Srce mi je padlo v hlače

Bilo je sredi poletja, nekje v sredini julija. Jaz in dve moji prijateljici smo bile na počitnicah pri mojih starih starših v Tolminu.

Po končanem kosilu smo se odločile, da si malo ogledamo Tolmin, saj sta bili Tjaša in Katarina tam prvič. Odločile smo se, da si bomo najprej pobliže ogledale Sočo, saj je poleti še posebej lepa. Res smo si ogledale Sočo, a pot nas je potem zanesla do vzpetine po imenu Mengore. Pot je bila mikavna, saj se je vila po gozdu, zato smo ji sledile. Hodile smo in hodile, vendar poti ni bilo konca, sonce pa se spuščalo vedno nižje, nas pa je še kar gnala trma, da bi prišle do vrha. Obstale smo in Katarina je vprašala: »Kaj bomo pa zdaj? Sonce je že skoraj zašlo, me pa tavamo po gozdu.« Postalo nas je kar malo strah, vendar smo vedele, da moramo obdržati mirno kri. S Tjašo sva le molčali in sprva Katarini nisva odgovorili, saj še sami nisva vedeli kaj storiti. Potem je Tjaša le spregovorila: »Ali imamo s sabo vsaj telefon?« S Katarino sva v en glas odgovorili z ne.

Sonce je zašlo in na obzorju se je videla le še majhna packa rdeče svetlobe. Poskušale smo poiskati kakšno pot, ki bi nas vodila nazaj do naselja. Smola. Vse poti so vodile navzgor. Bilo nas je kar precej strah. Mene pa je še posebej skrbelo, kaj bo rekla mama, ko pridemo nazaj domov. Malo smo bile že panične, saj nismo več videle, kje stopamo. Poskušale smo se držati in gibati čim bolj blizu druga drugi. Končno smo našle pot, ki je vodila nazaj proti naselju. Kar malo smo si oddahnile, mene pa je še vedno skrbelo, kaj bo rekla mama, ko pridemo domov.

Hodile smo nazaj proti ulici, v kateri je hiša mojih starih staršev. Bližje kot smo bile hiši, bolj me je bilo strah, kaj bo rekla mama in ali nas bo okregala. Ko smo prišle do doma, sem se mami opravičila in povedala, da smo se izgubile v gozdu. Okregala nas je in rekla: Joj, kako me je skrbelo! Klicala sem vas preko mobilnega telefona, nobena izmed vas se ni oglasila. Ali niste imele nobenega telefona s sabo?!« Me smo samo odkimale … Mama nam je rekla le še, naj drugič raje vzamemo s sabo telefon ali pa naj se vrnemo pred temo. Prikimale smo in se ji še enkrat opravičile.

To je bila zanimiva in kar malo strašljiva dogodivščina, vendar poučna. Tega dogodka ne bom nikoli pozabila, saj me je bilo takrat zelo strah, da mi je kar srce padlo v hlače.

Zana Ledl, 7. d