Ja, zgodbi je naslov tako samo zaradi tega, ker se s prijateljico še nikoli nisva sprli. Pred nekaj dnevi se nama je s prijateljico zgodila huda nesreča: SPRLI SVA SE. Berite naprej in ugotovili boste, kako je prišlo do tega.
Bil je zelo slab dan in bilo mi je zelo dolgčas. Brala sem, ko mi je zazvonil telefon. Bila je moja prijateljica in rekla je, da lahko pridem k njej, če mi mami dovoli. Takoj sem šla vprašat mamico, če bi lahko šla k prijateljici. Dovolila je, zato sem prijateljico poklicala in ji povedala, da pridem. Hitro sem bila pri njej, saj ne živiva tako daleč druga od druge. Torej, hotela je, da pridem k njej, da bi mi pokazala njeno novo verižico. Zelo je bila lepa. Bila je iz zlata in na sredini je imela lep diamant. Bil je res zelo lep, majhen in svetleč diamant. Tudi jaz sem hotela imeti takšno verižico. Ko sem hodila domov, sem premišljevala, le kje je dobila to novo verižico. Po resnici povedano sem bila malo ljubosumna na njo. Ko sem prišla domov, sem vse takoj povedala mamici. Rekla je, da naj grem spat, saj je bilo že pozno in da bova jutri pogledali in se pogovorili. Šla sem spat.
Naslednje jutro, ko sem se zbudila, je bila ura že zelo veliko in nisem imela časa, da bi kar koli naredila, samo oblekla sem se in odpravila v šolo. Pouk je trajal celo večnost. Ko smo končali s poukom, sem odhitela do svoje omarice, saj se mi je mudilo domov. Ampak preden sem prišla do omarice, sem slišala, kako se na hodniku nekdo prepira. Uganite, kdo je bil. Moja najboljša prijateljica in Larisa. Največja važička na naši šoli. Takoj sem pritekla do prijateljice. Ugotovila sem, da se prepirata zaradi verižice. Larisa je imela čisto enako, zato je trdila, da ji jo je moja najboljša prijateljica ukradla. Nisem vedela, kaj naj naredim, zato sem vzela sok in jo polila po glavi. Takoj je zbežala. Prijateljica se mi je zahvalila in tudi ona odšla domov. Ko sem popoldne klicala svojo najboljšo prijateljico, se mi ni oglasila. Klicala sem in klicala, ampak ni se mi oglasila. Mislila sem, da je v težavah. A na koncu mi je končno napisala sporočilo, da ne more govoriti, ker ima še veliko naloge. Tako sem se spomnila, da še nisem naredila plakata za angleščino. Pomislila sem, da če ga grem delat zdaj, ga bom končala, vendar bo grd, saj ga bom naredila na hitro, če pa grem delat jutri zjutraj, pa bo v vsakem primeru grd, zato nimam možnosti. Jutri bom učiteljici rekla, da sem čisto pozabila na plakat. Torej, bilo je že pozno zvečer, ko mi je zazvonil telefon. Oglasila sem se . Bila je neka nova deklica iz naše ulice in vprašala me je, če bi bili prijateljici? Rekla sem:” Ja” in odložila. Nato sem šla spat.
Ko sem se naslednje jutro zbudila, sem ugotovila, da imam 10 neodgovorjenih klicev. Bila je deklica iz ulice. Skupaj sva odšli v šolo in ugotovila sem, da ji je ime Brina. Kar lepo ime. Ko sem v šoli hotela to povedati svoji najboljši prijateljici, je bila zelo jezna. Lahko, da je že izvedela zgodbo. Takoj sem ji vse pojasnila, a ni me poslušala. Rekla je, da bi morali končati najino prijateljstvo. Zelo sem bila žalostna. Stekla sem k pouku. Pri pouku sem bila zelo žalostna in učiteljica je to ugotovila. Rekla je, da lahko grem domov, če se ne počutim dobro. Takoj sem odšla domov. Doma sem zelo dolgo jokala. Na koncu pa sem le napisala sporočilo prijateljici: »Ne vem zakaj si jezna name, a upam, da ne boš več dolgo. POGREŠAM TE !«
Dolgo časa mi ni nič odgovorila. Čez teden dni pa se je odločila, da mi odpiše. V pismu je pisalo tole: »Poglej, jezna sem na tebe, ker mi nisi o prijateljstvu povedala že prej. Upam da mi drugič poveš takoj.«
Kot vidite, v pismu ni sporočila, da se mi opravičuje, tako kot pričakovala, da bo.
Zvečer sem jo klicala, ampak na klice se seveda ni oglasila. Napisala sem ji veliko sporočil, a tudi na te ni odpisala. Ko sem zjutraj prišla v šolo, me je ignorirala pri vsakem predmetu. Saj sva pri vsakem predmetu sedeli skupaj. Lahko povem, da ji je šlo kar dobro, saj me je celih sedem ur ignorirala. Starša sta za ta dogodek izvedela takoj. Vsak večer so imeli moji in njeni starši sestanek. Upala sem, da bi me še vsaj enkrat pogledala, da bi ji lahko povedala, da mi je žal. In tako je tudi bilo. Zjutraj, ko sem prišla v šolo, me je čakala pred mojo omarico. Nisem vedela, zakaj. Nato mi je vse pojasnila. Opravičila se mi je in tudi jaz sem se njej.
TOREJ, TAKO SE KONČA NAJINA ZGODBA. UPAM, DA SE VAM TO ŠE NI ZGODILO. ČE PA SE VAM JE, UPAM DA, STE SE S PRIJATELJICO, PRIJATELJEM HITRO POBOTALI.

Klara Korošec, 6. r.