Na mojih jahalnih treningih sem nekaj tednov vadil dresurno nalogo A4.

To nalogo sem se moral znati za prejšnjo tekmo. Na tej tekmi mi je trener določil mojega najljubšega konja – Lovely Springa. Vendar na njem še nisem imel dovolj izkušenj kot na Seri na prejšnji tekmi. Sero sem jahal že celo leto, Springa pa samo nekaj tednov.

Ko je nastopil dan dresurne tekme, sem se že zbudil ob pol sedmih. Nato sem pojedel zajtrk, se umil in prebral do konca knjigo za domače branje. Tekma se je začela ob devetih zjutraj. Prišel sem tik pred začetkom. Tekmeci smo bili razvrščeni v kategorije. Začeli so jahači in jahačice z največ znanja v jahanju, končali pa tisti z najmanj znanja.

Jaz nisem bil tako nervozen kot na tretji dresurni tekmi s Sero, ker sem z njo takrat že naredil dresurno nalogo. Vedel sem, da je Spring eden izmed bolj divjih konjev, ampak sem bil miren, ker vem, da ga lahko obvladam.

Preden sem bil na vrsti, sva se s Springom malo ogrela in vadila. Nato je prišel čas za moj nastop. Lepo sva pričela in tudi tako končala. Vmes mi je spodletel obrat in prehod iz galopa v kas. Vem, da se pri naši kategoriji razlikujemo v malenkostih, zato sem dvomil v osvojitev pokala.

Ko so sodniki in sodnice preračunavali rezultate, smo mi imeli piknik. Nato je napočil čas za podelitev. Dobil sem medaljo. Škoda, ker sta mi zmanjkali le dve točki do bronastega pokala.

Malo sam bil žalosten, ker sem s Sero dosegel zlat pokal in zmagal; hkrati pa sem bil ponosen, ker sem na tako divjem konju uspešno opravil nalogo in s tem naredil izpit za naziv JAHAČ 2. JAHČ 2 je največ, kar lahko jahač/jahačica doseže v dresurnem umetnostnem jahanju.

Jaz pa verjamem v Springa, da bova skupaj kmalu osvojila zlat pokal in zmagala.

Rok Lončar, 8. a