- RAZRED
| DRUŽINA | |
|
Rada imam svojo družino, sestro in mamo fino, brata razigranega ter očeta nasmejanega.
Ko sem bila še mlajša, se mi je zdel vsak starš strog, želela sem si, da bi poznala magičen urok.
Urok bi me v deželo odpeljal, kjer noben ukaz nič ne bi veljal. Tam bi lahko počela, kar bi hotela, le učiti se ne bi smela.
Lahko bi cele dneve lenarila, a tako bi si življenje zanemarila. Zato je, da so starši strogi, prav, saj bo tako otrok sploh kaj znal. Tinkara Štravs, 6. a
|
Hvaležna sem za dom, za dosti hrane in pijače, čevlje, majice in hlače ter za vse doma izdelane igrače.
Z mamico smo jih zašili, z očetom pa jih iz lesa naredili. Mlajši otroci se s takšnimi ne igrajo, ker jih več ne poznajo.
Vsak večer, preden zaspim, k vsakemu v objem odhitim in ker rada jih imam, še vsakemu poljubček dam.
|
MOJA DRUŽINA
Moja družina je zelo velika
in zato nam nikoli ne zmanjka medsebojnega stika.
Venomer se kaj dogaja,
veliko doživetij k nam prihaja in odhaja.
Vsak nam reče:
»Pri vas je super biti otrok,
saj to pomeni sedemkratni odklop.«
Vsak poseben je po svoje,
toda kar je moje, je tudi tvoje.
Pri nas lepo je biti otrok,
čeprav nas starši včasih spravijo v jok,
vendar v grlu dolgo ne ostane cmok,
ker o tem, kaj je prav,
pomenimo se, ko naslednji je obrok.
Ljubezen temelj naše je družine,
zvestoba, iskrenost, pravičnost najboljše so vrline.
Brez truda in dela dan nam ne mine,
mislim, da ne bomo odrasli brez vsebine.
Škoda, da vsem otrokom ni tako lepo,
ob misli na uboge mi je res hudo.
Otrokom z obraza bi morala sijati sreča,
sicer življenje zanje je le prazna vreča.
Lučka Novak, 6. a
ČAS KORONE
Doma sem rad, ker lahko grem kasneje spat,
doma sem rad, ker je tam tudi moj brat,
doma sem rad, ker mami pripravi dobro kosilo,
doma sem rad, ker je družinskih sprehodov obilo.
Pogrešam šolo, ker tam nogomet s sošolci igram,
pogrešam šolo, ker tam razlago snovi imam,
pogrešam šolo, ker hodimo na izlete in v gledališče,
pogrešam šolo, učitelje in veliko igrišče.
Korona virus vedno v moj računalnik prihaja,
ni elektrike, ni povezave in kar naprej nagaja.
Da že enkrat bo kot prej, si močno želim,
Da sorodnike in prijatelje na rojstni dan povabim.
Jakob Jezovšek, 6. c
SEM OTROK
Sem otrok, ki ni rad sam,
najmlajša v družini za sestro racam,
veliko ljubezni svojemu kužku dam,
najraje svojo družino na svetu imam.
Sem otrok, ki se rad igra,
smeji, joče in od navdušenja cepeta,
se guga, teka in po hribu kobaca,
mu hitro minevajo otroška leta ta.
Sem otrok, ki hitro raste,
da svojo sestro čim prej preraste,
da ob ovirah ni bušk in kraste,
sem le otrok, z željo, da kmalu odraste.
Una Boštjančič, 6. a
NAŠA DRUŽINA
Naša družina je zanimiva,
raznolika, igriva in iskriva.
Še posebej sedaj, ko smo doma
in skupaj odkrivamo vse skrivnosti sveta.
V naši družini nas je pet,
zato v hiši vlada popoln nered.
Vsak ima za svoje delo ideje,
tudi ko kukamo izpod odeje.
Otroci radi skupaj plešemo,
pesmi razne pojemo.
Kdaj pa kdaj si film zavrtimo
in se ob vsebini lepi veselimo.
Z njimi odraščati je lepo,
saj imamo radi se zelo.
Kornelija Rezar, 6. c
- RAZRED
MOJA MLADOST
Sedaj, ko smo mladi,
brž odrasli bi radi.
Na nas preži
mnogo težav in skrbi.
Nalogo napravi,
se pesem nauči …
Vse to nas muči
in še mnogo drugih stvari.
Mama teži mi,
naj se učim,
jaz pa raje s kužkom
v park pohitim.
Kljub temu me vsaka
še taka naloga počaka.
Mladost je naša vendarle lepa,
čista kot snežna kepa.
Za vse naše potrebe in želje
starši poskrbijo,
saj rajši kot sebi
nam ugodijo.
Miha Kokot, 7. b
SEDMI RAZRED
Sedmi razred je kakor pokora,
vsak dan v šolo hoditi se mora.
Ampak ko bila bi to vsaj šola!
Tako pa doma ob tablici sedim,
pišem, se nič ne veselim,
prijatelje gledam kakor na sliki,
omejeni so naši stiki.
Mama teži in gleda v zvezke,
vsak dan sprašuje,
če imam vse zapiske.
Jaz pa bi rad le šel na kolo
in s prijatelji se zapeljal pod širno nebo.
Miha Župnek, 7. b
ODBITA KORONA
Teden za tednom korona teži,
jaz pa doma z možgani na off.
Odbita pričeska,
super izgled,
zoomam v ta nori svet.
Mama teži,
foter nori,
brat pa sam na kavču leži.
Pa kaj ti fali?
Ana Čakš, 7. b
DRUŽINA
Eno srce + eno srce sta dve srci,
iz njiju pride mnogo malih srčec
in tako nastane družina.
Družina je najlepša skupina ljudi,
ki vedno skupaj drži.
Priznanja, diplome in obletnice so stvari,
ki se jih vsa družina skupaj veseli.
Prepir, jok in žalost je ne razdeli,
temveč njeno vez le utrdi.
Božič, velika noč in trgatev so prazniki,
ki se jih cela družina radosti.
Bolezen, nadloga in nesreča so stvari,
ki si jih nobena družina ne želi.
Vsa ta srčeca bijejo vsaka v svojem ritmu,
vendar so na koncu vsa skupaj ena sama harmonija.
Tjaša Krivec, 7. c
DRUŽINA JE VRLINA
Družina je vrlina,
ki jo moramo ceniti,
na žalost pa se nekateri
ob njej ne morejo veseliti.
V družinskem krogu se zabavamo,
vse si lahko zaupamo,
delimo nasvete, upe in želje,
vse skupaj eno samo je veselje.
S sorojenci vedno smo v noriji,
bolečino tu in tam spoznamo,
a kljub vsej tej otročariji
radi mi se res imamo.
Stvari pa se spreminjajo sedaj,
v puberteti smo, odraščamo,
misli v glavi so pravi direndaj
in drugače se obnašamo.
Družina stalno se spreminja,
a člani ostajajo enaki,
kljub prepirom pa se strinja,
da za nas smo vsi junaki.
Teo Košenina, 7. a
- RAZRED
PANDEMIJA
Doma smo.
In čakamo.
Gledamo poročila,
delamo hišna opravila,
kdaj pa kdaj se prebere tudi kakšna revija.
In čakamo.
Ata s cepljenjem pot k zdravju utira,
ko v bolnišnici nadure nabira.
In čaka.
Mama je sitna,
je vsak dan doma,
kuha, pospravlja,
se z bratcem ukvarja,
ga pisati in brati uči
in včasih se celo smeji.
In čaka.
Bratec pa nagaja,
razgraja,
se z mamo pogaja
in na sploh deluje,
kot da mu kovidski režim ugaja.
In čaka.
Jaz pa opazujem,
si mnenja izmenjujem,
klavir vadim,
telovadim,
knjige prebiram,
si znanja nabiram.
In čakam.
Doma smo.
In čakamo.
Gledamo poročila,
delamo hišna opravila,
kdaj pa kdaj se prebere tudi kakšna revija.
In čakamo.
Predvsem čakamo.
Da se bodo končala poročila,
da bodo opravljena hišna opravila,
da se bo prebrala še kakšna druga revija
in predvsem, da se bo končala ta pandemija.
Veronika Forštner, 8. a
DRUŽINA
Družina je
zame celica edina,
v kateri se rojeva najgloblja milina.
Je silna toplina,
ki jo poganja moč srčnega mlina.
Je gnetljiva kakor glina,
včasih polna je tišina,
drugič silna kot divjina.
V njej shranjena je davnina.
Lahko te muči njena težina,
ko zgodi se ji črnina,
ampak njena je vrlina,
da premaga moč pelina.
Čeprav vse skupaj se vam zdi izmišljotina,
moja družina je umetnina.
Zaradi nje v srcu ni praznina
in kamorkoli grem, moja domovina
je družina.
Maša Novak, 8. c
PUBERTETA
Ta mladost
je prava norost.
Možgani norijo,
mi razmišljat ne pustijo,
se covida bojijo,
z masko okrog hitijo.
Sestra me ne uboga,
pravi, da sem prava nadloga.
Mama pa bi rada pri hiši red,
meni pa je vseeno za nered.
Hormončki mi spat ne pustijo
in ponoči ovčke lovijo,
končno me v spanec spustijo,
a že naslednji dan možgani spet ponorijo.
Jon Kitek, 8. d
VSE, KAR POTREBUJEM …
ZDRAVJE – MNOŽINA,
NARAVA – TIŠINA,
VARNOST – DRUŽINA,
LJUBEZEN – TOPLINA,
HRANA – DOBRINA,
PRIJATELJSTVO – BLIŽINA,
ZNANJE – NAPREDOVANJE.
Anna Špeglič, 8. b
NAJBOLJŠA PRIJATELJICA
Najboljša prijateljica ve za moje najljubše stvari,
kar jo prosim, to ona stori,
zame jo kakor mamo skrbi.
Najboljša prijateljica je vedno tam,
z njo nikoli nisi sam.
Rada te ima
pa čeprav nimaš pameti za en gram.
Skupaj delata nore stvari,
za prihodnost vaju ne skrbi.
Ve, kdo ti je všeč
in te zafrkava,
dokler od sramote nisi preč.
Pomaga z nalogo,
razloži stvari.
Tudi ob smrti
se je ne znebiš.
Špela Krajnc, 8. b
- RAZRED
NAJSTNIK NA STOTIH KVADRATIH
Nihče te ne razume.
Ne mama.
Ne oče.
Ne brat, sestra, družba ali cel svet.
Včasih še samega sebe ne moreš razumet.
Kdaj bo mami jasno postalo,
da je razbombana soba zgolj ustvarjalni nered?
Ali da ničesar ne skrivaš, če se greš za kakšno uro v sobo zapret?
Po eni strani ta trenutek skačeš od veselja,
da bi kar cel svet objel.
Tri sekunde pozneje bi se z vrečko čipsa zvlekel v luknjo in nikoli več ven prišel.
In potem udari korona.
Karantena.
Bedarija ena.
Vsak dan se ponavlja.
Od kavča, do hladilnika, v kuhinjo in spet nazaj.
Zanimiva sekunda je skoraj nobena, za lenuhe to je pravi raj.
S prijatelji čvekaš samo še preko snepa,
čeprav si jih prej za sosede imel.
Po čudežu si pospravil sobo,
včasih jo hočeš še enkrat razmetat, da bi lahko vsaj nekaj počel.
Nakar ugotoviš, da ponavlja se rutina.
Ni prijateljev, prave šole, smeha,
in na koncu ti ostane le družina,
edina, zadnja uteha.
Pa se počite na kavč, spet.
Igrate Monopoly, Enko, Tarok,
se zabavate, kot se niste že pet let
in ugotovite, da bo za prež’vet’.
Hana Ravnak, 9. d
IZOLACIJA
Zjutraj se zbudim
in v postelji obležim.
Zbiram energijo,
a je ne najdem.
Vsak večer si plan naredim,
a ga vedno izpustim.
Čutim jezo, žalost in praznino,
ko opazujem sestro,
ki ji gre vse fino.
Komaj dohitevam projekte in naloge,
kako naj bi jih,
če so mi vse nadloge.
V življenju me še nič ne veseli,
zato mi je težko sodelovati pri karierni orientaciji.
Do svojih sošolcev ne čutim ljubezni,
na srečo jih ne vidim zaradi te bolezni.
Starša me sprašujeta, zakaj sem lena,
verjetno zato, ker imam njuna gena.
Aleksandra Rovan, 9. b
DRUŽINA V ADOLESCENCI
Družina osebe vsake je prvina,
pomembnejša od kruha je in vina.
A v času pubertete,
ko nervirajo nas bratje, sestre, tete in strici
s svojimi starimi nesmiselnimi vici,
od družine se odtujimo in si uporništva želimo.
Seveda to normalno je, moralno ni,
zato starše vse ves čas skrbi.
Včasih smo sebični, domišljavi,
seveda občasno tudi svojeglavi,
a to se le zato zgodi, ker želimo si pozornosti.
Včasih se zdimo nezainteresirani,
dolgočasni in, na žalost, tudi glasni.
A v srcu smo vedoželjni, radovedni
in želimo biti zgledni.
Mladostniki zahtevni smo prav vsi,
a razum´te, da adolescenca včasih tud´ boli.
V času pubertete, ko nervirajo nas tete
torej rabimo ljudi, ki nam bodo pomagali,
se z nami smejali in za nas besede poiskali.
Ožbej Vačovnik Kotnik, 9. d
MOJA DRUŽINA
Ko zjutraj se zbudim,
si zaželim,
da hitro odrastem
in se odselim.
Moja družina je velika,
smo prav čedna slika,
a nikoli miru ni v hiši,
zato so zbežale še vse miši.
Vsak dan je isto stanje,
po hiši se sliši ropotanje,
dvojčici se glasno igrata
in motita svoja dva brata.
David vedno nekaj hoče,
če ne dobi, se joče,
opravim vsa opravila,
on pa se kuja in izmika.
Rad jih imam,
zato jih ne dam,
a se veselim,
ko iz hiše zbežim.
Patrik Kunaj, 9. b
NAJSTNIŠTVO
Biti najstnik je težko,
mučiti se v šoli,
kregati s hormoni,
s starši pa imeti premirje po vojni z makaroni.
Biti najstnik je lahko,
uživati ob vikendih,
prejemati žepnino,
hoditi v kino
in se s prijatelji imeti fino.
Biti najstnik je težko ter hkrati lahko,
zato uživajmo svoje najstništvo.
Katarina Krivec, 9. c