Prejšni teden sem preživel v smučarski šoli v naravi na Rogli. Vsak dan smo počeli kaj zanimivega, a najbolj mi je ostalo v spominu adrenalinsko sankanje.
V sredo zjutraj sem bil že ves v pričakovanjih. Po popoldanskem smučanju smo na hitro pomalicali in se oblekli. Skupaj smo odšli do sankališča. Prišli smo v Zlodejevo deželo in zagledali igrala ter tirnice. Ko smo prišli, nas je gospod skrbnik toplo pozdravil ter nam razložil navodila za uporabo sank. Učiteljica nam je razdelila karte in hitro smo vstopili. Poiskali smo si pare ter se namestili. Res je, da sem se že peljal tukaj, a bil sem poln pričakovanj. Kmalu sva s sosošolcem Jakom prišla na vrsto. Gospd je zaklical: »Lahko gresta!« Zdaj gre zares. »Spustiva se!« je zaklical Jaka. Hitrost hitro narašča. Približujeva se prvemu zavoju. Srce nama močno bije in sneg nama leti v obraz. Peljala sva se vedno hitreje. Ob progi je bilo polno snega. Zavoji so bili vedno bolj ostri. Zadnji trenutek sva zagledala znak: »Zaviraj!« Hitro sva upočasnila hitrost, kolikor sva lahko. Žičničar naju je pripel na vlečnico in zdaj je bil čas, da se umiriva od adrenalinske vožnje. Ko sva prišla na vrh, naju je raveselila novica, da imava na voljo še eno vožnjo. Druga vožnja je bila še toliko boljša.
Upam, da se bom lahko še kdaj peljal na zasneženi progi, saj je bil to eden izmed mojih najljubših dogodkov.
Urh Čeperlin, 6. c