Razširja svoja krila, umirja

pravila. Išče sled, a za to bi
moral znat letet.

Občutil bo padec,
a vse prej kot boleč,
bo pa gorel v njem
kopeč.

So tanka, krhka krila,
ki jih veter odpira.
Je tanka plast,
ki loči nas od vas.
Vas, ki ne gledate
s svojimi očmi
v svet – svet, ki
bi ga bilo potrebno uzret,
z očmi objet.

A vendar ruši, zruši
vse pred seboj,
že s samo idejo,
da letel bo, da
dokazal bo, da
s sanjami ustavil bo,
vas razkrinkal,
vam gledal v oči,
iskal konje moči,dokazal bi,
da v njem resnica žari ,
da v njem strast kipi,
vaše laži pogasi.

Pa tudi, če padec bi mogel
oslabiti telo, njegove duše
se dotaknil ne bo.
Okoli nje je zgrajen kitajski zid,
a v njem bi zmoglo morje bit.
Globoko, skrivnostno, modro
in s soljo, s katero
nepovabljene zasul bo.

A ti naj se je otepajo,
za spremembo sebe pretepajo.
Vendar ta se zažrla jim
bo v telo, izžrla jim navidezno
in njihov naiven ples bo za nas
svetal kres – kres luči, ki v mraku gori.

Pa čeprav ga zdaj skeli − glejte, že leti!

Njegov let je mil, njegov polet
mi je srce razkril,
srce, ki že od začetka čutilo,
nam sedaj
piše posvetilo.

V njem pa je z ličnimi,
naravnost božanskimi
črkami vlit zapis.

Vas zanima? Preverite podpis.

Tia, 8. a