Včasih vprašam se,
ali vse to res potrebno je.
Ves jok, žalost in obup …
Pa vseeno ni lepšega kot to,
da pogledaš me v oči, nežno se nasmeješ mi.
In ko zazrem se v tvoje modre oči, ves svet spet pomemben se zdi.

(Monika Petek, 7.c, OŠ Vojnik)