Nekoč je živela deklica Ajda. Ravno je brala pravljico o sedmih vilah, ko je zašumelo. Mislila je, da je samo mama prišla iz službe, zato je brala dalje. A ko je zašumelo spet, je pozorno poslušala in prav vsak bi lahko uganil, da šumenje prihaja iz njene knjige.
Zaslišala je droben glasek rekoč: »Spusti nas ven iz te pravljice. Smo vile, me ne maramo pravljic. Rade imamo pustolovščine. Rade bi raziskale vsak kotiček sveta!« Ajda je vneto premišljevala, kaj naj stori. Vilam bi rada pomagala, ampak tudi knjigo bi rada prebrala.
Na koncu se je odločila takole: »Dobro, vile! Če mi poveste, kako se zgodba konča, vam bom pomagala.« Spet se je zaslišalo šumenje, kar je pomenilo, da vile šepetajo. »Ker sploh ne vemo, kakšen je konec, smo se odločile, da ti knjigo prebereš sama, nato pa pomagaš še nam. Se strinjaš?« pa so odgovorile Ajdi.
Seveda se je to deklici zdelo pravično, a še vedno ji ni bilo jasno, kako naj pomaga. »Izreči moraš urok!« so rekle vse v en glas. »Kako že gre?« so se spraševale vse, razen najmlajše, sedme vile. »Jaz vem, jaz vem!« je skoraj zakričala. Ajda si je mislila, da najbrž ne ve, a vseeno ji je pustila, da pove.
»Čira, čara, nekdo je uročen, naj vse vile skočijo iz pravljice ven!« je povedala in dokazala, da se je samo ona kaj naučila v vilinski šoli. Ajda je zdaj poznala urok in se lotila branja. Komaj je čakala, da bo prebrala do konca, saj bo lahko nato izrekla čudovite magične besede.
Tudi vile so bile nestrpne, medtem ko je brala zadnjo stran. Ko se je končno prebila skozi knjigo, so ji zaploskale. Ajda je izrekla urok in vile je zdaj lahko tudi videla, ne samo slišala.
Vseh šest vil se je razgubilo po različnih koncih sveta, ampak Ajdi so morale prej obljubiti, da ji bodo vsak mesec pisale.
Najmlajša, sedma vila, pa se je odločila, da bi rada razveseljevala otroke. Postala je zobna vila. Ja, prav tista, ki vam odnese zobek in prinese kakšen priboljšek. To počne že mnogo let in mnogo let še bo. Zato ne pozabite – zobke pridno umivajte vsak dan, pa vas zagotovo obišče. Pa le preberite kakšno pravljico, kdo ve, mogoče pa se v njej skrivajo čarobne vile.

 
Pia Vrečko, 6. a