Je tišina prevzela njegovo telo,

ki nedolgo nazaj je zvokov prevevalo,

v svetu odmevalo kot tiha brzica vode,

ki vije se kot nas do vas,

koder seže mu glas.

 

Nemalokrat se je s kakšnim prijateljem sprl

svoje misli zavrl,

svet do koder je uzrl.

Videl stvari, ki moč opisati jih ni ,

ki prekrivale so mu oči,

zakrivale moči, pobrale mu luči.

 

Težave mnogokrat strnil je v dvoje,

v dvojino v to oblačno sivino.

 

Je zanj težava spregovoriti,

a takrat,ko na nuli je vse

težko  se ukrotiti.

 

Izgovarja in izgovarja

ene in iste besede,

v glavi, v sramoti,v slepoti,

ki prevzame mu oči,

a ne le te, ta tudi na druge lete.

 

Nov jezik, nova zgodba,

nov je njen konec,

nov njen začetek,novo mišljenje,

nova kultura – a le kako, le kako

naj sposoben je bo?

 

Ko pa on je še daleč

od sveta, ki ga ta jezik preveva,

ko pa on je še daleč od resnice

presvetle kresnice,

ko pa on še kar

svojo pot v ravnini pelje,

ki stran ga od sebe odpelje, na konec pripelje.

 

Malokdo se je v tej jami gledal,

da bi sebe zagledal.

Toda vedno njegove oči sposobne

so bile le slovo ugledati,

konec storiti, se posloviti od vsega hudega

ali to je bilo kar uzrl ,

kar si k mislim je žrl.

 

Nikdar ni razumel smisla,

ki ga ni iskal,

nikdar gledal poti,

ki popeljala nekam bi,

nikdar z ničemer soočil se ni,

le  v sebi bil je boj,

kaj boj – ”mesarsko klanje ”, ki boli,

neskončno boli – njegovo srce, njega.

 

Ali če povedal bi,

če spregovoril bi

besede te strahotne,

odprl um,

razgalil dušo.

Potem … kaj potem?

 

Imeli bi ga za norega ,

ker bi odkrili,da je drugačen,

prilepili nalepko,

ki jih lepijo vsem .

Mar storil je prav,ko ni spregovoril?

 

Oglasite se zdaj vsi,

ki mislite, da bi mogel

drugače.

Vaše ”pocukrane” besede

vam ponavljam v glavi,

jih kričim v nebo,

kot da kogarkoli se oprimejo.

 

Vi mislite, da spreminjate družbo

ali kaj,

ko  pa družba spreminja vas.

Sedaj je nastopil čas, spremeniti,

vendar ne tako, da obupate kot

je to storil on in marsikdo drug,

ki danes si pravi odpadnik,

ki misli, da se vse spremenilo

bo, že samo tako,

da se on pojavil bo.

 

Toda tu je potrebno še ogromno

postoriti,

vendar skozme svetloba sije,

ki napove konec stare melodije,

nove simfonije.

 

 

Tia