Je tišina prevzela njegovo telo,
ki nedolgo nazaj je zvokov prevevalo,
v svetu odmevalo kot tiha brzica vode,
ki vije se kot nas do vas,
koder seže mu glas.
Nemalokrat se je s kakšnim prijateljem sprl
svoje misli zavrl,
svet do koder je uzrl.
Videl stvari, ki moč opisati jih ni ,
ki prekrivale so mu oči,
zakrivale moči, pobrale mu luči.
Težave mnogokrat strnil je v dvoje,
v dvojino v to oblačno sivino.
Je zanj težava spregovoriti,
a takrat,ko na nuli je vse
težko se ukrotiti.
Izgovarja in izgovarja
ene in iste besede,
v glavi, v sramoti,v slepoti,
ki prevzame mu oči,
a ne le te, ta tudi na druge lete.
Nov jezik, nova zgodba,
nov je njen konec,
nov njen začetek,novo mišljenje,
nova kultura – a le kako, le kako
naj sposoben je bo?
Ko pa on je še daleč
od sveta, ki ga ta jezik preveva,
ko pa on je še daleč od resnice
presvetle kresnice,
ko pa on še kar
svojo pot v ravnini pelje,
ki stran ga od sebe odpelje, na konec pripelje.
Malokdo se je v tej jami gledal,
da bi sebe zagledal.
Toda vedno njegove oči sposobne
so bile le slovo ugledati,
konec storiti, se posloviti od vsega hudega
ali to je bilo kar uzrl ,
kar si k mislim je žrl.
Nikdar ni razumel smisla,
ki ga ni iskal,
nikdar gledal poti,
ki popeljala nekam bi,
nikdar z ničemer soočil se ni,
le v sebi bil je boj,
kaj boj – ”mesarsko klanje ”, ki boli,
neskončno boli – njegovo srce, njega.
Ali če povedal bi,
če spregovoril bi
besede te strahotne,
odprl um,
razgalil dušo.
Potem … kaj potem?
Imeli bi ga za norega ,
ker bi odkrili,da je drugačen,
prilepili nalepko,
ki jih lepijo vsem .
Mar storil je prav,ko ni spregovoril?
Oglasite se zdaj vsi,
ki mislite, da bi mogel
drugače.
Vaše ”pocukrane” besede
vam ponavljam v glavi,
jih kričim v nebo,
kot da kogarkoli se oprimejo.
Vi mislite, da spreminjate družbo
ali kaj,
ko pa družba spreminja vas.
Sedaj je nastopil čas, spremeniti,
vendar ne tako, da obupate kot
je to storil on in marsikdo drug,
ki danes si pravi odpadnik,
ki misli, da se vse spremenilo
bo, že samo tako,
da se on pojavil bo.
Toda tu je potrebno še ogromno
postoriti,
vendar skozme svetloba sije,
ki napove konec stare melodije,
nove simfonije.
Tia