Živel je fant po imenu Miha. Rad je hodil v šolo, delal domače naloge, se učil …
Nekega dne so v šoli priredili tekmovanje ”Katera sončnica je najvišja?”. Miha se je takoj prijavil, saj je imel rad tudi naravo in rastline. Ni bil edini v razredu, ki je imel rad naravo in rastline. Bila je tudi tekmovalna Ela. V vsem je morala zmagati, če ne, je bilo bolje, da si se je izogibal. Tudi ona se je takoj prijavila. Kasneje pa se je prijavilo še nekaj učencev.
Mihu Ela sploh ni bila všeč. Že od vrtca sta bila skupaj in na vseh tekmovanjih. Vedno je zmagovala Ela, zato si je zelo želel, da bi enkrat zmagal on. Doma so imeli zelo veliko sončnic, zato je zbral najlepšo in najvišjo, da bi lahko zmagal. Za njo je skrbel vsak dan. Prav tako je za svojo sončnico skrbela Ela. Ker sta bila Ela in Miha soseda in sta vsak dan gledala, kako gre drugemu, je Ela nekega dne ugotovila, da gre Mihu veliko bolje kot njej. Zato je čez noč vzela škarje in odšla na Mihov vrt ter odrezala nekaj sončnice. To je delala vsak dan. Miha je to ugotovil že prvi dan. Pustil je Eli, da reže sončnico, saj je imel na skrivaj še eno lepo sončnico. Vedel je namreč, da mu bo Ela želela preprečiti zmago. Njegov načrt je bil takšen, da bo med tekmovanjem vzel Elino sončnico in jo zamenjal s tisto, ki jo je Ela vsak dan rezala. Tako bi lahko zmagal in vsaj enkrat bi se lahko norčeval iz nje.
Tekmovanje je bilo čez en teden. Miha je že komaj čakal. V šoli je bilo vedno več naloge. Sledili so testi in spraševanje. Bilo je vedno težje. Ampak Mihu to ni pomenilo ovire. Vse se mu je zdelo v redu. Vsak dan, ko je prišel domov, je najprej naredil nalogo, nato pa se je učil. Eli pa je bilo malo težje, saj ni bila tako pametna kot Miha. Bila je pametna, ampak tako pa spet ne. Tekmovanje se približevalo. Samo en dan je še bil.
Miha se je zbudil že zgodaj zjutraj, saj ga je bilo strah, da ne bi zamudil tekmovanja. Doma je bil čisto sam, saj sta morali starša prej v službo. Sam se je umil, si je pripravil zajtrk, ga pojedel in se oblekel. Nato se je obul. Ko je pogledal na uro, je bila samo ena težava. URA JE BILA KOMAJ ŠEST. Pogledal je skozi okno in videl, da je zunaj se čisto temno. Sezul se je in odšel pogledat sončnico. Bila je lepa in sončna.
Odšel je v dnevno sobo in si prižgal televizijo. Ura je tiktakala in tiktakala, a čas je tekel zelo počasi. Še vedno se mu je zdelo, da je ura šest. Nato je zaspal in se zbudil točno tako, kot se bi moral. Ura je bila petnajst do osmih. V šoli so marali biti malo hitreje, da so se pripravili.
Ele še ni bilo. Mihu se je to zdelo zelo zanimivo. Ela je bila na tekmovanjih vedno prej v šoli. Končno je prišla. Miha ni mogel verjeti, da je zamudila. Nato je sledil odmor in Miha bi moral izvesti svoj načrt. Namesto, da bi izvedel načrt, si je rekel, da naj zmaga tisti, ki bo imel najvišjo sončnico, zato ni izvedel načrta.
Tekmovanje se je začelo. Učiteljica je hodila od učenca do učenca. Prišla je k Mihu. Bilo mu je neprijetno, saj ni vedel, kaj učiteljica piše na list papirja. Sledil je odmor. Vsi so komaj čakali na rezultate, zato nihče ni odšel iz razreda. Ko pa je bilo odmora konec, je učiteljica razložila, kaj je potrebno za zmago. Nato je razglasila. In zmagovalec je … MIHA.
Miha je bil zelo zadovoljen, saj je vsaj enkrat premagal Elo. Ampak, ko je videl Elin obraz, mu je postalo zelo neprijetno. Odločil se in zašepetal učiteljici na uho, da je tudi Ela zmagovalka. Poklicala je Elo in tudi ona je prišla po priznanje in nagrado. Mihu je bilo veliko bolje, ko je videl da je Ela srečna. In tako sta bila oba zmagovalca.

Klara Korošec, 6. c r.