Av, av, to boli,

ko me jež na križ dobi.

Se mi malo posmehuje

in si usta oblizuje.

Sin me gleda ves potrt,

verjetno žalosten na smrt.

Potem pa jaz se razjezim,

ježu na glavo se odkotalim.

Ostra bitka se začenja,

moje  telo se močno napenja.

Jež me z glave ne dobi,

ko moje telo že skoraj popusti.

”Mama, mama, bodi močna,”

mi reče hčerkica poskočna.

Ko me še enkrat spodbudita,

moje noge dobijo kopita.

Ježa brcnem daleč stran

v visoki samostan.

Tam  ga punčka posvoji

in mu hrano priskrbi.

Tam mu tudi dom zgradi,

da lahko lepo živi,

tako da nima več skrbi,

kajti v to življenje privoli.

Tedaj pa hruškini otroci,

zakurijo kamin.

A hruška gleda le bodico,

ki v bitki dobila jo je za spomin.

 

Petja Berk, 5. c