Dokler zvezde padajo z neba,
ni ga bolj pretečega zla,
kot izgubiti tla pod nogami,
lebdeti do ranega.

Dokler zvezde padajo z neba,
ti hodiš in se ne oziraš
na reveža siromašnega,
ki prešteva kar mu kdo da,
a ne pomni več kje bil je doma.

Dokler zvezde padajo z neba,
dihaš zrak, ki bil ti je dan.
Upam, da čist, neomadeževan,
pljučem dober, cvetlicam izsesan.

Dokler zvezde padajo z neba,
stoj z menoj,
na črnem asfaltu,
s težnostjo prikovan na tla.
Hodi z menoj,
pojdiva mimo reveža,
nasmehni se mu,
spomni na toplino doma.
Daj, vdihni globoko,
saj dokler zvezde padajo z neba,
ne boš imel ob sebi
nikogar drugega,
s komer bi preštel,
koliko si jih ujel.
ZIMSKI BLIŠČ
Oblečem topel pulover,
stopim v mehke bele škornje,
ovijem si šal z vrtnicami,
ki kažejo črne trnje.

Preden stopim ven na mraz,
si dlani pred ognjem pomanem,
še kapo s police vzamem,
v dolg rjav plašč se odanem.

Že hodim po poti skozi vas,
roke in nos zamrzuje mi mraz,
na tleh pristajajo beli kristali,
in se mi topijo pod škornji,
kot bi se me bali.

Zagledam se v izložbi,
presvetla luč sije mi v obraz,
uhlji popolnoma rdeči, a z nosu-
kaplja nekaj podobnega ledeni sveči.

Dvignem svojo glavo
visoko v nebo.
zatisnem oči
in čutim,
kako snežinka ena po ena
na čelo lepi se mi.

Evelina Pristovšek, 8. b