Gasilci pomagajo v naravnih nesrečah – kot da tega nismo že dolgo vedeli. Da so gasilci tisti, ki pomagajo, ne samo v naravnih nesrečah, ampak skoraj povsod, vedo že najmlajši udeleženci srečanja društev Mladi gasilec. Tudi naši nadobudni malčki že vedo, katere številke je potrebno natipkati, ko pride do požara, poplave … A kaj, ko ni vse tako preprosto, kot se sliši. Za vse ljudi je samoumevno, da v nesreči pokličejo 112 in gasilci se že prikažejo izza vogala – čeprav velikokrat slišimo ljudi tarnati, da so prišli prepozno. Želim povedati, da prostovoljni gasilci ne čakajo v gasilskih domovih, da jih bo kdo poklical na pomoč.

V  naši družini sta najbolj aktivna moj dedek in stric. Dedi, kot se rad pošali, ima kar svoje interventno vozilo – babičino kolo. Včasih se zgodi, da v gasilski dom odhiti med kosilom, nekoč pa smo celo prestavili odhod na počitnice, saj je prišlo do požara.

To so gasilci s srcem – dobri ljudje, ki bodo prenehali s svojimi vsakdanjimi opravili tudi zato, ker je mačka splezala na drevo in ne zna splezati nazaj dol. Med samim reševanjem in nudenjem pomoči velikokrat ne mislijo nase in s tem ogrožajo tudi svoja življenja. Ljudje smo jim za vsa dejanja premalo hvaležni in nato nekateri na njih še stresajo različne kritike in podobno, starši pa svojih otrok ne želijo včlanjevati v prostovoljna gasilska društva, saj po njihovem mnenju to ni dobra obšolska dejavnost. Ljudje gasilce preveč sodijo po preteklosti, ko so bile najbolj aktualne veselice in veseljačenje. Sploh mi, mladina, dokazujemo drugače. Udeležujemo se tekmovanj, taborov pa tudi izobraževanj, kjer nadgradimo svoje znanje in spoznavamo svoje vrstnike. Tudi društvo mladi gasilec spada mednje. Sem ponosna, da sem gasilka, saj sem v gasilskih vrstah med drugim spoznala iskrene, prijazne in vesele ljudi oziroma prijatelje.

Gasilci so in smo junaki sodobnega časa. Katera nesreča pa bi bila rešena brez gasilcev? Če ljudje pravijo, da je biti gasilec neumno, potem to pomeni, da je neumno pomagati ljudem v stiski? Neumno je to trditi.

Naj zaključim še s tem, da si mladi velikokrat iščemo vzornike. Vzorniki so junaki: in gasilci so junaki. Le kdo si ne želi biti junak? Junak je tudi tisti, ki ceni ljudi, ki brezpogojno pomagajo, junak je tisti, ki ve, da pomoč gasilcev ni samoumevna. Upam, da bo kdo, ki bo prebral te besede, bolj cenil pomoč vseh – ne le gasilcev, temveč tudi drugih prostovoljcev, ki so pripravljeni pomagati vsak trenutek. Narava je ena – lepa, a hkrati zelo močna. Cela gora ljudi (kaj šele prostovoljcev)je premalo, da bi se lahko borili proti njeni moči. Zato si tudi jaz želim biti ena izmed njih, želim pomagati ljudem, ki so žrtve narvnih in drugih nesreč. Ne samo tem, tudi tistim, ki so v kakršni koli stiski. Želim biti junakinja sodobnega časa in tako je tudi prav.

Nastja Zupanc, 9. d