Nekočje živel fantek, po imenu Blaž. Ni imel rad šole, imel pa je rad pravljična bitja. Ker je bil Blaž v prvem razredu, jih je hotel videti.

Tako je nekega dne po šoli šel v park. Gledal je rože in kar naenkrat se je zaletel v zid. Ampak tam ni bilo ničesar. Še bolj je pogledal in kar naenkrat so se pred njim pojavila grajska vrata. Odprla so se in je vstopil. Potem pa so se vrata zaprla.

Blaž je hotel oditi, ker tam ni bilo ničesar. Stal je tam, kjer je nazadnje videl vrata, ampak se vrata niso pojavila. Jokal je in stokal, kričal in skakal, ampak se nič ni zgodilo. A iznenada je prišla vila in ga vprašala, zakaj joče. Povedal ji je, kako je prišlo do tega in kako močno si je želel videti pravljična bitja. Vila se je nasmehnila in odgovorila: ” Ena od teh želja se ti bo uresničila.” Tlesknila je s prsti in pred njim so se pojavile gore, travniki, gozdovi, gradovi, naselja in nekaj zelo posebnega: PRAVLJIČNA BITJA. Takoj je hotel steči k njim, ampak ga je vila ustavila. Povedala mu je, da mora prehoditi posebno pot, da bo prišel ven, ker za napačni odgovor ali za neprehojeno pot se bo spremenil v škrata. Ker je bila vila ob tej novici zelo žalostna, se je Blažu zazdelo, da se je to zgodilo njej. Blaža je zanimalo število škratov, samorogov in vil. Vila je žalostno odgovorila: ”Samorogov je 9, škratov je 7 in vile so 3.” Odpravila sta se do labirinta. Ker je vila prejšnjič dolgo hodila, mu je pričarala čarobno palčko, s katero si je lahko pričaral, karkoli si je želel. Tako si je pričaral čarobno preprogo, s katero sta odletela do labirinta. Pred labirintom so stala vrata in v njih so bili ključi. Ključi so se obrnili. Pojavila se je smrtna glava in vprašala: “Koliko je samorogov v pravljični deželi?” Odgovoril je: “Devet.” Tla so se udrla in spustila sta se po toboganu ter prišla pred grad. Grad je bil brez barv in vsi prebivalci v njem so spali. Blaž in vila sta s čarobno preprogo priletela v grad. V njem so bila troja vrata: zelena, rdeča in zlata. Pred njimi se je ponovno pojavila smrtna glava in povedala: ”Ena vrata so prava, druga pa te peljejo vsmrt!” in izginila. Ker se je Blaž odločil za zlata vrata in vila za rdeča, sta na koncu izbrala zelena. Ko sta jih odprla, je ven bruhnila mavrica in prebudila vse prebivalce gradu. Spet so se udrla tla in s toboganom sta se odpeljala do ničesar razen do roza vrat, na katerih je pisalo ”cilj”. Pojavila se je smrtna glava in vprašala: “Kako je ime deklici poleg tebe?” Blažu se je zdela deklica bolj in bolj znana. Naenkrat rekel: ”Zala!” Takrat se je deklica spremenila v Blaževo davno izgubljeno sestro. Pojavila sta se tam, kjer je bil nazadnje Blaž. Ponosno sta odšla domov in to zgodbo še vedno pripovedujeta, če že nista umrla.

Urška Požin, 6. a