

 

VSE, KAR POTREBUJEM …

ZDRAVJE – MNOŽINA,

NARAVA – TIŠINA,

VARNOST – DRUŽINA,

LJUBEZEN – TOPLINA,

HRANA – DOBRINA,

PRIJATELJSTVO – BLIŽINA,

ZNANJE – NAPREDOVANJE.

Anna Špeglič, 8. b

 

NAJBOLJŠA PRIJATELJICA

Najboljša prijateljica ve za moje najljubše stvari,

kar jo prosim, to ona stori,

zame jo kakor mamo skrbi.

 

Najboljša prijateljica je vedno tam,

z njo nikoli nisi sam.

Rada te ima

pa čeprav nimaš pameti za en gram.

 

Skupaj delata nore stvari,

za prihodnost vaju ne skrbi.

Ve, kdo ti je všeč

in te zafrkava,

dokler od sramote nisi preč.

 

Pomaga z nalogo,

razloži stvari.

Tudi ob smrti

se je ne znebiš.

Špela Krajnc, 8. b

 

9. RAZRED

NAJSTNIK NA STOTIH KVADRATIH

Nihče te ne razume.
Ne mama.
Ne oče.
Ne brat, sestra, družba ali cel svet.
Včasih še samega sebe ne moreš razumet.

Kdaj bo mami jasno postalo,
da je razbombana soba zgolj ustvarjalni nered?
Ali da ničesar ne skrivaš, če se greš za kakšno uro v sobo zapret?

Po eni strani ta trenutek skačeš od veselja,
da bi kar cel svet objel.
Tri sekunde pozneje bi se z vrečko čipsa zvlekel v luknjo in nikoli več ven prišel.

In potem udari korona.
Karantena.
Bedarija ena.

Vsak dan se ponavlja.
Od kavča, do hladilnika, v kuhinjo in spet nazaj.
Zanimiva sekunda je skoraj nobena, za lenuhe to je pravi raj.

S prijatelji čvekaš samo še preko snepa,
čeprav si jih prej za sosede imel.
Po čudežu si pospravil sobo,
včasih jo hočeš še enkrat razmetat, da bi lahko vsaj nekaj počel.

Nakar ugotoviš, da ponavlja se rutina.
Ni prijateljev, prave šole, smeha,
in na koncu ti ostane le družina,
edina, zadnja uteha.

Pa se počite na kavč, spet.
Igrate Monopoly, Enko, Tarok,
se zabavate, kot se niste že pet let
in ugotovite, da bo za prež’vet’.

Hana Ravnak, 9. d

 

IZOLACIJA

Zjutraj se zbudim

in v postelji obležim.

Zbiram energijo,

a je ne najdem.

Vsak večer si plan naredim,

a ga vedno izpustim.

 

Čutim jezo, žalost in praznino,

ko opazujem sestro,

ki ji gre vse fino.

Komaj dohitevam projekte in naloge,

kako naj bi jih,

če so mi vse nadloge.

 

V življenju me še nič ne veseli,

zato mi je težko sodelovati pri karierni orientaciji.

 

Do svojih sošolcev ne čutim ljubezni,

na srečo jih ne vidim zaradi te bolezni.

 

Starša me sprašujeta, zakaj sem lena,

verjetno zato, ker imam njuna gena.

Aleksandra Rovan, 9. b

 

DRUŽINA V ADOLESCENCI

Družina osebe vsake je prvina,

pomembnejša od kruha je in vina.

 

A v času pubertete,

ko nervirajo nas bratje, sestre, tete in strici

s svojimi starimi nesmiselnimi vici,

od družine se odtujimo in si uporništva želimo.

Seveda to normalno je, moralno ni,

zato starše vse ves čas skrbi.

 

Včasih smo sebični, domišljavi,

seveda občasno tudi svojeglavi,

a to se le zato zgodi, ker želimo si pozornosti.

 

Včasih se zdimo nezainteresirani,

dolgočasni in, na žalost, tudi glasni.

A v srcu smo vedoželjni, radovedni

in želimo biti zgledni.

 

Mladostniki zahtevni smo prav vsi,

a razum´te, da adolescenca včasih tud´ boli.

 

V času pubertete, ko nervirajo nas tete

torej rabimo ljudi, ki nam bodo pomagali,

se z nami smejali in za nas besede poiskali.

Ožbej Vačovnik Kotnik, 9. d

 

MOJA DRUŽINA

Ko zjutraj se zbudim,

si zaželim,

da hitro odrastem

in se odselim.

 

Moja družina je velika,

smo prav čedna slika,

a nikoli miru ni v hiši,

zato so zbežale še vse miši.

 

Vsak dan je isto stanje,

po hiši se sliši ropotanje,

dvojčici se glasno igrata

in motita svoja dva brata.

 

David vedno nekaj hoče,

če ne dobi, se joče,

opravim vsa opravila,

on pa se kuja in izmika.

 

Rad jih imam,

zato jih ne dam,

a se veselim,

ko iz hiše zbežim.

Patrik Kunaj, 9. b

 

NAJSTNIŠTVO

Biti najstnik je težko,

mučiti se v šoli,

kregati s hormoni,

s starši pa imeti premirje po vojni z makaroni.

 

Biti najstnik je lahko,

uživati ob vikendih,

prejemati žepnino,

hoditi v kino

in se s prijatelji imeti fino.

 

Biti najstnik je težko ter hkrati lahko,

zato uživajmo svoje najstništvo.

Katarina Krivec, 9. c

Sem Kornelija. Stara sem 10 let. Imam 3-letnega bratca Marcelina in 5-letno sestrico Patricijo ter mamico in atija. Živeli smo v majhnem stanovanju 4-stanovanjske hiše v bližini Celja. To je bil naš prijeten dom.

V četrtek, 29. novembra 2019, nam je ati sestavil nove postelje. Z bratcem in sestrico smo bili zelo srečni. Prijetno smo zaspali. Toda naše mirno spanje ni trajalo celo noč. Ob 4. uri zjutraj se je začelo dogajati nekaj strašnega. Atija in mamico je zbudil močan ropot. Prestrašena sta pogledala, kaj se dogaja. Pred oknom je stal sosed iz zgornjega stanovanja in kričal: »Gori, gori! Hiša gori! Hitro zapustite stanovanje in pokličite gasilce!« Sosed namreč ni imel telefona. Mamica me je zbudila in povedala, da naša hiša gori. Takoj je poklicala številko 112 in povedala, kaj in kje gori. Ati je odšel ven pogledat, kaj se dogaja. Hitro sem zlezla iz postelje in zbudila sestrico. Nisem še ravno dojela, kaj se dogaja, vedela pa sem, da moram vzeti šolske potrebščine. Ker sem prebolevala angino, torbe nisem imela pripravljene, zato sem vse potrebno stlačila vanjo, za vsak slučaj pa v nabito polno torbo vtaknila še spričevala in pohvale.

V tistem času se je ati vrnil in rekel, da že celo ostrešje gori, zato moramo čim prej ven. Vzela sem svojo torbo, mamičin službeni računalnik in službeno torbo. Kljub temu da je bil zunaj mraz, sem bosa in v pižami zbežala iz stanovanja. Mamica je iz postelje vzela bratca in ga zavila v odejo, sestrica pa si je nataknila čevlje in se ogrnila z bundo. Skupaj smo šli do avta na parkirišču, vsi premalo oblečeni za zimski čas. Mislila sem, da se bom, ko bom odložila stvari, lahko vrnila v stanovanje in se oblekla ter obula. A to je bilo nemogoče, saj se je dim že povsod preveč razširil.

Otroci smo počakali v avtu. Čeprav je bilo v njem zelo mrzlo, je bila v tistem trenutku to za nas najboljša rešitev. Vsi smo prestrašeno in nemočno opazovali, kako se ogenj v temi grozljivo dviguje proti nebu.

Kmalu smo zaslišali gasilske sirene, ki so bile vedno glasnejše. In bilo jih je čedalje več! Modre luči so razsvetljevale okolico. Prvi so prispeli poklicni, nato še prostovoljni gasilci. Bratcu so gasilci in gasilska vozila zelo všeč, zato se jih je močno razveselil. Tudi ostali smo se jih razveselili, saj smo vedeli, da so naša rešitev, ker lahko le oni pogasijo ogenj.

Gasilci so najprej preverili, če smo vsi stanovalci na varnem. Na cesto pred hišo so postavili gasilsko vozilo avto lestev, na katero so potegnili cev in gasili z višine. Ostali gasilci so razvili cevi okrog hiše in gasili od strani. Varovali so drvarnice in sosednjo hišo, da se požar ne bi razširil še tja. V gašenju je sodelovalo 14 različnih gasilskih vozil – poveljniško vozilo, gasilna vozila s cisterno, avto-lestev s košaro, orodna vozila, kombinirana vozila – in 68 gasilcev z različno opremo.

Gasilci, ki so si nadeli maske in dihalne aparate, so odšli v notranjost zgornjega stanovanja. Mamica je rekla, da so izvedli ”notranji napad”. Voda, ki je pritekala na tla, je sproti zmrzovala in postajalo je zelo nevarno. V notranjosti je bilo vse v gostem dimu. Ko so se gasilci pri vstopu v notranjost menjavali, sta dva padla po zaledenelih stopnicah in pridrsela po ledu. Eden se je poškodoval. Bili so popolnoma črni od dima, kot bi prišli iz dimnika. Domači gasilec je povedal, da tako napornega gašenja že dolgo ni bilo. Verjetno je bil razlog sto petdeset oljnih slik, ki jih je imel sosed pripravljene za razstavo, in vseh barvah, ki so še čakale na uporabo, a vse to je ogenj uničil. Pri gašenju so imeli velike težave. Neprestano so se pojavljali novi ognjeni plameni. Z gasilnimi vozili s cisternami so vozili vodo, nekaj pa so jo dobili iz hidranta, ki je postavljen v bližini.

Z željo, da bi nam lahko pomagali, so prišli tudi sorodniki. Po nas otroke sta prišli babica in teta, zato so nas strici odnesli v babičin avto, v katerem je bilo bolj toplo. Imela je veliko toplo odejo, s katero smo se vsi trije pokrili.

Nekaj časa smo še opazovali, kako gasijo. Takrat smo videli, kako pomembno je delo gasilcev, in ob enem sami spoznali, kako je nevarno. Če hočejo delo dobro opraviti, morajo biti hitri, spretni, natančni in previdni. Dobro morajo poznati nevarnosti, ki jim pretijo, saj nikoli ne vedo, kaj je v prostoru, ki zagori. Poznati morajo gasilsko opremo in pripomočke.  Njihova posebna oblačila so težka. Imeti morajo dobro kondicijo. Kljub temu da je bila še noč, so prišli na pomoč. Večkrat smo si že ogledali kakšno gasilsko vajo, a zdaj to ni bila vaja, to je bila resnica.

Ko smo zapustili kraj požara in se odpeljali k babici, je ogenj še kar bruhal iz hiše. Bilo nas je strah. Gasilci pa so vztrajali.

Pri babici doma smo vsi zlezli v njeno veliko posteljo in se dolgo pogovarjali o ognju in gasilcih, saj so dedi, babica, teta, stric in mamica že dolgo prostovoljni gasilci. Bratec je neprestano spraševal, kje je mamica, če še joče in zakaj je jokala. Vsi smo bili prestrašeni ob misli, da bo vse zgorelo. Vsake toliko časa smo poklicali in vprašali, kako je. Oddahnili smo si, ko smo po štirih urah zvedeli, da je ogenj premagan. A gasilci so morali še ostati, saj je bilo nevarno, da še kje kaj zagori.

Tisti dan nismo šli v šolo in vrtec. Jaz sem morala k zdravniku na pregled. Ko sva se s teto vračali, sva se ustavili pri našem bivšem domu, ki je bilo pogorišče. Že so bili na delu nadležni novinarji, ki so, kot vedno v takšnih težkih trenutkih, spraševali nesmiselne reči. Kmalu so prišli tudi kriminalisti, ki so potem svoje delo opravljali dva dni, a jim ni uspelo najti točnega vzroka. Po sosedovem pripovedovanju je požar povzročila električna napeljava.

Preselili smo se v sobico pri sorodnikih. Ugotovitev, da se ne bomo mogli nikoli več vrniti v ta naš dom, je bila boleča in bolečina nas bo spremljala še dolgo. Od takrat naprej se bratec in sestrica ob vsakem zvoku sirene vznemirita in sprašujeta, če gori hiša, a tudi mene neprijetno stisne pri srcu.

Šele po dveh dneh smo si smeli ogledali, kaj nam je ostalo po požaru. Voda je odtekla, smrdelo je po dimu, vse je bilo umazano in mokro. Kar je bilo možno, smo oprali, očistili in posušili.  Med leseno opremo so v stanovanju ostale ohranjene in uporabne samo naše nove postelje. Kornelija, Patricija in Marcelino želimo povedati: » Gasilci, iskrena hvala! Po vaši zaslugi nam bo ati lahko spet sestavil naše obvarovane postelje, ko bomo nekoč spet imeli svoj domek.«

Kornelija Rezar, 4.a