PUBERTETA – VESOLJEC

Ko enkrat od Zemlje odlepiš se stran,
je isto, kot da bi te nesel orkan,
ful si zmeden,
čisto pregret,
a čisto na koncu spet najdeš ta svet.

A nazaj prideš čisto drugačen,
posebno pomembno pa je, da si lačen,
ker si čisto bled,
imaš mal besed,
a si se naučil to,
kar si proučil,
pa to ni vse,
orientacija se ti podre.

In imaš to temo,
ko napade te s tremo
in ko si razbit,
pa še padeš na rit.

In hočeš nazaj,
vprašanje pa zakaj,
na koncu poveš,
da čist nič več ne veš.

In potem ugotoviš,
da se vsega bojiš,
ko pa mama ti roko poda,
se Zemlja spet čisto zravna.

Erik Fenko, 5. a