Nekoč je v Konjiški  gori živel zelo hudoben in požrešen zmaj. Vsak teden, ko je postal lačen, je z glasnim rjovenjem priletel v vas. Na travniku, kjer se je pasla živina, je zgrabil najlepšega bika ali kravo in žival odnesel v svojo votlino ter jo požrl.

Kmetje so tarnali, da jim bo zmaj požrl živino in ne bojo imeli s čim orati polja. Možje so se zbrali, ”staknili” glave in modrovali, kako bi ugnali zmaja. Domislili so se, da bodo skovali velike železne spone (”klanfe”), s katerimi bodo zaprli zmajevo votlino.

Vaškemu kovaču so naročili, da naj čim hitreje izdela spone. Ko so bile spone narejene, so se zbrali najpogumnejši možje, jih odpeljali na goro in z njimi zaprli zmajevo votlino.

Ko se je zmaj prebudil, ker je postal lačen, se je hotel zapoditi iz svoje votline, a so ga velike železne spone zadržale. Zmaj je bruhal ogenj, rjovel in mahal z repom tako, da se je tresla Konjiška gora, a spon ni mogel premakniti.

Od takrat naprej se je živina mirno pasla na travnikih, kmetje so v miru, brez strahu, da bo priletel zmaj, obdelovali polja. Še leta potem pa se je večkrat slišalo rjovenje in razbijanje zmaja v Konjiški gori.

Dedek je vedel povedati, da je nekoč te spone tudi sam zagotovo videl.

Marina Operčkal, 6. d