Sem Kornelija. Stara sem 10 let. Imam 3-letnega bratca Marcelina in 5-letno sestrico Patricijo ter mamico in atija. Živeli smo v majhnem stanovanju 4-stanovanjske hiše v bližini Celja. To je bil naš prijeten dom.

V četrtek, 29. novembra 2019, nam je ati sestavil nove postelje. Z bratcem in sestrico smo bili zelo srečni. Prijetno smo zaspali. Toda naše mirno spanje ni trajalo celo noč. Ob 4. uri zjutraj se je začelo dogajati nekaj strašnega. Atija in mamico je zbudil močan ropot. Prestrašena sta pogledala, kaj se dogaja. Pred oknom je stal sosed iz zgornjega stanovanja in kričal: »Gori, gori! Hiša gori! Hitro zapustite stanovanje in pokličite gasilce!« Sosed namreč ni imel telefona. Mamica me je zbudila in povedala, da naša hiša gori. Takoj je poklicala številko 112 in povedala, kaj in kje gori. Ati je odšel ven pogledat, kaj se dogaja. Hitro sem zlezla iz postelje in zbudila sestrico. Nisem še ravno dojela, kaj se dogaja, vedela pa sem, da moram vzeti šolske potrebščine. Ker sem prebolevala angino, torbe nisem imela pripravljene, zato sem vse potrebno stlačila vanjo, za vsak slučaj pa v nabito polno torbo vtaknila še spričevala in pohvale.

V tistem času se je ati vrnil in rekel, da že celo ostrešje gori, zato moramo čim prej ven. Vzela sem svojo torbo, mamičin službeni računalnik in službeno torbo. Kljub temu da je bil zunaj mraz, sem bosa in v pižami zbežala iz stanovanja. Mamica je iz postelje vzela bratca in ga zavila v odejo, sestrica pa si je nataknila čevlje in se ogrnila z bundo. Skupaj smo šli do avta na parkirišču, vsi premalo oblečeni za zimski čas. Mislila sem, da se bom, ko bom odložila stvari, lahko vrnila v stanovanje in se oblekla ter obula. A to je bilo nemogoče, saj se je dim že povsod preveč razširil.

Otroci smo počakali v avtu. Čeprav je bilo v njem zelo mrzlo, je bila v tistem trenutku to za nas najboljša rešitev. Vsi smo prestrašeno in nemočno opazovali, kako se ogenj v temi grozljivo dviguje proti nebu.

Kmalu smo zaslišali gasilske sirene, ki so bile vedno glasnejše. In bilo jih je čedalje več! Modre luči so razsvetljevale okolico. Prvi so prispeli poklicni, nato še prostovoljni gasilci. Bratcu so gasilci in gasilska vozila zelo všeč, zato se jih je močno razveselil. Tudi ostali smo se jih razveselili, saj smo vedeli, da so naša rešitev, ker lahko le oni pogasijo ogenj.

Gasilci so najprej preverili, če smo vsi stanovalci na varnem. Na cesto pred hišo so postavili gasilsko vozilo avto lestev, na katero so potegnili cev in gasili z višine. Ostali gasilci so razvili cevi okrog hiše in gasili od strani. Varovali so drvarnice in sosednjo hišo, da se požar ne bi razširil še tja. V gašenju je sodelovalo 14 različnih gasilskih vozil – poveljniško vozilo, gasilna vozila s cisterno, avto-lestev s košaro, orodna vozila, kombinirana vozila – in 68 gasilcev z različno opremo.

Gasilci, ki so si nadeli maske in dihalne aparate, so odšli v notranjost zgornjega stanovanja. Mamica je rekla, da so izvedli ”notranji napad”. Voda, ki je pritekala na tla, je sproti zmrzovala in postajalo je zelo nevarno. V notranjosti je bilo vse v gostem dimu. Ko so se gasilci pri vstopu v notranjost menjavali, sta dva padla po zaledenelih stopnicah in pridrsela po ledu. Eden se je poškodoval. Bili so popolnoma črni od dima, kot bi prišli iz dimnika. Domači gasilec je povedal, da tako napornega gašenja že dolgo ni bilo. Verjetno je bil razlog sto petdeset oljnih slik, ki jih je imel sosed pripravljene za razstavo, in vseh barvah, ki so še čakale na uporabo, a vse to je ogenj uničil. Pri gašenju so imeli velike težave. Neprestano so se pojavljali novi ognjeni plameni. Z gasilnimi vozili s cisternami so vozili vodo, nekaj pa so jo dobili iz hidranta, ki je postavljen v bližini.

Z željo, da bi nam lahko pomagali, so prišli tudi sorodniki. Po nas otroke sta prišli babica in teta, zato so nas strici odnesli v babičin avto, v katerem je bilo bolj toplo. Imela je veliko toplo odejo, s katero smo se vsi trije pokrili.

Nekaj časa smo še opazovali, kako gasijo. Takrat smo videli, kako pomembno je delo gasilcev, in ob enem sami spoznali, kako je nevarno. Če hočejo delo dobro opraviti, morajo biti hitri, spretni, natančni in previdni. Dobro morajo poznati nevarnosti, ki jim pretijo, saj nikoli ne vedo, kaj je v prostoru, ki zagori. Poznati morajo gasilsko opremo in pripomočke.  Njihova posebna oblačila so težka. Imeti morajo dobro kondicijo. Kljub temu da je bila še noč, so prišli na pomoč. Večkrat smo si že ogledali kakšno gasilsko vajo, a zdaj to ni bila vaja, to je bila resnica.

Ko smo zapustili kraj požara in se odpeljali k babici, je ogenj še kar bruhal iz hiše. Bilo nas je strah. Gasilci pa so vztrajali.

Pri babici doma smo vsi zlezli v njeno veliko posteljo in se dolgo pogovarjali o ognju in gasilcih, saj so dedi, babica, teta, stric in mamica že dolgo prostovoljni gasilci. Bratec je neprestano spraševal, kje je mamica, če še joče in zakaj je jokala. Vsi smo bili prestrašeni ob misli, da bo vse zgorelo. Vsake toliko časa smo poklicali in vprašali, kako je. Oddahnili smo si, ko smo po štirih urah zvedeli, da je ogenj premagan. A gasilci so morali še ostati, saj je bilo nevarno, da še kje kaj zagori.

Tisti dan nismo šli v šolo in vrtec. Jaz sem morala k zdravniku na pregled. Ko sva se s teto vračali, sva se ustavili pri našem bivšem domu, ki je bilo pogorišče. Že so bili na delu nadležni novinarji, ki so, kot vedno v takšnih težkih trenutkih, spraševali nesmiselne reči. Kmalu so prišli tudi kriminalisti, ki so potem svoje delo opravljali dva dni, a jim ni uspelo najti točnega vzroka. Po sosedovem pripovedovanju je požar povzročila električna napeljava.

Preselili smo se v sobico pri sorodnikih. Ugotovitev, da se ne bomo mogli nikoli več vrniti v ta naš dom, je bila boleča in bolečina nas bo spremljala še dolgo. Od takrat naprej se bratec in sestrica ob vsakem zvoku sirene vznemirita in sprašujeta, če gori hiša, a tudi mene neprijetno stisne pri srcu.

Šele po dveh dneh smo si smeli ogledali, kaj nam je ostalo po požaru. Voda je odtekla, smrdelo je po dimu, vse je bilo umazano in mokro. Kar je bilo možno, smo oprali, očistili in posušili.  Med leseno opremo so v stanovanju ostale ohranjene in uporabne samo naše nove postelje. Kornelija, Patricija in Marcelino želimo povedati: » Gasilci, iskrena hvala! Po vaši zaslugi nam bo ati lahko spet sestavil naše obvarovane postelje, ko bomo nekoč spet imeli svoj domek.«

Kornelija Rezar, 4.a