Nekega dne lisica v gozdu je živela,

ko kar naenkrat kokoši si je zaželela.

 

Tako odpravi do bližnje se kmetije,

misleč, da to je pot do obilne požrtije.

Tam pričaka pravo presenečenje jo malo,

skoraj nič več kokoši ni ostalo.

 

Zagleda le eno, suho, staro,

od začudenja bi skoraj jo pobralo.

Kokoš pa pravi: »Prosim, pusti me živeti!

Od mene ne moreš veliko imeti!«

 

»Nikar ne stokaj, ti si kriva!

Le kam druge si kokoši skrila?«

ji lisica je odgovorila.

 

»Nikamor. Nobene nisem videla že kakšen teden, dva,

izginotje moja krivda ni bila.«

pove kokoš prestrašeno, kar se le da.

 

»Nekaj mi pravi, da ti si zvita,

da tvoja zgodba je v laž ovita.«

Ko torej to lisica reče,

kokoš takrat že urno teče.

 

Lisici jo uspe skoraj dohiteti,

a ta pernata žival poskusi še leteti.

Na žalost pa kokoši ne letijo,

zato vse skupaj se obrne v grozno polomijo.

 

Zver kokoško ulovi,

ker pa so skoraj same kosti,

lisica nikakor sita ni.

 

Odpravi se tarnati pod most,

ter določi, da bo šla na post.

Saj se ji brez veze zdi,

da ona same koščene kokoši dobi.

 

Pia Vrečko, 7.a