Bila sem v zimski šoli v naravi na Rogli. Imeli smo  več aktivnosti, a najbolj mi je bilo všeč plezanje.

Ko sem prišla v telovadnico in sem zagledala plezalno steno, me je bilo strah. Nikoli še nisem poskusila plezati, ampak sem se kmalu odločila, da bom poskusila. Ko sem prišla do polovice plezalne stene, me je postalo vedno bolj in bolj strah, ampak gospod, ki me je varoval, je vztrajal, da moram do vrha. Tik pred vrhom sem se spustila. Šele ko sem bila na tleh, sem se zavedala, da sem plezala. Gospodu sem hvaležna, da je želel, da grem do vrha. Moja sestra mi je rekla: » To, da te je strah, imaš samo v glavi!« Takrat sem se pomirila.

Potem mi je plezanje priraslo k srcu in nisem se več bala višine. Zdaj pa komaj čakam, da bi spet plezala. Upam, da bom lahko poskusila tudi v naši telovadnici v šoli.

Katarina Lipovšek, 6. a